Jedro

Zunajknjižno priposestvovanje je mogoče le izjemoma, kadar obstajajo neke posebne okoliščine, ki posestnika utrjujejo v njegovem (zmotnem) prepričanju, da je lastnik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna preko Geodetske uprave dopustiti odmero dela parc. 668 k. o. P., ki ga od ostalega dela te parc. razmejuje: - linija, ki poteka od točke, ki predstavlja tromejo med parc. št. 1636, 678 in 668, do točke, ki predstavlja tromejo parc. št. 1636, 667 in 668, k.o. P.; - linija, ki poteka od točke, ki predstavlja tromejo med parc. št. 668, 667 in 1636, do točke, ki predstavlja tromejo parc. št. 667 in 668, vse k. o. P. ter t.i. ''K. potjo''; - linija, ki poteka od točke, ki predstavlja tromejo med parc. št. 678, 668 in 1636, vse k. o. P., do točke, ki predstavlja tromejo parc. št. 678, 668 in t.i. ''K. pot''; ter - linija, ki poteka po ''K. poti'', kot je označeno v skici terenske meritve z dne 22. 4. 2008, ki je sestavni del izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke mag. B. K. z dne 6. 5. 2008; in tožeči stranki nato izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na novo nastali parceli lahko vknjižila v zemljiško knjigo. „

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. in 3. točki izreka) potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik dela nepremičnine parc. št. 668, k. o. P., ki ga od preostalega dela te parcele razmejujejo točke in linije, kot so razvidne iz izreka sodbe. Po odločitvi sodišča so toženci dolžni tožniku dopustiti odmero dela parc. 668, k. o. P., preko prisojne Geodetske uprave in mu potem, ko bo določena nova parc. št., izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik. Tožencem je naložilo, da tožniku povrnejo njegove pravdne stroške v višini 3.070,38 EUR.

(2) Zoper takšno odločitev se pritožujejo toženci v dveh ločenih pritožbah.

(3) Prva, druga in tretja tožena stranka uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP). Niti tožnik v tožbenem zahtevku niti sodišče v izreku sodbe nista navedla pravne podlage za pridobitev lastninske pravice. Sklicujeta se na pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe iz leta 1953, kljub temu pa sodba obravnava institut priposestvovanja. Brez navedbe pravne podlage pa za ugotovitveni del zahtevka po stališču pritožbe ne obstaja pravnovarstveni interes. Napačna je tudi odločitev v dajatvenem delu zahtevka; glede na ugotovitev sodišča, da je tožnik lastnik dela parcele, nima interesa za izstavitev listine. Poleg tega je obligacijska terjatev, ki izvira iz sporazuma iz leta 1953, zaradi zastaranja že zdavnaj ugasnila. Tudi dopustitev odmere parcele ne sodi v pravnovarstveni interes, temveč gre za dejanje po Zakonu o evidentiranju nepremičnin. Glede na navedeno bi moralo sodišče celoten zahtevek zavreči oziroma zavrniti. Poleg navedenih procesnih kršitev pritožba zatrjuje tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ves čas (tudi v letu 1953 oziroma 1956) je namreč obstajala le ena pot parc. št. 1636, ki poteka med parc. 669 in 668 in se imenuje K. p.. Napačna je zato ugotovitev sodišča, da je bil tožnik, ki je imel posest do K. poti, tudi posestnik dela parc. 668. Sodišče ni upoštevalo pogodbe o razdelitvi solastnine iz leta 1956, iz katere izhaja, da sta J. in A.G. (slednja je prednica druge toženke A. M. Z.) prevzela parc. 668 vsak do 1/2, s čemer je prenehala prej sklenjena pogodba iz leta 1953. Glede na vsebino pogodbe, s katero je bil seznanjen tudi tožnik (saj je navedel, da je bila pogodba očetu podtaknjena), ni mogoče govoriti o dobrovernosti. Sodišče je zmotno razlagalo tudi tožnikovo ponudbo za odkup parcele, iz katere ne izhaja, da želi odkupiti le njen del (od K. p. naprej). Nelogično je, da bi tožnik šele leta 2001 izvedel, da so kot lastniki v zemljiški knjigi vpisani toženci, saj je normalno, da nekdo, ki uživa parcelo od leta 1953, vsaj po nekaj letih preveri zemljiškoknjižno stanje. V dopolnitvi pritožbe se pritožniki sklicujejo na potrdilo Občine I., iz katerega izhaja, da K. pot predstavlja pot po parc. 1636, k. o. P.. Potrdilo prilagajo šele sedaj, saj se prej ni vedelo, kdo je lastnik parc. 1636 in potrdila zato ni bilo mogoče zahtevati.

