Jedro

Golo dejstvo, da tožnica zaradi določenih zdravstvenih težav ni bila uspešna pri zaposlitvi na določeno delovno mesto, ne pomeni, da ni mogla opravljati gospodinjskih in vzgojnih nalog družine. Ob toženčevi zaposlenosti in odsotnosti, kot jo je sam prikazoval, je bil za normalno funkcioniranje družinskega življenja in skrb dveh mld. otrok bistveno večji del teh opravil, varstva in vzgoje na tožnici.

Ker je bil tožničin zahtevek zavrnjen, ni osnove za vsebinsko obravnavanje pobotnega ugovora. Le če sodišče ugotovi obstoj tožničine terjatve (v celoti ali delno), odloča tudi o pobotnem ugovoru (v tričlenskem izreku). Odločitev torej odpade, če sodišče ne ugotovi obstaja oziroma utemeljenosti tožnikove terjatve. Tožbeni zahtevek se brez razprave o nasprotni terjatvi toženca zavrne, v razlogih sodbe pa sodišče zgolj pojasni, da zaradi tega ni obravnavalo ugovora pobota v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - razveljavi v točki B/IV izreka (glede zavrnitve pobotnega ugovora v višini 13.675,86 in 1.812,87 EUR), - spremeni v točki B/V izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 183,60 EUR nadomesti z zneskom 91,80 EUR, v točki B/VI izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 872,36 EUR nadomesti z zneskom 651,47 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo določno opredeljene premične stvari (B/I. točka izreka), na katerem imata stranki vsaka polovico deleža (B/II. točka izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zneskov 3.000 in 2.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (B/III. točka izreka), da se zavrne toženčev pobotni ugovor v višini 13.675,86 in 1.812,87 EUR (B/IV. točka izreka) ter da je toženec dolžan povrniti v korist proračuna RS pravdne stroške v višini 183,60 EUR, tožnici pa plačati stroške v znesku 872,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (B/V. in VI. točka izreka)

2. Zoper odločitve o deležih strank na njunem skupnem premoženju, o pobotnem ugovoru in stroških postopka (točke B/II, IV-VI izreka) vlaga toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe brez konkretnega predloga, podrejeno pa njeno razveljavitev v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita nepravilnost ugotovitve deležev na skupnem premoženju. Iz obrazložitve ne izhajajo obdobja, ko je bila tožnica zaposlena. Izpustilo je konkretna dejstva, pri kateri družbi naj tožnica ne bi dobila zaposlitev zaradi težav s ščitnico. Gre za službo v A., kjer se je želela zaposliti, a to šele po razpadu življenjske skupnosti. Ni najti tehtnega razloga, da bi sodišče na podlagi izvedenih dokazov lahko prepričljivo ugotovilo, da se je tožnica pretežno ukvarjala z družinskimi zadolžitvami in vzgojo otrok. Po ugotovitvah sodišča se je tudi toženec ukvarjal z družinskimi opravili in vzgojo otrok. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da toženka ni imela vozniškega izpita in je bil toženec tisti, ki je vozil tožnico in otroke v službo, šolo in po opravkih. Tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je toženec opravljal gospodinjska in druga opravila, ki jih tožnica ni. Okoliščina, da tožnica ni bila redno zaposlena in je trpela zdravstvene težave, pri čemer ni obrazloženo, katere težave je imela in v katerem obdobju, sama po sebi ne pomeni, da se je v bistveno večji meri kot toženec ukvarjala z gospodinjskimi in vzgojnimi opravili. Če je imela zdravstvene težave, tudi ni mogla opravljati gospodinjskih nalog. Toženec je tisti, ki je skrbel za družino, in mu gre zato večji delež, najmanj 60 % na skupnem premoženju.

Nasprotuje odločitvi o zavrnitvi pobotnega ugovora. Meni, da so podani vsi pogoji za pobot. Terjatev je dospela. Drugačna vsebinska presoja je napačna in v nasprotju z razpravnim načelom.

