Jedro

Čeprav iz mnenj CSD izhaja, da trenuten obseg stikov ni optimalen, tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem ni verjetno izkazana takšna stopnja ogroženosti otrok, ki bi (že) utemeljevala izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je zagotavljanje optimalnega obsega stikov, ki je v največjo korist otrok, v tej fazi postopka dolžnost staršev. Zmotno je tudi pritožnikovo enačenje neoptimalnega izvajanja stikov z ogroženostjo otrok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe z dne 13. 7. 2023 (I. točka izreka) in predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe z dne 7. 8. 2023 (II. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil predlagatelj iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda dne 13. 7. 2023 predlagano začasno odredbo, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kljub navedbam in dokazom predlagatelja, iz katerih izhaja nezmožnost udeležencev dogovoriti režim stikov, odločilo, da mladoletni otroci niso ogroženi. Center za socialno delo (CSD) je svoje ugotovitve glede ogroženosti otrok podal le po razgovorih z udeležencema postopka, na podlagi katerih se ne more zaključiti, da ni ogroženosti. Mnenje je sodišče prve stopnje le prepisalo in ga ni presojalo v povezavi z drugimi dokazi. Kljub temu, da je pritožnik mnenjem CSD utemeljeno ugovarjal, je sodišče mnenji ocenilo kot prepričljivi, poglobljeni, koherentni in vsebinsko popolni. Dejstvo je, da ne gre za nepristransko in celovito mnenje. Ugotovitve CSD, da naj bi bilo pri očetu zaznati tendenco, da bi rad imel čim manj opravka z nasprotno udeleženko, so izpodbite z v postopku predloženo elektronsko korespondenco. Predlagatelj se vedno osredotoči na nujne informacije glede stikov, nasprotna udeleženka pa vprašanja in prošnje predlagatelja za stike ignorira in vsako odločitev želi dodatno in na dolgo predebatirati. CSD je mnenje oblikoval na podlagi elektronskega sporočila, ki ga je na razgovor prinesla nasprotna udeleženka, ne pa na podlagi celotne spisovne dokumentacije. Ugotovitev sodišča, da se oče o preživljanju časa dogovarja neposredno z otrokoma, je zaradi prej navedenega napačna, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je nasprotna udeleženka sama določila režim stikov, sama je tudi v juliju 2023 določila način menjave otrok med poletnimi počitnicami. Samovoljno in zgrešeno je zato pojasnilo sodišča, da se z dogovarjanjem z otroki le te obremenjuje s sodnim postopkom in povzroča občutek, da se pri drugem staršu ne smejo dobro počutiti in da morajo izbirati med staršema. Ravno to obremenjevanje je razlog za izdajo začasne odredbe. Predlagatelj je podal tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe, do katerega se ne CSD ne sodišče nista opredelila. Že zgolj dejstvo, da stiki potekajo v obsegu, ki ga določi in odobri nasprotna udeleženka, kaže na ogroženost otrok in da jima nastaja škoda. Dokazna ocena o ogroženosti je napačna in v nasprotju z 8. členom ZPP. Iz v postopku predložene dokumentacije izhaja, da si želi predlagatelj več stikov, kar nasprotna udeleženka ves čas ignorira in se sklicuje na to, da otroke postavlja na prvo mesto, na šolske obveznosti in interesne dejavnosti. Med tednom so otroci polno zasedeni z dejavnostmi, zato je jasno, da so stiki, kot jih določa nasprotna udeleženka, praktično namenjeni prevozom otrok na treninge. Enako velja za sobotne stike, ki so velikokrat preživeti na tekmah sinov. Nasprotna udeleženka mu je namenila vlogo taksista. Stiki morajo biti določeni tako, da ohranjajo vezi med otroki in očetom. Zaradi neoptimalnega izvajanja stikov so otroci ogroženi. Po jezikovni razlagi 157. člena Družinskega zakonika (DZ) ni potrebno, da je ogroženost že podana, zadošča že verjetnost, zato sodišče napačno tolmači ogroženost otrok. Škoda bi lahko otrokom nastala zaradi enostranskega odrejanja stikov. Odločitev sodišča prejudicira spor med udeležencema in nasprotni udeleženki daje proste roke, da bo otroke z omejevanjem stikov od očeta oddaljila. Sodišče in CSD bi morala prepoznati ogroženost otrok, nenazadnje je CSD ugotovil, da obstoječi stiki ne predstavljajo dovolj časa, da bi lahko oče razvil pristen odnos z otrokoma. Tudi sodna praksa se je že izrekla, da je v primeru nesoglasij med staršema, ko stiki še niso določeni ali dogovorjeni, temveč prepuščeni samovolji enega od staršev, otrok ogrožen. Nesposobnost staršev, da se dogovorita o izvajanju stikov, namreč ogroža zdrav in celosten razvoj otroka. Poleg tega, da je po povedanem sodišče napačno uporabilo materialno pravo, je storilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, poleg že omenjene tudi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Ko ugotovi, da je otrok ogrožen, sodišče izda tako začasno odredbo, da ogroženost otroka odpravi (ali vsaj omili). Pri izdaji začasnih odredb je potreben restriktiven pristop,1 zgolj korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča.2 Skladno s 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) se tudi postopek za izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok vodi po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). To pomeni, da je postopek za izdajo začasne odredbe hiter, v njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan, če za obstoj določenega pomembnega dejstva obstaja več argumentov kot argumentov proti temu dejstvu oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih. Sodišču prve stopnje zato ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov in je pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.3