(4) Tudi četrta toženka uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo razveljavi, oziroma podrejeno, da jo spremeni in zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je tožnik po svojem očetu leta 1961 podedoval samo ¼ parc. 669, preostale ¾ pa je pridobil kasneje, tako da je izključni lastnik postal šele leta 2003. Tožnik bi lahko uveljavljal priposestvovanje kvečjemu ¼ dela sporne parcele, ne pa njegove celote. Sodišče pa je, kljub temu da predpostavk za priposestvovanje (predvsem dobrovernosti) pri ostalih dedičih sploh ni ugotavljalo, odločilo, da je priposestvoval celotno parc. 668, in ne samo ¼. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti paziti, ali je tožnik aktivno legitimiran za celoten zahtevek, česar pa ni storilo in s tem kršilo procesne določbe. Vabilo za ogled 22. 4. 2008 je prejel le J.G., ne pa tudi njegovi pravni nasledniki (prva, druga in tretja tožena stranka), s čemer jim je sodišče preprečilo prisotnost na ogledu. Pritožnica pritožbi prilaga dopis občine I. G., iz katerega izhaja, da je K. pot tista, ki teče po parc. 1636. Predniki četrte toženke so tožniku in njegovemu predniku ves čas nasprotovali uživanje parc. 668, zaradi česar je bila leta 1958 tudi vložena tožba, kar je sodišče popolnoma prezrlo. Izvedenec je nekritično odmeril cca 9088 m2 sporne parc. 998, ki naj bi jo užival tožnik, (kar predstavlja več kot polovico cele parcele in vsakomur je lahko jasno, da se podatki iz katastra in površine v naravi ne ujemajo), ne da bi ugotovil, kje poteka pot med parc. 668 in 669, kar je zahtevala četrta toženka. Sodišče v zvezi z mejami in uživanjem spornega dela parcele ni zaslišalo priče Z.T., čeprav je ravno on tisti, ki je v imenu svojih otrok in tasta delal na parceli. Tožnik glede na to, da je bil ob dedovanju star šele 6 let, ni mogel gospodariti, zato tudi o dobri veri v tem času ni mogoče govoriti. Dobroveren bi bil lahko le od dopolnjenega osemnajstega leta dalje, ko je lahko sklepal veljavne pogodbe, torej od leta 1972 dalje. Tožnik bi moral opaziti, da davka ne plačuje za cca 1 ha zemljišča. (5) Na pravilno vročeni pritožbi in dopolnitev pritožbe tožnik ni odgovoril. (6) Pritožba je delno utemeljena.

(7) Prvostopenjsko sodišče je glede ugotovitve, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine, pravilno uporabilo materialno pravo. Priposestvovanje lastninske pravice po pravilih Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki predstavlja pravno podlago v obravnavanem primeru, je mogoče, če je podana dobra vera in zakonita posest, ki je trajala 30 let (paragraf 1460 in nadaljnji).

Po načelnem pravnem mnenju Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 je bilo omogočeno priposestvovanje nepremičnine v 20 letih na podlagi (zgolj) dobroverne (in ne več zakonite) posesti.

