Jedro

Med tožnico in tožencem je bila sklenjena posojilna pogodba za določen čas: do sklenitve prodajne pogodbe. Toženec je sprejel denar in podpisal potrdila, v katerih je bil denar tudi opisan kot posojilo. S tem je pisno in molče (brez ugovora), vsekakor pa na jasen in za tožnico nedvoumen način sklenil posojilno pogodbo. Z ničimer ni izrazil svojega nestrinjanja s tem, da prejema izročeni denar kot posojilo. Izrazil je svojo voljo, ko je sprejel denar in podpisal potrdilo. Ta potrdila so jasna in nedvoumna, zato ni potrebna nobena razlaga, kot to želi revident.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo v plačilo 17000 DEM v tolarski protivrednosti skupaj z obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica denar tožencu izročala kot posojilo do sklenitve prodajne pogodbe in da je le ona tista, ki bi lahko značaj izročenega denarja spremenila iz posojila v kupnino. Sodišče druge stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožene stranke zoper glavnico in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je oceno, da je šlo za posojilno pogodbo, k temu pa dodalo še, da je toženec tudi po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi dolžan tožnici povrniti 17000 DEM glede na podlago, ki se ni uresničila.

Zoper tako odločitev je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da posojilna pogodba med tožnico in tožencem ni bila nikoli sklenjena, ker je manjkal eden bistvenih elementov za njeno sklenitev: soglasje volj. Toženec ni jemal denarja kot posojilo od tožnice ampak kot avans kupnine. Pri tem opozarja na predpravdna pogajanja. Pri presoji pomena predloženih potrdil bi sodišče moralo uporabiti določbe 99. člena in naslednjih ZOR, ki se nanašajo na razlago pogodb. Prav tako ne morejo biti podlaga zahtevku splošna pravila o neupravičeni pridobitvi, temveč zgolj splošna pravila o razvezi pogodbe in določila, ki urejajo prodajo. Sodišče bi moralo upoštevati sklenjeno prodajno pogodbo, ki kaže na to, da je bil dogovorjeni posel izpeljan do konca. Tožeča stranka je plačala kupnino, posest predmeta pogodbe pa je nastopila že pred tem.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči sta ugotovili, da je bila le tožnica tista, ki je tožencu izročala denar, da je na potrdilih jasno razvidno, da je denar dan kot posojilo in ga je toženec kot takega tudi sprejel. Kot posojilo pa je bil denar izročen do takrat, ko naj bi bila sklenjena, prodajna pogodba med tožnikom in tožencem. Do sklenitve te pogodbe ni nikoli prišlo. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Ob takih ugotovitvah je materialno pravilna ocena, da je bila med tožnico in tožencem sklenjena posojilna pogodba za določen čas: do sklenitve prodajne pogodbe. Toženec je sprejel denar in podpisal potrdila, v katerih je bil denar tudi opisan kot posojilo. S tem je pisno in molče (brez ugovora), vsekakor pa na jasen in za tožnico nedvoumen način sklenil posojilno pogodbo. Z ničimer ni izrazil svojega nestrinjanja s tem, da prejema izročeni denar kot posojilo. Izrazil je svojo voljo, ko je sprejel denar in podpisal potrdilo. Ta potrdila so jasna in nedvoumna, zato ni potrebna nobena razlaga, kot to želi revident. Pogajanja za prodajo oz. nakup solastniškega deleža reklamnega napisa (displaya), ki so tekla vzporedno, niso imela nobenega vpliva na sklenjeno posojilno pogodbo vse do takrat, dokler ni postalo jasno, da prodajna pogodba ne bo sklenjena. Da ta ni bila sklenjena, je tudi razvidno iz ugotovljenih dejstev, saj pogodba ni bila podpisana s strani obeh pogodbenih strank, toženec je samovoljno zadržal še prisluženih 1000 DEM kot manjkajoči del kupnine, tožnik pa ni bil na noben način pozvan k prevzemu predmeta pogodbe. Napačna je torej trditev v reviziji, da je spor potrebno presojati po pravilih za razvezo prodajne pogodbe, saj ta ni bila sklenjena. Pravilna je ocena in razlaga, da je bila med tožnico in tožencem sklenjena le posojilna pogodba za določen čas. Doba, za katero je bilo posojilo dano, se je iztekla s trenutkom, ko je bilo očitno, da so pogajanja za sklenitev prodajne pogodbe neuspešna. S tem trenutkom je bil toženec dolžan tožnici vrniti prejete zneske, ki so razvidni iz potrdil. Predpravdna pogajanja so lahko zato pomembna le v toliko, kolikor je iz dopisov in razgovorov pred pravdo razvidno, kdaj je bil toženec pozvan k vrnitvi denarja oz. kdaj je bilo med strankama očitno, da so pogajanja zaključena neuspešno. Pogajanja ne vežejo pogajalcev k sklenitvi pogodbe (30. člen ZOR). V tem primeru pa je posledica njihovega neupešnega končanja dolžnost vrnitve denarja, ki ga je tožencu prejel od tožnice kot posojilo. Pokaže se, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, revizija pa je tako neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o pravdnih stroških revizijskega postopka je odpadel, ker stroški niso bili priglašeni.