Ne strinja se s stroškovno odločitvijo, saj meni, da tožničin uspeh ne more biti 2/3, ob tem, da z dajatvenim zahtevkom ni uspela, del ugotovitvenega zahtevka pa je umaknila. Tožnica mora nositi povišane stroške v posledici spremembe tožbe z višanjem vrednosti spora. Napačen je tudi obračun potnih stroškov tožničinega pooblaščenca, saj relacija od sedeža pisarne pooblaščena do sedeža sodišča in nazaj znaša 34,6 km in ne 36 km.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

_Glede deležev na skupnem premoženju:_

5. Pritožbeno ni sporno, katere premične stvari sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, sporen je delež na njem. Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje, v okviru ugotavljanja/presoje deležev na skupnem premoženju, ni storilo očitanih procesnih napak. Upoštevalo je (pravočasne) navedbe in ugovore toženca, ki po njegovem mnenju utemeljujejo njegov višji delež, in nanje tudi odgovorilo. Vsa odločilna dejstva je pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Utemeljeno je ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta na skupnem premoženju, ki sestoji iz določenih premičnih stvari, deleža pravdnih strank enaka.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz sodbe ni razvidno, za katero obdobje je sodišče prve stopnje ugotavljalo zaposlitve pravdnih strank. Iz izpodbijane sodbe je razbrati, da je odločilna dejstva glede njune zaposlitve ugotavljalo v času trajanja njune zakonske zveze, ki je bila sklenjena julija 2002, prenehala pa konec decembra 2013 (op. formalno pa razvezana maja 2014). Dokazne listine, na katere sodišče opora določene ugotovitve, izkazujejo stanje v tem obdobju. V katerem obdobju v tem času je bila tožnica zaposlena, za odločitev nima posebnega pomena. Tudi podatek, pri kateri družbi tožnica ni mogla dobiti zaposlitve zaradi težav s ščitnico3, ni bistven, saj je ključno ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v nasprotju s tožencem, ki je bil ves čas redno zaposlen, v času njune zakonske zveze delala (oz. prejemala dohodke) le nekaj mesecev na leto4 in zaslužila polovico manj. Temu pa pritožba ne oporeka.

7. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v sporu, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, ki so zakonsko opredeljene in jih je nižje sodišče v okviru trditev pravdnih strank tudi ugotavljalo (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Vselej je treba upoštevati vsakršen prispevek zakoncev, tudi okoliščini izključne/pretežne skrbi za varstvo otrok in skrbi za upravljanje skupnega gospodinjstva v času trajanja zakonske in ekonomske skupnosti zakoncev.

8. Pritožbene navedbe ne vzbujajo nobenega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji odločitev o enakih deležih, saj ima oporo v izvedenem dokaznem postopku. Pritožnik se sploh argumentirano ne sooči z argumenti sodišča prve stopnje, ki obširno pojasnijo, zakaj ni uspel dokazati, da ima višji delež na skupnem premoženju od zakonske domneve o polovičnem deležu. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil toženec ves čas trajanja zakonske zveze redno zaposlen in dobival plačo okrog 1.300 EUR, tožnica pa je opravljala občasna in priložnostna dela za krajši čas (praviloma nekaj mesecev na leto) pri različnih delodajalcih, s čimer je mesečno zaslužila 600 do 700 EUR, občasno tudi 800 EUR, nekaj pa je zaslužila tudi z občasnimi deli na črno. Dve leti je prejemala starševski dodatek. Z zaslužki, ki sta jih prejemala, sta denarno prispevala k funkcioniranju družine in ustvarjanju skupnega premoženja. Toženec je v denarnem pogledu s svojim delom res prispeval bistveno več kot tožnica. A nekatere oblike prispevanja k skupnemu premoženju zakoncev je mogoče oceniti v denarju, drugih pa ne (vzgoja in varstvo otrok, skrb za gospodinjstvo id.), a zato te nimajo manjšega pomena. V izpodbijani sodbi je prepričljiva ugotovitev, da je tožnica v pretežni meri skrbela za gospodinjstvo oz. domača opravila in za dva mld. otroka. To temelji na trdni dokazni oceni izpovedi pravdnih strank, priče B. B. ter listinskih dokazov. Toženec sam je potrdil, da je delal tri izmensko delo in je bil praktično zaposlen cel dan, in da ko ni delal v redni službi, je občasno delal še privatno. Ob tem, ko tožnica ni imela redne zaposlitve, ampak je delala občasno krajši čas, je ob njeni prepričljivi izpovedi o njenem vsakodnevnem obsegu za skrb otrok in gospodinjstvo, pravilno ugotovljeno, da je bila njena skrb, kljub njenim zdravstvenim težavam, bistveno večja od toženca, ob tem da je imela za to občutno več časa in možnosti. Golo dejstvo, da tožnica zaradi določenih zdravstvenih težav ni bila uspešna pri zaposlitvi na določeno delovno mesto, ne pomeni, da ni mogla opravljati gospodinjskih in vzgojnih nalog družine. Ob toženčevi zaposlenosti in odsotnosti, kot jo je sam prikazoval, je bil za normalno funkcioniranje družinskega življenja in skrb dveh mld. otrok bistveno večji del teh opravil, varstva in vzgoje na tožnici. Res je tudi toženec poskrbel za otroka, vendar je ugotovljeno, da je bilo to takrat, ko je morala tožnica v službo, medtem ko celostnih gospodinjskih del ni opravljal, le občasno je kaj skuhal, a to zaradi njegovega delavnika ni bilo pogosto. Katera gospodinjska dela, ki naj jih tožnica ne bi opravljala, je opravljal toženec, pritožnik konkretno ne pove. V pritožbi tudi prvič navaja, da je tožnico in otroka vozil v službo, šolo in po opravkih, kar ni upoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj ne pojasni, zakaj tega ni mogel podati pravočasno, izpovedi v tej smeri pa tudi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih dejstev. Sicer pa toženec ne trdi, da je le na takšen način bilo edino možno iti v službo in v šolo.

