Jedro

V tožbi morata biti stranki opredeljeni konkretno in pravda zoper neznano stranko ni mogoča, saj je civilni postopek že v osnovi zgrajen na sistemu dveh strank, to je tožnika in toženca. V kolikor tožeča stranka tožene ne opredeli konkretno oziroma tožbo vlaga zoper neznane osebe, gre za nepopolno tožbo, ki jo je potrebno na podlagi 1. točke 108. člena ZPP vrniti v popravo oziroma dopolnitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „ Prekinjeni pravdni postopek se nadaljuje s 6.1.2011.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti R. S. 70,23 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema sklepa sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek, ki je bil zaradi smrti tožene stranke F. D. s 7.9.2005 prekinjen, nadaljuje z njenimi dediči in se dediča Republiko Slovenijo pozove, da prevzame pravdo.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo Republika. Slovenija in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in sklep o prekinitvi postopka razveljavi in tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. V bistvenem navaja, da pogoji za prekinitev postopka po 1. točki 1. odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nikoli niso bili podani, saj F. D. nikoli ni bila tožena stranka, ampak se je tožba glasila na neznane dediče. F. D. je bila v letu 2005 že pokojna, saj je umrla že 4.4.1941. Tožbo, ki je vložena proti osebi, ki je v trenutku njene vložitve že pokojna, je potrebno zavreči. Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti, ali je tisti, zoper katerega je vložena tožba, sploh lahko pravdna stranka. Storjena je bila absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka v letu 2005 vložila tožbo zoper „ neznane dediče po pok. F. D., roj. 23.9.1878 in umrli 4.4.1941, nazadnje stanujoči D., zastopani po začasnem zastopniku“, s pripravljalno vlogo z dne 28.12.2005 (list. št. 22 do 23) pa je kot toženo stranko navedla „dediče po pokojni, ki jih zastopa skrbnik zapuščine“. Sodišče prve stopnje je 13.7.2007 izdalo sklep, s katerim je postopek z dnem 7.9.2005 (to je z dnem vložitve tožbe) prekinilo. Presodilo je, da je vprašanje, kdo so dediči pokojne F. D. oziroma kdo bo skrbnik zapuščine, predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, ki ga samo ne bo reševalo. Pritožba zoper tak sklep ni bila vložena. Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je na pobudo prvega sodišča uvedlo zapuščinski postopek po pok. F. D., je 9.11.2010 izdalo sklep pod opr. št. I D 648/2009, s katerim je ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja po zapustnici in odločilo, da se premoženje izroči v last Republiki Sloveniji. Ta sklep je s 6.1.2011 postal pravnomočen. 1.2.2011 je bil s strani sodišča prve stopnje izdan izpodbijani sklep.

Pritožba sodišču prve stopnje, upoštevajoč opisani potek postopka, utemeljeno očita, da za odločitev, da prekinjeni postopek nadaljuje z dediči F. D. in da pritožnico poziva, da prevzame pravdo, ni imelo zakonske podlage.

ZPP tako v 1. točki 205. člena med drugim določa, da se postopek prekine, če stranka umre in v pravdi nima pooblaščenca. Iz tega razloga prekinjeni postopek se nato nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine prevzameta ali ko ju sodnik povabi, naj to storita (1. odst. 208. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je, ko je o nadaljevanju prekinjenega postopka odločalo na tej podlagi, očitno spregledalo, da je takšno nadaljevanje postopka, ki vključuje poziv dediču, mogoče le, če je bila razlog za prekinitev postopka smrt stranke in to med postopkom. V konkretnem primeru pa pokojna F. D.: 1. nikoli ni bila stranka tega postopka (1) in 2. tudi umrla ni med postopkom, pač pa v letu 1941. Tudi v sklepu z dne 13.7.2007, s katerim je sodišče prve stopnje postopek prekinilo in na katerega se prvo sodišče smiselno sklicuje v razlogih, za takšno odločitev ni bilo podlage. Razlog za prekinitev je bila, kot je bilo že omenjeno, presoja sodišča, da je vprašanje, kdo so dediči oziroma kdo bo skrbnik zapuščine, predhodno vprašanje in odločitev, da tega vprašanja pa samo ne bo reševalo. Gre za prekinitev po 1. točki 206. člena ZPP(2). Tako prekinjeni postopek pa se po 2. odstavku 208. člena ZPP nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi se čakalo na njegov konec.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje z 6.1.2011 (pravnomočen zaključek zapuščinskega postopka).

Ker se postopek nadaljuje po tožbi kot jo je tožeča stranka vložila, pa bo moralo sodišče prve stopnje z njo najprej postopati po 108. členu ZPP. V pogledu opredelitve tožene stranke je namreč tožba nepopolna ( takšna je bila že ob njeni vložitvi) in ni sposobna obravnavanja. Po 180. členu ZPP mora tako tožba poleg določnega zahtevka, dejstev, na katera tožnik opira zahtevek in dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, vsebovati tudi podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Med drugim je potrebna navedba imena ter stalnega oziroma začasnega bivališča oziroma sedeža strank, morebitnih njihovih zastopnikov in pooblaščencev. Nobenega dvoma ni, da morata biti stranki opredeljeni konkretno in da pravda zoper neznano stranko ni mogoča, saj je civilni postopek že v osnovi zgrajen na sistemu dveh strank, to je tožnika in toženca (3). V kolikor torej tožeča stranka tožene ne opredeli konkretno, oziroma tožbo, kot je to storila v tej zadevi, vlaga zoper neznane osebe, gre za nepopolno tožbo, ki jo je potrebno na podlagi 1. točke 108. člena ZPP vrniti v popravo oziroma dopolnitev.

Šele v primeru, če bo tožeča stranka v roku, ki ji ga bo za popravo tožbe določilo sodišče, toženo stranko konkretno opredelila in bo to pritožnica, bodo podani pogoji, da bo sodišče tožbo le-tej vročilo v odgovor in nato o utemeljenosti tožbenega zahtevka v nadaljevanju postopka tudi odločilo. V primeru, da bi rok za popravo potekel ne da bi tožeča stranka ravnala po sklepu sodišče, pa bo potrebno tožbo na podlagi 5. točke 108. člena ZPP v zvezi s 180. členom ZPP zavreči. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. v zvezi s 165. členom ZPP. Ker je pritožnica s pritožbo uspela, ji je pritožbeno sodišče, upoštevajoč Odvetniško tarifo (UL RS 67/2003) in vrednost točke v višini 0,459 EUR, priznalo za sestavo pritožbe 150 točk in 2% materialnih stroškov, skupaj 70,23 EUR ter povračilo tega zneska naložilo tožeči stranki. Ker pritožnica zamudnih obresti od priglašenih stroškov ni zahtevala, o tem pritožbeno sodišče ni odločalo.

(1) Ker tožeča stranka F. D. nikoli ni navedla kot tožene stranke, pač pa so bili toženi njeni neznani dediči oziroma kasneje (poimensko nenavedeni) dediči zastopani po (neimenovanem) skrbniku zapuščine, je posledično neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za zavrženje tožbe, ker naj bi bila tožena oseba, ki v trenutku vložitve tožbe ni bila več živa.

(2) V pravilnost presoje, da gre za predhodno vprašanje in posledično v pravilnost odločitve o prekinitvi postopka se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne more spuščati.

(3) Primerjaj tudi stališče A. Galiča v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 313 in 327.