6. Predlagatelj je ogroženost otrok4 utemeljeval s trditvami, da ima z njimi po razpadu življenjske skupnosti redke stike, da z njegove strani predlagane termine mati zavrača in enostransko odloča o tem, kdaj lahko oče z njimi preživlja čas; če oče na termin ni pristal, je mati otrokom rekla, da je sam kriv, ker ima tako službo; če je oče predlagal več vikend stikov, je mati to zavrnila s sklicevanjem na šolske obveznosti, čeprav bi jih lahko opravili pri očetu; mati se sklicuje na mnenje otrok, z njimi tudi manipulira. Mati otroke odtujuje, pri čemer jim nastaja škoda na čustvenem področju in v šoli.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe nekritično oprlo na mnenji CSD z dne 7. 8. 2023 in 16. 8. 2023, iz katerih izhaja, da otroci niso ogroženi. Mnenji sta bili izdelani na podlagi razpoložljive dokumentacije CSD, vlog sodnega postopka, ki jih je CSD posredovalo sodišče, in razgovora z obema staršema. Kot je utemeljeno izpostavilo že sodišče prve stopnje, ima CSD poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca, in katerega navedbe se v skladu s 108. členom ZNP-1 štejejo za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno stanje. Z očitkom, da je CSD razgovor povzel napačno in le sledil navedbam nasprotne udeleženke, pritožnik upoštevnega dvoma v mnenji ni uspel vzpostaviti, zlasti ne v tej fazi postopka, ko se odloča na podlagi standarda verjetnosti. Korespondenco udeležencev (elektronska in sms sporočila), ki naj bi izkazovala njuno nezmožnost za dogovor o režimu stikov, bo sodišče prve stopnje upoštevalo in ovrednotilo v nadaljevanju postopka.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stiki potekajo in se izvršujejo. Čeprav iz mnenj CSD izhaja, da trenuten obseg stikov (med tednom dva krat popoldan med 16.00 in 19.00 uro ter vsako drugo soboto čez dan) ni optimalen, tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem ni verjetno izkazana takšna stopnja ogroženosti otrok, ki bi (že) utemeljevala izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je zagotavljanje optimalnega obsega stikov, ki je v največjo korist otrok, v tej fazi postopka dolžnost staršev. Zmotno je tudi pritožnikovo enačenje neoptimalnega izvajanja stikov z ogroženostjo otrok.

9. Pomembno pa je, da CSD predlaga, da se stiki razširijo, in sicer na vsak torek med 16.00 in 19.00 uro, vsak drugi vikend od petka od 17.30 ure do nedelje do 17. 30 ure, ter tisti teden, ko ni vikend stika, še ob četrtkih med 16.00 in 19.00 uro. Od udeležencev, ki oba poudarjata, da zasledujeta največjo korist otrok, se zato pričakuje, da bosta tako tudi delovala in mnenje CSD upoštevala brez intervencije sodišča. Nenazadnje se je nasprotna udeleženka s tako razširjenim obsegom stikov strinjala.5 Če pa tega ne bosta sposobna, in s tem otrokom povzročala škodo, bo sodišče prve stopnje v razmerje poseglo v nadaljevanju postopka, po potrebi tudi po uradni dolžnosti, kot je že pojasnjeno v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeni očitek, da se s sprejeto odločitvijo prejudicira spor in nasprotni udeleženki daje proste roke, da bo otroke z omejevanjem stikov s predlagateljem odtujila od predlagatelja.

10. Glede na naravo nepravdnega postopka je treba šteti, da je bil tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, in sicer tudi v tem delu iz razloga, ker ni bila ugotovljena ogroženost otrok, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je pridržana za končno odločbo.

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-410/01. 2 N. Pogorelčnik Vogrinc, v: Komentar Družinskega zakonika, dr. B. Novak (RED), Ur. list RS, Ljubljana 2019, stran 514. 3 Narava postopka za izdajo tovrstne začasne odredbe v primeru ogroženosti otroka, ki jo opredeljujeta potreba po hitri odločitvi in nižji dokazni standard, ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov, temveč se mora sodišče omejiti zgolj na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi (VSL sklep IV Cp 1780/2021 z dne 17.11.2021, VSL sklep IV Cp 905/2021 z dne 14.07.2021). 4 Udeležencema so se v zakonski zvezi rodili trije otroci, in sicer A. ... 2010, B. ... 2011 in C. ... 2018. 5 Mnenje CSD z dne 7. 8. 2023 (list. št. 25).