9. Glede na ugotovljen skupek vseh aktivnosti obeh pravdnih strank v času trajanja njune zakonske zveze, je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da sta deleža zakoncev na ustvarjenem skupnem premoženju, ki po navedbah pravdnih strank sestoji le iz opreme stanovanja, enaka. Na eni strani je bil toženec v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, redno zaposlen in je prejemal enkrat višji zaslužek kot tožnica, ki je bila le zaposlena krajši čas, kar pomeni, da je bistveno več z dohodki prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja. Na drugi strani pa je bila tožnica tista, ki je v pretežni meri skrbela za varstvo in vzgojo otrok, opravljala gospodinjska dela; na njej je bila glavnina obveznosti v zvezi z vodenjem gospodinjstva, oskrbovanjem otroka. Čas, ki ga je tožnik posvetil varstvu in vzgoji otroka, je bil odvisen od njegovih delovnih obveznosti in determiniran z njegovim delovnikom. Za čas, ko je tožnica skrbela za gospodinjstvo in se posvečala varstvu in vzgoji otroka, ni mogoče šteti, da je tožnikov prispevek k skupnemu premoženju večji od njenega, saj je tožnik tak dohodek lahko ustvaril zato, ker je toženka poskrbela za gospodinjska in druga dela, nujna za življenje v življenjski skupnosti. Prispevka strank k skupnemu premoženju sta zaradi toženkinega znatno večjega prispevka pri skrbi za gospodinjstvo in družino približno enaka. Bistveno višji tožnikovi redni dohodki bi se v večjem deležu lahko odrazili v primeru, da bi tožnik tak – večji zaslužek ustvaril ob izenačenem prispevku obeh k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino.

_Glede pobotnega ugovora:_

10. Pritožnik utemeljeno očita zmotnost odločitve o zavrnitvi pobotnega ugovora v višini 13.675,86 EUR in 1.812,87 EUR, a ne iz razlogov, ki jih navaja v pritožbi. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu ugotavlja zmotno uporabo materialno-procesnega prava (tretji odstavek 319 in tretji odstavek 324. člen ZPP). Tožnica je uveljavljala denarno terjatev v višini 3.000 EUR in 2.000 EUR s pripadki. Toženec je kot obrambno sredstvo zoper njeno terjatev uveljavljal procesni pobot v bistveno višjem znesku, čeprav je pobot obrambno sredstvo zoper tožničino terjatev v višini te terjatve. Njegov cilj je v tem, ob ugotovitvi obstoja nasprotnih terjatev, da se tožničin zahtevek po pobotanju terjatev zavrne v celoti ali delno. V obravnavani zadevi pa je bil tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen (odločitev o tem je že pravnomočna, saj se tožnica ne pritožuje). Ob takšni situaciji sodišče prve stopnje nima pravne podlage presojati, ali je v pobot uveljavljana toženčeva terjatev utemeljena ali ne.5 Ker je bil tožničin zahtevek zavrnjen, ni osnove za vsebinsko obravnavanje pobotnega ugovora, kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje. Le če sodišče ugotovi obstoj tožničine terjatve (v celoti ali delno), odloča tudi o pobotnem ugovoru (v tričlenskem izreku). Odločitev torej odpade, če sodišče ne ugotovi obstaja oziroma utemeljenosti tožnikove terjatve.6 Tožbeni zahtevek se brez razprave o nasprotni terjatvi toženca zavrne, v razlogih sodbe pa sodišče zgolj pojasni, da zaradi tega ni obravnavalo ugovora pobota v pravdi. Glede na navedeno je bilo treba toženčevi pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, s katerim je bil zavrnjen toženčev pobotni ugovor.

