Jedro

Ker 454. člen ZPP določa, da je potrebno v sporih majhne vrednosti izvesti glavno obravnavo samo na izrecno zahtevo pravdnih strank, v primeru, če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, tožeča stranka pa takšne izrecne zahteve ni podala, (saj je odločitev o izvedbi naroka prepustila sodišču kot je pojasnila v pravočasnem odgovoru na pritožbo), tožena stranka pa se je izvedbi naroka izrecno odpovedala (452. člen ZPP), pritožbeno sodišče šteje, da očitana absolutno bistvena kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora plačati tožeči stranki pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 2.101,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.1.2020 dalje do plačila, (II.) zavrnilo pa zahtevek tožeče stranke za plačilo izvršilnih stroškov 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper predmetno sodbo se je pritožila tožena stranka po zakonitem zastopniku s pravočasno pritožbo, s katero izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in vrne v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Navaja, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni upoštevalo, da je tožena stranka pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pooblaščenca A. A., ki jo je zastopal po pooblastilu, v nadaljevanju postopka imenovala kot pooblaščenca za vročanje pisanj, kar pa sodišče ni upoštevalo in je napačno vročalo vsa sodna pisanja osebno toženi stranki, kar ni pravilno. Prav tako sodišče ne pojasni zakaj ni opravilo javne glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka izrecno zahtevala, tožena stranka pa se je pravici do obravnave odpovedala.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo, predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Izpostavlja, da tožena stranka s tem, ko so ji bila sodna pisanja vročena neposredno, ni bila v procesnem smislu v ničemer oškodovana. Obveščena je bila o vseh pravnih dejanjih v predmetni zadevi in je lahko ustrezno varovala lastne interese. Sama je vlagala vse pripravljalne vloge, s katerimi je odgovarjala na trditve tožeče stranke. Prav tako je bila toženi stranki vročena tudi sodba, zoper katero se je pritožila in ni prišlo do situacije iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki zaradi opustitve vročitve ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. Tožeča stranka še izpostavlja, da je lahko na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZPP v postopku pred okrožnim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, ki pa ga po lastnih navedbah tožene stranke A. A. nima. Poleg tega A. A. kot pooblaščenec za sprejemanje pisanj, ni podal svojega soglasja za sprejemanje pisanj v okviru II Pg 365/2021. Glede očitka tožene stranke, da prvostopna sodba ne pojasni zakaj v predmetni zadevi ni bilo razpisane glavne obravnave, pa tožeča pojasnjuje, da iz 10. točke obrazložitve prvostopne sodbe izhaja, da je sodišče s sodbo odločilo brez razpisa naroka na podlagi prvega in drugega odstavka 454. člena ZPP, ker gre za spor majhne vrednosti, tožena stranka pa dokazov in navedb tožeče stranke sploh ni argumentirano prerekala. Tožeča stranka pa je zgolj iz previdnosti predlagala razpis glavne obravnave in sodišče na njen predlog ni vezano, saj sama v tej smeri ni vložila pritožbe. Tožena stranka niti nima pravnega interesa, da bi kot pritožbeni razlog uveljavljala ne opravo naroka, saj se je naroku odpovedala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ureja postopek v gospodarskih sporih (od 480. do 496. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442. do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopkih v sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo prvostopno sodišče zagrešilo s tem, da je vsa sodna pisanja v pravdnem postopku vročalo neposredno toženi stranki, medtem ko je tožena stranka imenovala A. A. kot pooblaščenca za vročanje v predmetnem sporu, se po ugotovitvah pritožbenega sodišča prvostopnemu sodišču ni pripetila. Osma točka drugega odstavka 339. člena ZPP namreč določa, da je kršitev podana, če sodišče kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na navedbe tožeče stranke izjavila, da se bo v predmetnem postopku zastopala sama.1 Prvostopno sodišče je vročalo vsa sodna pisanja osebno toženi stranki, ki je vsa pisanja prejela in na navedbe tožeče stranke odgovorila z dvema pripravljalnima vlogama ter vložila pritožbo zoper prvostopno sodbo. Tožena stranka je torej v postopku na prvi stopnji aktivno sodelovala, bila ji je dana možnost obravnavanja pred sodiščem in njene pravice niso bile v ničemer kršene. Povedano drugače, četudi bi šteli, da je tožena stranka postavila pooblaščenca za sprejemanje pisanj po 3. odstavku 137. člena ZPP, (šele v drugi pripravljalni vlogi), s tem, ko je tožena stranka sodna pisanja prejela neposredno, ni bila v procesnem smislu v ničemer oškodovana in ji ni bila kršena nobena pravica, saj je v postopku lahko ustrezno varovala svoje interese s tem, ko je odgovarjala na trditve tožeče stranke in vložila pravno sredstvo (pritožbo) zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Zato ni prišlo do situacije iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni prišlo do opustitve vročitve in tudi ni prišlo do tega, da stranki ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

7. Pritožba smiselno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopno sodišče ni pojasnilo zakaj ni opravilo javne glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka izrecno zahtevala, tožena stranka pa se je pravici do glavne obravnave odpovedala. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da bo odločilo na podlagi prvega in drugega odstavka 454. člena ZPP, ker je dejansko stanje dovolj pojasnjeno na podlagi izvedenih pisnih dokazov ter navedb tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni argumentirano zanikala (214. člena ZPP). Res je, da je tožeča stranka v predmetni zadevi predlagala izvedbo naroka v svoji prvi pripravljalni vlogi, vendar je v pravočasnem odgovoru na pritožbo pojasnila, da je narok predlagala zgolj iz previdnosti in odločitev o izvedbi naroka prepustila sodišču. Ker 454. člen ZPP določa, da je potrebno v sporih majhne vrednosti izvesti glavno obravnavo samo na izrecno zahtevo pravdnih strank, v primeru, če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, tožeča stranka pa takšne izrecne zahteve ni podala, (saj je odločitev o izvedbi naroka prepustila sodišču kot je pojasnila v pravočasnem odgovoru na pritožbo), tožena stranka pa se je izvedbi naroka izrecno odpovedala (452. člen ZPP), pritožbeno sodišče šteje, da očitana absolutno bistvena kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

8. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, stroškov ni priglasila. Mora pa tožena stranka povrniti tožeči stranki njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožeči stranki se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/1, 7,50 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife v višini 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006. 1 V konkretnem primeru gre za gospodarski spor majhne vrednosti, tožena stranka je pravna oseba in v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZGD-1 družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Za družbo z omejeno odgovornostjo se kot zakoniti zastopnik šteje direktor oziroma poslovodja (515. člen ZGD-1). 86. člen ZPP med drugim določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. Tretji odstavek 87. člena ZPP pa določa, da je lahko pooblaščenec pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem samo odvetnik oziroma oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.