Jedro

V ponovljenem sojenju po razveljavitvi zamudne sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke II. Odstavka 339. člena ZPP, ker ni vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, lahko sodišče prve stopnje ponovno izda zamudno sodbo, če za njeno izdajo obstojijo formalni in materialni pogoji iz 318. člena ZPP.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep o stroških sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je izdalo zamudno sodbo in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 97.825,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2002 do plačila ter pravdne stroške v višini 45.500,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2005 do plačila.

S posebnim sklepom pa ni ugodilo predlogu tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov, podanem po izdaji zamudne sodbe.

Zamudno sodbo izpodbija tožena stranka, uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava (1 in 3. točka I. odstavka 338. člena ZPP) ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da tožencu še vedno ni bila vročena tožba, da pa je toženec dne 25.3.2004 vložil pisno vlogo in sicer pritožbo zoper zamudno sodbo, s čemer se šteje, da je bil vložen odgovor na tožbo, iz katerega izhaja toženčevo nasprotovanje tožbenemu zahtevku. To pa pomeni, da prvostopno sodišče ni imelo zakonske podlage za izdajo zamudne sodbe. V postopkih v sporih majhne vrednosti velja 450. člen ZPP, ki določa, da teče postopek na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj, vendar le, če med strankami ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe. Sodišče prve stopnje se v sodbi sklicuje na listinske dokaze, kopije katerih tožencu ni vročilo ter na policijski zapisnik in fotografije, ki ne morejo dokazovati dejstev, ki jih je ugotavljalo na njihovi podlagi. Ugotovljena dejstva pa tudi ne utemeljujejo tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Zoper sklep o neugoditvi predlogu tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov pa se je pritožila tožeča stranka in predlagala spremembo sklepa tako, da se ji priznajo stroški takse za zamudno sodbo. Navaja, da je ob zahtevku za povrnitev stroškov, ki ga je podala ob vložitvi tožbe, ni vedela za stroške, ki so nastali pozneje tekom postopka, v katerem je bila zamudna sodba razveljavljena in je nato sodišče v novem postopku ponovno izdalo zamudno sodbo, za katero je tožeča stranka po pozivu sodišča ponovno plačala sodno takso. Kljub temu, da je tožeča stranka plačala sodno takso za obe zamudni sodbi, ji je sodišče prve stopnje zmotno priznalo le stroške le za eno.

Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo: Sodišče lahko v skladu 318. členom ZPP izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (v 30 dneh od vročitve tožbe) ne odgovori na tožbo in so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek iz III. odstavka 3. člena ZPP, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki ji je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V konkretnem primeru je prvostopno sodišče po razveljavitvi zamudne sodbe z dne 12.3.2004 s strani sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP (ni bilo razlogov o odločilnih dejstvih) v novem sojenju ponovno izdalo zamudno sodbo, ki je predmet pritožbenega preizkusa.

Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da v tej zadevi obstojijo tako formalni kot tudi materialni pogoji iz citiranega 318. člena ZPP za (ponovno) izdajo zamudne sodbe.

Pritrditi je ugotovitvi, da je bila tožba s pravilnim pravnim poukom iz 277. člena ZPP ter z vsemi prilogami tožencu vročena v skladu z določili ZPP o osebni vročitvi sodnega pisanja (142. člen ZPP) in ker tožena stranka kljub obvestilu o prispeli pošiljki le te ni dvignila, je na podlagi II. odstavka 141. člena ZPP nastopila fikcija vročitve, torej domneva, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo tožencu puščeno obvestilo o tem, kje je pisanje ter da ga mora toženec dvigniti v roku 15 dni. Prav ima sodišče prve stopnje tudi, da toženec v (prekluzivnem) roku 30 dni po tem, ko se je štelo, da mu je bila tožba vročena (18.12.2003), ni podal odgovora na pritožbo. Vloge, vložene po preteku navedenega roka za odgovor na tožbo (I. odstavek 227. člena ZPP), ne morejo nadomestiti pravočasnega odgovora na tožbo in so drugačne pritožbene navedbe o tem, da je toženec s pritožbo zoper zamudno sodbo v predhodnem postopku, ko je bila vložena dne 25.3.2004 (torej več kot tri mesece po preteku 30-dnevnega roka za odgovor) odgovoril na tožbo, neutemeljene. Poleg tega pa toženčeva pritožba zoper prvotno izdano zamudno sodba nima vsebine, kot jo za odgovor na tožbo predpisuje 278. člen ZPP, ki določa, da mora biti odgovor obrazložen in vsebovati navedbe, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu ter mu morajo biti predložene listine in dokazi.

