Jedro

V predmetni zadevi je izguba rednih dohodov 1000 EUR na mesec zaradi izgube zaposlitve tako znatna sprememba na strani tožnika, da narekuje znižanje preživnine, ki je bila sporazumno dogovorjena, upoštevaje (dokaj nespremenjeno) premoženjsko stanje tožnika in njegovo plačo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka) potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in preživnino za mladoletno L. M., določeno s sodno poravnavo, sklenjeno pred istim sodiščem 23. 2. 2010 (postopek P 3219/2008 – IV), ki je po zadnji uskladitvi znašala 420,27 EUR mesečno, od 1. 6. 2012 (od vložitve tožbe) znižalo na 315 EUR (I. točka). Višji zahtevek tožnika, ki je zahteval še večje znižanje (na 200 EUR), je zavrnilo (II. točka). Odločilo je, da krije vsaka stranka sama svoje pravdne stroške (III. Točka).

Zoper I. in III. točko sodbe se pritožuje toženka iz vseh razlogov in predlaga spremembo v zavrnitev tudi tega dela zahtevka ali pa razveljavitev in novo sojenje, opredeljuje pa še pritožbene stroške. Sodišču očita, da je napačno navedlo ime toženke, sicer pa da ni podalo nobenih razlogov za svojo odločitev in je tako le-ta arbitrarna. Argumenti sodišča so tudi nasprotujoči si, saj se navaja, da so se preživljalske zmožnosti tožnika zmanjšale za četrtino, da pa so dosti boljše, kot jih prikazuje. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 66/2004, v kateri je to sodišče izreklo, da je treba upoštevati celotno premoženjsko stanje zavezanca. Če so se okoliščine spremenile, je treba upoštevati tudi povečane potrebe mld. L. Sodišču očita še napako, češ da je preživnino znižalo za 25 %, pri čemer pa je upoštevalo valoriziran znesek iz leta 2012 420,27 EUR, ne pa na 431,20 EUR valoriziran znesek leta 2013. Toženka trdi, da tožnik svojih trditev ni dokazal, svoje premoženje je celo povečal, je lastnik dveh družb, številnih računov, razpolaga z gotovino, denar posoja, 30.000 EUR je podedoval, za 140.000,00 EUR je prodal nepremičnino, zadolženosti pa ni dokazal. Dejstvo, da ni zaposlen, njegovega premoženjskega stanja bistveno ne spreminja. Opozarja še na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 693/1992, v kateri je to sodišče izreklo, da nezaposlenost ob siceršnjih zmožnostih za delo ne pomeni take spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevala znižanje preživnine. Končno graja tudi odločitev o stroških, saj meni, da bi le-te moral v celoti kriti tožnik.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Vsa odločilna dejstva je pravilno in v zadostni meri ugotovilo, pri tem pa ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka.

Strojepisna pomota v imenu mladoletne toženke je predmet poprave sodbe po določbi 328. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne pa upošteven pritožbeni razlog.

S sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 66/2004 si pritožnica ne pomaga: jedro te odločbe res pravi, in o tem tudi naslovno sodišče ne dvomi, da je treba, ko se ugotavljajo zmožnosti staršev za preživljanje, upoštevati vse njihove redne in izredne dohodke, njihovo splošno premoženjsko stanje tako glede lastništva premičnin kakor tudi nepremičnin ter vse zmožnosti za pridobitev oziroma pridobivanje dohodkov. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče vse relevantne sporne okoliščine ustrezno pretehtalo in ocenilo. Toženka namreč ni izpostavila kot sporno še česa drugega, razen dejstva, da je mladoletna hčerka sedaj starejša kot ob sporazumni določitvi preživnine. To okoliščino pa po presoji pritožbenega sodišča redno ustrezno nevtralizira vsakokratna valorizacija sodno določene preživnine.

V primeru II Ips 639/1992 je sodišče obravnavalo neprimerljivo zadevo, kateri je tožnik sam zakrivil, da je ostal brez zaposlitve, saj je v podjetju ponarejal lističe za malico. V tistem konkretnem primeru izguba redne zaposlitve, ob ugotovljeni roditeljevi sposobnosti za delo, ne pomeni spremenjene okoliščine, ki bi avtomatično (ležeče poudarilo pritožbeno sodišče) opravičevala znižanje preživnine. Starši so namreč dolžni storiti vse, kar je v njihovi moči, da otroka preživljajo.

V tu obravnavani zadevi pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča izguba rednih dohodov zaradi izgube zaposlitve tako znatna sprememba na strani tožnika, da narekuje tudi znižanje prej dogovorjene preživnine. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da tožnik ima sredstva za življenje, saj razpolaga s premoženjem večje vrednosti različnih oblik ter da ima pridobitne zmožnosti. Pritožba zato brez pomena očita nasprotno in to nekorektno prikazuje kot nasprotujoče si razloge sodišča prve stopnje. Zato mu je tudi naložilo, da plačuje 315 EUR mesečne preživnine, kar za štiriletnega otroka ni (pre)malo. Ob ugotovitvi, da je toženec ostal brez 1000 EUR plače mesečno pa je ob njegovem siceršnjem premoženjskem stanju, kolikor ga je lahko ocenilo sodišče prve stopnje in ki ni bistveno spremenjeno, je pravilna ocena o (bistveno) poslabšanih preživljalskih zmožnostih tožnika in posledično pravilen sklep o znižanju preživnine na 315 EUR.

Končno je tudi neutemeljen očitek, da sodišče ni opravilo oz. upoštevalo valorizacije. To ni naloga sodišča. Sodišče določi znesek mesečne preživnine, ki se potem prilagaja gibanju cen življenjskih stroškov, po vsakokratnem sklepu Vlade Republike Slovenije, o čemer stranke obvesti pristojni Center za socialno delo. Zato tudi ne drži očitek, da bi bila preživnina drugačna, če bi sodišče upoštevalo odstotek znižanja glede na valorizacijo. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je ugotovilo spremenjene okoliščine, in po tem, ko je ocenilo pridobitne in premoženjske zmožnosti tožnika, določilo nov znesek mesečne preživnine, in ne odstotnega znižanja prejšnje preživnine. Znesek 315 EUR je tožnik dolžan plačevati od vložitve tožbe (1. 6. 2012) dalje, in sicer do prve uskladitve preživnin. Ta je bila, kot izkazuje v pritožbi toženka, 1. 4. 2013 za 2,6 %, kar bo pač tožnik moral upoštevati in od tedaj dalje plačevati 323,19 EUR.

Pravilna pa je tudi stroškovna odločitev. Po določilu 413. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopkih o zakonskih sporih ter sporih iz razmerja med starši in otroki sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Kriterij uspeha, ki ga izpostavlja toženka, v teh postopkih torej ne velja. V tem okviru je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, naj vsak nosi svoje stroške, saj so bili ti od obeh pravdnih strank primerljivi, tožba pa je bila delno uspešna.

Pritožba toženke je torej neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). V posledici tega je toženka sama dolžna kriti tudi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).