Jedro

Ker je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera nasprotnega udeleženca, je ta vzrok hujšega ogrožanja zdravja, saj nasprotni udeleženec nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede svojega zdravljenja.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice V. za dobo dveh mesecev.

Zoper sklep so nasprotni udeleženec, odvetnica in najbližja oseba vložili pravočasne pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbe trdijo, da iz zaslišanja nasprotnega udeleženca in poročil o njegovem predhodnem vedenju ne izhaja, da bi bilo njegovo vedenje agresivno na način, da bi ogrožal svoje življenje, življenje drugih oziroma, da bi ogrožal svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročal hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Trdijo, da je sodišče odločalo na podlagi bodočega stanja nasprotnega udeleženca, do kakršnega bi prišlo v primeru nezdravljenja, da iz mnenja izvedenke ne izhajajo prepričljivi in konkretni razlogi, ki bi bili zadostna podlaga za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom, ter da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, na kakšen način konkretno naj bi nasprotni udeleženec ogrožal svoje zdravje. Nasprotni udeleženec zaradi duševne motnje ne predstavlja nevarnosti zase, saj sicer ne bi bil sposoben skrbeti za 40 ha veliko kmetijo, na kateri je trenutno tudi 50 glav živine. Nasprotni udeleženec in bližnja oseba pa v pritožbi še trdita, da je nasprotni udeleženec povsem zdrav ter da nikogar ne ogroža, niti sebe niti drugih.

Pritožbe niso utemeljene.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Vsi pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

Prvo sodišče je zaključke o nujnosti zdravljenja sprejelo na podlagi obnašanja nasprotnega udeleženca v določenem daljšem časovnem obdobju pred zadržanjem, ob samem zadržanju ter tekom kontradiktornega postopka v navzočnosti odvetnice. Res sicer iz razlogov prvostopnega sklepa izhaja tudi, da bo bolezen v primeru, v kolikor ne bo zdravljena, prešla v kronično fazo, ko bo nasprotni udeleženec živel v svetu svojih blodenj in posledično ne bo sposoben funkcionirati v vsakdanjem življenju. Vendar je prvo sodišče pri presoji izrečenega ukrepa upoštevalo sedanje stanje nasprotnega udeleženca. V izpodbijanem sklepu, v katerem so vsi izvedeni dokazi ocenjeni, so zato ugotovljene konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin.

Pri nasprotnem udeležencu gre za duševno motnjo – akutno paranoidno psihozo, zaradi katere je njegov stik z realnostjo hudo moten, mestoma že prekinjen, zaradi blodnjave simptomatike in zaznavnih motenj pa ni sposoben obvladovanja svojega ravnanja. Po ugotovitvah prvega sodišča se vpliv duševne motnje na obnašanje nasprotnega udeleženca kaže v tem, da je nasprotni udeleženec obveščal policijo o svojih strahovih pred S. in L. J., prodajalci, natakarico, sosedi, neznanci, nadzorovanjem, prisluškovanjem, krajo, mafijo, o svojih strahovih za otroka in bivšo partnerico, da je občasno fizično odreagiral do drugih oseb (5.12. - metanje jabolk, ko mu je hotel brat A. dopovedati, da ima prisluhe, 1.11. - vpitje na dvorišču in tolčenje po vratih J., hotel je napasti S. J., 4.5. in 20.3. - vpitje na dvorišču J. in dretje, da bo vse pobil) ter da svojega ravnanja očitno ni mogel več obvladovati (1.11. - policija ga je po klicu J. L. našla še na kraju samem, 5.12. - policija je intervenirala na klic njegovega brata, da nasprotni udeleženec vpije, razmetava jabolka ter da ima prisluhe in privide).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je podana vzročna zveza med duševno motnjo in hujšim ogrožanjem svojega zdravja. Nasprotni udeleženec namreč zaradi duševne motnje še ni bil zdravljen, zato se njegova psihopatologija stopnjuje ter je njegova blodnjava simptomatika že vezana v sistem. Ogroženost s strani drugih pri nasprotnem udeležencu povzroča hudo anksioznost, pod vplivom blodenj pa lahko do drugih oseb nepričakovano fizično odreagira. Zaradi duševne motnje nasprotni udeleženec ni sposoben razumeti lastnega stanja, saj je bolezensko povsem nekritičen, ne čuti se bolnega in ne čuti potrebe po zdravilih. Zato je odklonitev zdravljenja le posledica duševne motnje in ne posledica zavestne razumske odločitve. Ker je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera nasprotnega udeleženca, je torej ta vzrok hujšega ogrožanja svojega zdravja, saj nasprotni udeleženec nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, temelječih na mnenju izvedenke, glede odnosa nasprotnega udeleženca do jemanja zdravil in nekritičnosti do svoje bolezni, pritožbe s sklicevanjem na izjavo nasprotnega udeleženca ter na njegovo pripravljenost jemanja zdravil, ne morejo izpodbiti, saj nasprotni udeleženec zaradi blodnjave simptomatike ni sposoben prekiniti s svojim dosedanjim vedenjem, tudi v domačem okolju ne.

Materialnopravna presoja prvega sodišča, da vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je pravilna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč v tem primeru hospitalizacija res zadnja in edina možnost, saj nasprotni udeleženec nima kakšne zanesljive osebe, ki bi sprejela njegovo bolezen in sodelovala pri zdravljenju, v domačem okolju pa se tudi ne more ustrezno zdraviti. V konkretnem primeru je poseg torej nujen, ker zaželenega cilja ni mogoče doseči z blažjimi sredstvi, poleg tega pa je tudi v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom tega zavarovanja.

Pravilnosti gornjega prvostopnega zaključka pritožbe ne morejo izpodbiti z navedbami, da mora nasprotni udeleženec skrbeti za kmetijo in očeta, da je na kmetiji veliko dela in premalo ljudi, ter da dejstvo, da nasprotni udeleženec ne more skrbeti za očeta in kmetijo za nasprotnega udeleženca predstavlja še dodatno stisko. Te okoliščine same po sebi ob odsotnostih drugih pogojev namreč ne morejo utemeljevati kakšne takšne oblike zdravljenja, ob kateri bi lahko nasprotni udeleženec opravljal še svoje delo na kmetiji. Je pa gotovo, da morajo tako prvo sodišče kot stranke tega postopka o zadržanju nasprotnega udeleženca in zatrjevanem dejstvu, da je na kmetiji nasprotnega udeleženca ostala sama starejša oseba, ki ni sposobna skrbeti za kmetijo, zaradi potrebnega ukrepanja obvestiti pristojni center za socialno delo, ki ima na področju varstva odraslih in starejših javna pooblastila ter kateri nudi in izvaja različne oblike pomoči ljudem v težavah.

Ker se je tako izkazalo, da ni podan kakšen od pritožbenih razlogov, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, 37. člen Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP), je bilo potrebno pritožbe, ki so se zato izkazale za neutemeljene, zavrniti (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP, 37. člen ZNP).