Jedro

1. odst. 48. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS, št. 3/98) izjemoma omogoča podaljšanje zdraviliškega zdravljenja, ki traja praviloma 14 dni, do 28 dni, če je s tem pričakovati občutno boljši uspeh rehabilitacije, vendar mora biti podaljšanje kontinuirano, brez prekinitev. Po več kot mesec dni trajajoči prekinitvi nadaljevanje zdraviliškega zdravljenja kot dopolnitev prejšnjega ni bilo pri tožniku nujno potrebno oz. medicinsko indicirano, saj bi moral ponovni ciklus zdraviliškega zdravljenja ponovno trajati 3 tedne, da bi se pri tožniku dosegla balneo reakcija in sanacija le-te, in dvotedensko podaljšanje ne bi moglo prispevati k izboljšanju zdravstvenega stanja zavarovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu odobri podaljšanje zdravljenja v naravnem zdravilišču. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Po določbi 1. odst. 73. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 35/91), ki se na podlagi zakona uporablja v R Sloveniji in glede na določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) tudi v postopku pred temi sodišči, lahko stranke samo najpozneje do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje zahtevajo izločitev sodnika. Tožnik pa je šele v pritožbi podal zahtevo za izločitev predsednika senata sodišča prve stopnje, imenovano "zahtevo za spremembo sodnika". Zaradi obrazloženega navedena zahteva ne more biti pravno relevantna.

Pravna podlaga za vsebinsko presojo zadeve pa je podana v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 3/98). Določba 1. odst. 48. čl. pravil, ki jo je podrobno navedlo že prvostopenjsko sodišče, omogoča izjemoma podaljšanje zdraviliškega zdravljenja, ki traja praviloma 14 dni, do 28 dni, če je s tem pričakovati občutno boljši uspeh rehabilitacije. Vendar je v določbi jasno navedeno tudi, da se zdraviliško zdravljenje izvaja v določenem trajanju brez prekinitev, kar pomeni tudi v primeru podaljšanja preko 14 dni še za en teden. Da je navedeno določbo potrebno uporabiti tako tudi v primeru podaljšanja zdraviliškega zdravljenja, izhaja tudi iz namena zdraviliškega zdravljenja oz. namena podaljšanja, ki je v tem, da se z njim pričakuje občutno boljši uspeh rehabilitacije. Če pa je zdraviliško zdravljenje po 14 dnevih prekinjeno je jasno, da se tudi ob dodatnem odobrenem tednu, ki bi bil realiziran kasneje, ne more pričakovati občutno boljšega uspeha rehabilitacije. Za takšno uporabo navedene določbe je v konkretnem primeru podana tudi strokovna podlaga v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca prim. dr. Z.T., ki ga je sodišče dovolj povzelo in ki je poudaril, da po več kot mesec dni trajajoči prekinitvi, nadaljevanje zdraviliškega zdravljenja kot dopolnitev prejšnjega ni bilo nujno potrebno oz. medicinsko indicirano, saj bi ponovni ciklus zdravstvenega zdravljenja moral ponovno trajati 3 tedne, da bi se dosegla balneo reakcija in sanacija le-te.

Zaradi vsega obrazloženega pritožbena navedba, da je tožnik sedaj že tretji teden v zdravilišču (očitno v letu 1998), kjer je po enem tednu nujnega zdravljenja že lahko snel ortopedsko ovratnico in ortopedski pas, zaplaval 1 m in spal brez analgetikov, kar je potrdilo, da je v njegovem primeru uspešneje en teden zdravljenja, kot pa nič, ne more biti upoštevna. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pri tožniku vsakršno zdravljenje koristno, tudi če je vmes daljša prekinitev, saj je tako pojasnil tudi že tudi navedeni izvedenec, vendar pa ni predmet spora presoja zdraviliškega zdravljenja v letu 1998, pač pa pravice do podaljšanja zdraviliškega zdravljenja po že navedeni določbi pravil v letu 1995, ko je prvostopenjsko sodišče, enako pa pred tem toženec v svojem postopku, zaradi vsega obrazloženega pravilno odločilo s tem, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za podaljšanje zdravljenja v naravnem zdravilišču. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.