Jedro

Majhna vrednost po določbi drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP po naravi stvari in glede na posledice, ki jih v takem primeru določa zakon, ne pomeni katerekoli nižje vrednosti od dejanske, temveč mora biti vrednost ene izpolnitve v primerjavi z drugo nesorazmerno nizka, oziroma le simbolična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti pritožbene stroške v znesku 1.419,55 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka izpodbijala pravni dejanji stečajnega dolžnika, in sicer dveh prodajnih pogodb z dne 14.12.2012 in 12.8.2013, zavrnilo je tudi izbrisno tožbo v zvezi s tema pogodbama in zahtevek na izpraznitev nepremičnin. Ker izpodbojni ravnanji nista bili neodplačni (oziroma ob njuni sklenitvi pogodbeni stranki nista imeli takega namena), sta bili izvedeni pred začetkom izpodbojnega obdobja in jih zato ni mogoče izpodbijati po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Tožbeni zahtevek je poleg tega tudi napačen, saj bi tožeča stranka morala zahtevati razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Stališče sodišča, da bi morali stranki imeti neodplačni namen že ob sklenitvi pogodbe, je materialnopravno napačno, saj ZFPPIPP kot neodplačna določa tista dejanja stečajnega dolžnika, na podlagi katerih je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Zakon ne zahteva darilnega namena. Sodišče bi zato moralo ugotavljati, ali je odplačni namen kasneje odpadel (tožeča stranka je postavila trditve o pobotu z navideznimi, neobstoječimi terjatvami). Tožeča stranka opozarja, da je ves čas trdila, da je šlo za navidezno prodajo, kar pomeni, da je zatrjevala neodplačni namen ob sklenitvi pogodb. Razlogi sodbe zato pomenijo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ti razlogi so si tudi v notranjem nasprotju, saj sodišče v 6. točki utemeljuje, da je bil toženec dolžan opraviti nasprotno izpolnitev, hkrati pa ugotavlja, da je tožeča stranka nepremičnini izročila tožencu, ne da bi ta plačal kupnino. Sodba nima razlogov glede trditev tožeče stranke, da terjatve, ki jih je toženec fiktivno uveljavljal v pobot, niso nikoli obstajale. Kršitev postopka predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga za izvedenca, ki bi ugotovil pravo vrednost nepremičnin v k.o. G. Cenitev M.K. pa že glede na namen, za katerega je bila sestavljena, ne more predstavljati podlage za ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine. Poleg tega je tožnik v času sklenitve sporne pogodbe že razpolagal z dovoljenji za gradnjo stavbe in tudi z evropskimi sredstvi za izgradnjo. Sodba nima konkretnih razlogov glede pogodbe z dne 14.12.2012. Glede oblike tožbenega zahtevka pa pritožnik opozarja, da sporni pogodbi vsebujeta tako zavezovalni kot razpolagalni pravni posel, zahteval pa je razveljavitev učinkov pogodb.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje v zadevi, svoje zaključke ustrezno obrazložilo, v odločilnem delu pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo, da sta sporni pogodbi vsebovali tako zavezovalni kot razpolagalni posel, zato je bil zahtevek postavljen pravilno in je omogočal vsebinsko obravnavo, vendar je bil odločilni zaključek sodišča, da zahtevek ni utemeljen, pravilen.

6. Sporno vprašanje v tej pritožbeni zadevi ni vprašanje, ali je bilo dejanje stečajnega dolžnika (sklenitev dveh kupoprodajnih pogodb za nepremičnine) po svoji vsebini izpodbojno, temveč vprašanje, ali je bilo neodplačno. Le v tem primeru bi bilo namreč storjeno v času, ko ZFPPIPP omogoča izpodbojnost. Po določbi drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila v prodajnih pogodbah dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato o dejanju, za katerega tožena stranka ne bi bila dolžna opraviti svoje nasprotne izpolnitve, ni mogoče govoriti. Ker je do začetka stečaja minilo manj kot tri leta (in zahtevki po pogodbi v nobenem primeru še niso zastarali), bi lahko tožena stranka zahtevala izpolnitev pogodbe (če je že štela, da v pobot uveljavljene terjatve dejansko niso obstajale). Te možnosti ni uporabila, zato se ne more sklicevati na neodplačnost pravnega razmerja v zvezi s kupoprodajnima pogodbama. Res je tožeča stranka podala trditve o navideznosti, vendar v smislu, da kupec svoje obveznosti po kupoprodajnih pogodbah ni izpolnil. Povedano pa predpostavlja, da je obveznost bila.

7. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v pogodi z dne 12.8.20131 dogovorjena kupnina ne pomeni "majhne vrednosti". "Majhna vrednost" po naravi stvari in glede na posledice, ki jih v takem primeru določa zakon, ne pomeni katerekoli nižje vrednosti od dejanske, temveč mora biti vrednost ene izpolnitve v primerjavi z drugo nesorazmerno nizka, oziroma le simbolična2. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil predmet prodaje propadajoči objekt in stavbno zemljišče v k.o. G. Po sklenitvi kupoprodajne pogodbe in prevzemu nepremičnine v posest je tožena stranka na tej nepremičnini zgradila dve samostojni stavbi, ki sta po podatkih GURS vredni 201.483,00 EUR. Trditve tožene stranke, da naj bi bila vrednost teh nepremičnin že ob prodaji 203.664,00 EUR3 se tako izkažejo za napačne. Nobenega dvoma ne more biti, da izgradnja dveh stavb na območju naselja G. pri O. poveča vrednost nepremičnine. Vrednost pred zgraditvijo objektov je bila zato logično bistveno manjša. Po podatkih GURS naj bi znašala celo samo 858,00 EUR. Kupnina je bila določena na podlagi cenitve izvedenca gradbene stroke v višini 7.232,00 EUR (brez DDV), ki jo je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo kot del navedb tožene stranke. V taki situaciji bi tožeča stranka morala sodišču ponuditi, kakšna je bila prava vrednost nepremičnin. Ker se je izkazalo, da vrednost gotovo ni bila 203.664,00 EUR, vrednost po podatkih GURS (na katere se je sicer tožeča stranka pri svoji tožbi opirala) pa je bila celo bistveno nižja od pogodbene, so zgolj navedbe, da je bila vrednost gotovo višja od kupnine, preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče preverjati in da bi terjale izvedbo predlaganih dokazov. Sodišče zato utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z imenovanjem izvedenca, saj bi v takem primeru šlo celo za informativni dokaz, ki je praviloma prepovedan. Tožeča stranka pa ni navedla nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale izvedbo informativnega dokaza. Poleg tega je tožeča stranka, kot rečeno, tudi pri predlaganem dokazu izhajala iz današnjega stanja nepremičnine. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, je zato pravilen. Glede na vse povedano pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so v pobot uveljavljene terjatve dejansko obstajale.

8. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.419,55 EUR (nagrada za pritožbo, materialni stroški, DDV na odvetniške storitve).

1 V zvezi s kupnino po pogodbi z dne 14.12.2012 tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih navedb, zato se sodišču prve stopnje z ugotavljanjem, ali je šlo za majhno vrednost tudi pri tej pogodbi, ni bilo treba ukvarjati. Razloge o tem, zakaj pogodba ni bila neodplačna, pa je sodišče prve stopnje podalo. 2 Primerjaj odločbo VSL I Cpg 232/2013 3 Pri čemer je izhajala iz podatkov GURS