(8) Tudi dejansko stanje je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno glede ugotovitve, da sta tožnik, pred njim pa njegov oče, izvrševala posest na spornem delu gozda parc. št. 668, k.o. P., vse do K. Pot. Da je tožnikov oče sekal v tem delu gozda, ne more biti sporno, saj je bila proti njemu ravno zato vložena odškodninska tožba pred Okrajnim sodiščem v G., opr. št. G ..... V sedanjem postopku pa sta celo sami toženki (Z. T. in A. M. Z.) povedali, da ta del gozda uživa tožnik, kar so vsi vedeli, medtem ko njuni predniki v tem delu niso nikoli sekali, nihče pa mu tega ni preprečeval (glej izpoved na list. 53 in 54).

(9) Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je K. pot tista pot, ki teče po parc. št. 1636 in razmejuje parc. št. 669 in 668, vse k. o. P.. Iz pravdnega spisa G .... jasno izhaja, da je tožnikov oče sekal v gozdu do K. poti, zaradi česar sta pravna prednika tožencev (A. in J. G.) zahtevala odškodnino, saj sta bila zemljiškoknjižna lastnika parc. 668, k. o. P. Glede na navedeno je logičen zaključek, da K. pot teče po sredini parc. 668, in ne predstavlja ločnice med parc. 668 od parc. 669, vse k. o. P., katere nesporni lastnik je bil tožnikov oče. (10) Dopis občine I. (priloga B18), ki ga toženci prilagajo pritožbi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto in ga zato ni mogoče upoštevati (286. čl. in 337. čl. ZPP). Glede na javnost zemljiškoknjižnih podatkov se pritožniki ne morejo uspešno sklicevati na to, da so šele naknadno izvedeli, kdo je lastnik parc. 1636, k. o. P., kar naj bi jim šele omogočilo pridobitev potrdila.

(11) Dediči po pok. M. G., med katerimi so bili tudi pravni predniki pravdnih strank, so 1. 3. 1953 sklenili dogovor, po katerem je tožnikovemu očetu F. G. pripadla parc. št. 669 in del parc. 668 (priloga A4). Med njimi je bil sicer 30. 1. 1956 sklenjen še Sporazum o razdelitvi solastnine, iz katerega izhaja, da tožnikov oče dobi parc. št. 669, predniki tožencev pa (celotno) parc. 668 (priloga B2). Sodišče prve stopnje sporazuma iz leta 1956 ni spregledalo, temveč ga je presojalo v povezavi z odločitvijo sodišča v zadevi G ..... Glede na izčrpno in obširno obrazložitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s postopkom G ....., vsebovani na strani 5 in 6 sodbe, je neumesten očitek pritožbe, da je sodišče prezrlo dejstvo, da je bil tožnikov prednik zaradi sečnje v spornem delu gozda tožen. Ravno zaradi te okoliščine je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da je bil tožnikov prednik dobroveren. Podlago za takšen zaključek predstavlja sodba (predvsem Vrhovnega sodišča) v zadevi G 195/57, kjer je sodišče (sicer v obrazložitvi) izrecno zapisalo, da je zapis v naknadni pogodbi, po katerem A. in J. G. pripada cela parc. 668, zgolj pomota, tako da velja dogovor z dne 1.3.1953 in je (tedanji toženec) F. G. tudi po podpisu sporazuma v letu 1956 ostal izključni lastnik gozda do K. poti. Čeprav takšna ugotovitev nasprotuje podatkom zemljiške knjige, pa predstavlja posebno okoliščino, ki je tožnikovega prednika po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno utrdila v njegovem (zmotnem) prepričanju, da je lastnik dela parc. 668 do K. poti.