Povsem pravilni so zaključki prvostopnega sodišča o tem, da so izpolnjeni tudi vsi materialni pogoji za zamudno sodbo. Regresni zahtevek zavarovalnice ni zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom, niti ni v nasprotju z moralnimi pravili (III. odstavek 3. člena ZPP). Konkretna tožba pa je sklepčna, torej dejstva, ki so v njej navedena utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek in tudi niso v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi in splošno znanimi dejstvi. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da ne bi smelo odločati le na podlagi pisnih pravdnih dejanj, pa je tožencu pojasniti, da se v primeru izpolnjenih pogojev za zamudno sodbo predpostavlja, da tožena stranka, ki ne odgovori (pravočasno) na tožbo, priznava kot točne dejanske navedbe v tožbi in se zato dejanske navedbe v tožbi štejejo kot nesporne ter se o njih ne izvajajo dokazi.

Materialnopravno podlago v tej zadevi predstavlja med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, sestavni del katere so Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-97), v skladu s katerimi zavarovanec, ki po prometni nesreči zapusti kraj prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in/ali podatke o zavarovanju vozila, izgubi zavarovalne pravice. V takšnem primeru ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški, od zavarovanca in od odgovorne osebe, če je poravnala odškodnino oškodovancu (4. točka I. odstavka 3. člena in 4. člen AO-97). Smiselno enako določa Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v II. odstavku 7. člena in obe pravni podlagi izhajata tudi iz izpodbijane sodbe.

V konkretni tožbi so tudi navedena vsa tista pravno relevantna dejstva, na osnovi katerih je po zgoraj navedenem materialnem pravu uveljavljeni regresni zahtevek tožeče stranke utemeljen, kot pravilno zaključi prvostopno sodišče. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih sodbe, pri čemer le te ne nasprotujejo predloženim listinskim dokazom niti niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Toženec je zaradi nepravilnega prehitevanja odgovoren za prometno nesrečo, v kateri je nastala materialna škoda, po prometni nesreči pa je zapustil kraj škodnega dogodka, ne da bi pustil svoje podatke, zaradi česar je izgubil kritne pravice iz sklenjenega zavarovanja svoje avtomobilske odgovornosti (4. točka I. odstavka 3. člena AO-97). Tožeča stranka, ki je odškodovancu povrnila materialno škodo v znesku 97.825,00 SIT, pa je na podlagi 4. člena AO-97 pridobila pravico zahtevati znesek tako plačane odškodnine od toženca. Toženec je bil dne 1.2.2002 s strani tožeče stranke tudi pozvan na povračilo takšnega zneska, s tem, ko ga ni plačal, je prišel v zamudo in mora zato plačati tudi zakonske zamudne obresti (324. člen v zvezi z 277. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR).

Glede na vse zgoraj navedeno pritožba toženca zoper sodbo ni utemeljena, zato jo je sodišče druge zavrnilo in potrdilo pravilno odločitev prvostopnega sodišča (353. člen ZPP), saj v postopku na prvi stopnji tudi ni najti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

O pritožbi zoper sklep: Prvostopno sodišče prav tako pravilno ni priznalo tožeči stranki stroškov sodne takse za zamudno sodbo, izdano v ponovljenem postopku in jih naložilo v plačilo tožencu, kar pritožbeno izpodbija tožeča stranka. Na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP mora namreč stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti le tiste pravdne stroške, ki so bili potrebni za pravdo in vsi takšni stroški so bili odmerjeni že v zamudni sodbi tako, da jih je toženec dolžan povrniti tožeči stranki.

V primeru, če sodišče druge stopnje razveljavi odločbo prvostopnega sodišča, se taksa, plačana za prvo odločbo, všteje v takso za novo odločbo (33. člen Zakona o sodnih taksah-v nadaljevanju ZST), kar v konkretnem primeru, ko je višina sodne takse za zamudno sodbo, izdano v predhodnem postopku, ki je razveljavljena ter za ponovno izdano zamudno sodbo v novem postopku enaka (II. odstavek tar.št. 2 ZST) pomeni, da taksa, ki jo je tožeča stranka plačala za razveljavljeno zamudno sodbo, v celoti pokrije stroške takse za obravnavano zamudno sodbo. Tako ima tožeča stranka v skladu z 32. členom ZST pravico zahtevati od sodišča vrnitev preveč plačane sodne takse, pri čemer je mogoče njen predlog za povrnitev stroškov z dne 18.11.2005 (list. št. 33 spisa) smiselno šteti kot zahtevo za vrnitev takse v smislu 34. člena ZST.

Ker torej ni utemeljena niti pritožba tožeče stranke zoper dodaten sklep o stroških, je sodišče druge stopnje tudi to pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prvostopnega sodišča, ki ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, nista upravičeni do povračila stroškov, ki so jima v zvezi s tem nastali (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).

Določila ZOR so bila uporabljana na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).