Jedro

Dolžnost navzoče pomočnice vzgojiteljice, za katero je ugotovljeno, da je imela pregled nad vsemi otroki, je bila, otroke, torej tudi tožnico, opozoriti in odvrniti od zračnika, ki ni namenjen igri otrok in ki za igro ni primeren, še posebej zaradi bližine betonskega jaška. Ko je predhodno pomočnica vzgojiteljice otroke opozorila na neprimeren način uporabe igrala, bi toliko bolj morala posredovati pri tožničinem vzpenjanju na zračnik. Opustitev tega pomeni neskrbno izvajanje varstva nad zaupanimi ji varovanci, kar ni bilo v skladu z ravnanjem dobrega strokovnjaka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s škodnim dogodkom, ko je mladoletna tožnica dne 26.10.1995 na dvorišču vrtca padla s hidranta in si poškodovala komolec, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 3,100.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in z vmesno sodbo spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za vso tožničino škodo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da izvedeni dokazi ne dajejo opore instančnemu stališču, ki je svoje sklepanje oprlo na spekulacijo in razmišljanje, ne pa na vsebino in jasen opis dogodka, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče je korektno opravilo ogled, podrobno zaslišalo udeležence in ugotovilo, da število otrok, ki jih je I.R. imela v varstvu, ni presegalo določil Pravilnika o največjem dopustnem številu otrok. Vzgojiteljica je bedela nad obnašanjem otrok ter, ko je opazila oškodovanko in dve deklici, da so z glavo navzdol visele z dva metra visokega igrala, jim je tako igro prepovedala. Betonski zračnik ni visok in ni nevaren, kar je razvidno iz uporabnega dovoljenja pa tudi mnenja pooblaščenega Podjetja za varnost B. d.o.o. iz leta 1999. Toženka torej ni imela profesionalne dolžnosti, da bi jašek posebej ogradila. Delavki toženke ni mogoče očitati malomarnega opravljanja dolžnosti nadzora otrok, saj je ob zabeleženi problematičnosti tistega dne odreagirala. Toženka se ne strinja z napadeno sodbo, da ni bilo dovolj poskrbljeno za varnost otrok. Res so se prosto igrali, kar je normalno in priporočljivo, vendar ni bilo nobene kršitve dolžnosti varovanja. Ravnanje otrok ni povsem predvidljivo, v kar nas prepričujejo vsakodnevni dogodki, ki se dogajajo otrokom tudi ob zelo skrbnem varovanju staršev. Instanca pa bi morala napisati, kaj konkretno je narobe storila toženka oziroma njeni delavci, če se očita neprofesionalnost oziroma možnost preprečitve dogodka.

Po 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004), je bila revizija vročena nasprotni strani, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba ne pomeni spekulacije, kot trdi revizija, temveč je pritožbeno sodišče ob upoštevanju podrobnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje napravilo drugačen materialnopravni zaključek o odgovornosti tožene stranke za tožničino škodo. Utemeljilo je odgovornost tožene stranke za škodo, ki so jo povzročili njeni delavci pri delu varstva in vzgoje mladoletnih otrok. Ker delavci tožene stranke v danih okoliščinah niso ravnali tako, kot je bilo treba, je po 170. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR podana odškodninska odgovornost tožene stranke za tožničino škodo.

Tožena stranka v reviziji opozarja na določene ugotovljene okoliščine, ki naj bi po njenem dokazovale, da je bilo dovolj poskrbljeno za varnost mladoletne tožnice in drugih otrok, ki so se prosto igrali na dvorišču vrtca. Revizijsko sodišče ocenjuje, da tožena stranka opozarja na dejanske okoliščine, ki za odločitev niso bile pravno odločilne. Odveč je navajanje števila otrok, ki jih je pomočnica vzgojiteljice imela v varstvu in ki ni preseglo normativa po Pravilniku o največjem dopustnem številu otrok v oddelkih vzgojnovarstvenih organizacij (Ur. l. RS, št. 20/80 in 16/81), saj kršitev tega pravilnika toženi stranki ni bila očitana. Zračnika v višini 105 cm samega po sebi nižji sodišči nista šteli kot nevarne stvari v smislu drugega odstavka 154. člena ZOR. Odveč je navajanje uporabnega dovoljenja za otroški vrtec, ki je iz leta 1977, ki ugotavlja skladnost izvedbe s potrjenim projektom in ustreznost statičnim pogojem. Prav tako nima pomena mnenje pooblaščenega Podjetja za varnost B. d.o.o. iz leta 1999, ki je podalo varnostno-tehnični pregled igral na zunanjih igriščih. Ko pa revizija obravnava vprašanje nadzora otrok, omenja ravnanje pomočnice vzgojiteljice, ko je tožnico in druge otroke opozorila na neprimerno visenje na dva metra visokem igralu, kar je skladno z ugotovitvami nižjih sodišč, vendar časovno spada v dogajanje pred škodnim dogodkom.

Sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da se je mladoletna tožnica poskušala vspeti na 105 cm visoki zračnik, padla z njega in si poškodovala roko na betonskem jašku poleg zračnika. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je treba predšolskim otrokom za razvoj gibalnih spretnosti, socialne prilagodljivosti in podobnega zagotoviti prosto gibanje, igre na zelenici in igralih (primerjaj sodbo opr. št. II Ips 342/94). Vendar pa že prvostopenjska sodba pravilno ugotavlja, da zračnik ni namenjen igri otrok. Zračnik ni igralo, še posebej, če je v bližini betonski jašek, kot v obravnavanem primeru. Nižji sodišči ugotavljata, da so otroci že pred obravnavanim škodnim dogodkom skušali plezati na zračnik, zato izpodbijana sodba pravilno poudarja, da je tako ravnanje otrok, torej tudi tožnice v obravnavanem primeru, predvidljivo in preprečljivo. Dolžnost navzoče pomočnice vzgojiteljice, za katero je ugotovljeno, da je imela pregled nad vsemi otroki, je bila, otroke, torej tudi tožnico, opozoriti in odvrniti od zračnika, ki ni namenjen igri otrok in ki za igro ni primeren, še posebej zaradi bližine betonskega jaška. Ko je predhodno pomočnica vzgojiteljice otroke opozorila na neprimeren način uporabe igrala, bi toliko bolj morala posredovati pri tožničinem vzpenjanju na zračnik. Opustitev tega pomeni neskrbno izvajanje varstva nad zaupanimi ji varovanci, kar ni bilo v skladu z ravnanjem dobrega strokovnjaka, kot je pritrditi pritožbenemu sodišču. Zaradi opustitve ustrezne skrbnosti ravnanje delavca tožene stranke ni bilo tako, kot bi bilo treba, kar pomeni, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na naključje in da se ni ekskulpirala glede svoje odškodninske odgovornosti, ki se po prvem odstavku 170. člena ZOR predpostavlja.

Glede na obrazloženo revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z očitano kršitvijo določb pravdnega postopka in da je materialnopravno pravilna. Zato je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).