_Glede stroškov postopka:_

11. Pritožba (delno) utemeljeno opozarja na nepravilnost stroškovne odločitve. Glede na okoliščine primera, ko je tožnica uspela z ugotovitvenim zahtevkom (le v minimalnem delu je bil umaknjen), ne pa z dajatvenim, postopek pa se je vodil glede obravnavanja obeh zahtevkov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njen uspeh v sodnem postopku polovičen (drugi odstavek 154. člena ZPP). Neutemeljeno pa pritožba navaja, da bi morala povišane stroške vrednosti spora zaradi spremembe tožbe nositi tožnica, saj je iz podatkov spisa in iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške odmerilo od nižje vrednosti spora v višini 6.000 EUR, ki jo je tožnica opredelila v tožbi, in ne od 10.000 EUR, ki jo je zvišala s spremembo tožbe. Pritožbeno sodišče se v presojo pritožbenih navedb glede obračuna potnih stroškov pooblaščenca tožnice na narok, upoštevajoč okoliščine primera in predvsem zaradi zanemarljivosti zneska (1,54 EUR)7, ob upoštevanju tudi novega uspeha strank v pravdi (0,77 EUR), v skladu s pravilom de minims non curat preator, ni spuščalo.8 V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožničini stroški znašajo 2.048,54 EUR, od tega znašajo stroški, ki so nastali v okviru tožnici dodeljene brezplačne pravne pomoči 367,20 EUR (po polni vrednosti odvetniške tarife). Toženčevi stroški postopka pa znašajo 378,40 EUR. Kot je že pojasnilo sodišče, mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, te povrniti v korist proračuna, pri čemer odvetniku, postavljenemu v okviru BPP, pripada le polovica zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Navedeno pomeni, da so tožnici dejansko nastali stroški v višini 1.681,34 EUR (2.048,54 – 367,20 EUR). Glede na spremenjeni uspeh strank v pravdi mora toženec povrniti tožnici pravdne stroške v višini 840,67 EUR (½ 1.681,34 EUR), tožnica pa mora tožencu povrniti pravdne stroške v višini 189,20 EUR (½ 378,40 EUR). Po medsebojnem pobotanju mora torej toženec povrniti tožnici 651,47 EUR pravdnih stroškov. Toženec pa mora v korist proračuna povrniti, upoštevaje (v času izpodbijane sodbe) veljavni peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), polovico zneska, ki bi šla tožničinemu odvetniku, določenemu z odločbo BPP, v polni vrednosti po odvetniški tarifi, kar je 183,60 EUR, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker pa sta stranki v pravdi uspeli vsaka polovico (sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo še uspeha strank), mora toženec v korist proračuna povrniti polovico manj, torej 91,80 EUR (½ 183,60 EUR oz. ¼ od 367,20 EUR).

_Sklepno:_

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v točki B/IV - glede odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora, spremenilo pa v točkah B/V in B/VI izreka pa tako, da se znesek 183,60 EUR zniža na 91,80 EUR, znesek 872,36 EUR pa zniža na 467,87 EUR. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (B/II. točka) sodba sodišča prve stopnje potrdi, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih toženec ni priglasil. 1 Sicer pa toženec ni ugovarjal trditvam tožnice (podane na prvem naroku 24. 9. 2020), da ima težave s ščitnico že 17 let, torej jih je imela že v času njune življenjske skupnosti. 2 Glej priloga A8, ki je bila tožencu vročena z vlogo tožnice. 3 Razlogovanje nižjega sodišča, da je pobot neutemeljen, ker v pobot uveljavljani terjatvi nista zapadli, je zato odveč, navedbe toženca, ki temu nasprotujejo, pa brez pomena. 4 Glej: T. Zima Jenull, Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten, št. 2/2017, B. Petrič, Pobot skozi pravni postopek, Pravna praksa, št. 3/2011, A. Galič, Gradivo za seminar“ Ugovor pobotanja v pravdi“ z dne 13. maja 2010, Brdo pri Kranju. 5 (3x36 km x 0,37 EUR/km ) - (3x34,6 km x 0,37 EUR/km) 6 Sicer pa je na podlagi različnih javno dostopnih podatkih lahko potrditi tudi pravilnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega podatka o razdalji - 36 km na relaciji Radovljica (sedež pooblaščenka) - Jesenice (sedež sodišča) - Radovljica, in ne le 34,6 km kot trdi in izkazuje toženec.