(12) Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je tožnika njegov oče seznanil z dejstvom, da je glede spornega dela gozda tekel spor na sodišču, pri čemer mu je pravilno zatrdil, da so zadevo uredili njim v prid, ta del gozda pa je imel za svojega (izpoved na list. 50). Tožnik po očetovi smrti v letu 1961 ni imel razloga, da bi v to podvomil in preverjal zemljiškoknjižno stanje. Zmotno subjektivno prepričanje, da je lastnik, izvira torej iz zaupanja v obiter dictum sodno odločitev, ki v tem primeru omogoča ti. zunajknjižno priposestvovanje kot izjemo. Tega ne omaje očitek, češ da tožnik za ta del gozda ni plačeval davka. Ni pravilno pritožbeno stališče, da [...] „dobrovernost pred njegovim osemnajstim letom ni mogla teči“ [...], saj teče kvečjemu priposestvovalna doba, ne pa dobrovernost, ki se nanaša na njegovo prepričanje, da je lastnik. Polnoletnost, s katero je pridobil poslovno sposobnost in možnost samostojnega nastopanja v pravnem prometu, pa na dobrovernost ne vpliva. Tudi ponudba za odkup parc. 668, k. o. P., ki jo je tožnik podal v letu 2001 (priloga B6) ob upoštevanju, da se je priposestvovalna doba iztekla že leta 1973, nima posebne teže. (13) Glede na to, da je dobroverna posest tožnika in njegovega prednika trajala več kot 20 let, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik leta 1973 priposestvoval del parc. 668, k. o. P. v obsegu, kot je razviden iz skice terenskih meritev izvedenca. Iz razlogov prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da sporazum iz leta 1953 predstavlja le podlago za zakonito posest, ki vodi do priposestvovanja kot načina pridobitve lastninske pravice, zato zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podano.

(14) Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka pravilno presojalo v okviru podane trditvene podlage, iz katere izhaja, da je zgolj tožnik (ne pa tudi ostali dediči po pokojnem tožnikovem očetu) izvrševal posest na delu parc. št. 668, k. o. P. Ob izpolnjenih predpostavkah za priposestvovanje je pravilno odločilo, da je tožnik (izključni) lastnik spornega dela gozda, ne da bi ugotavljalo pogoje za priposestvovanje tudi pri njih.

(15) V tožbeni zahtevek in izrek sodbe spada le vsebina zahtevanega pravnega varstva, ne pa tudi pravna kvalifikacija in dejanski temelj zahtevka. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da bi se moral tožbeni zahtevek in izrek sodbe glasiti na ugotovitev, da je tožnik lastnik dela parc. 668, k. o. P. na podlagi priposestvovanja.

(16) Ugotovitveno tožbo je mogoče vložiti, če zakon tako določa ali če ima stranka od tega pravno korist (181. čl. ZPP). Glede na zakonsko domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je kot tak vpisan v zemljiško knjigo (11. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ), ne more biti dvoma, da ima tožnik pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj bo samo na podlagi takšne sodbe lahko dosegel vpis v zemljiško knjigo.

(17) Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče (286b čl. ZPP). Toženci šele v pritožbi prvič opozarjajo na to, da sodišče ni zaslišalo predlagane priče Z. T. ter da vabilo na ogled prvim trem tožencem ni bilo vročeno. Pritožbeno uveljavljanje procesne kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ne more biti uspešno.

(18) Sodišče prve stopnje pa je tožencem neutemeljeno naložilo, da so dolžni tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino (in dopustiti odmero dela parc. 668, k. o. P.), saj v materialnem pravu za takšno odločitev ni imelo opore. Pri pridobitvi lastninske pravice na originaren način (med katerimi je tudi priposestvovanje) vpis v zemljiško knjigo ni pogojen z voljo tožencev oziroma njihovim razpolagalnim dejanjem. Po določbi 3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami, ZZK-1) se bo tožnik (po pridobitvi nove parc. št. za ta del nepremičnine, ki je v sodbi določen) lahko vknjižil zgolj na podlagi pravnomočne sodbe, ki se glasi na ugotovitev, da je lastnik dela parc. 668, k. o. P. Iz istih razlogov tudi ni podlage za to, da se tožencem naloži dopustitev odmere dela parc. 668 preko Geodetske uprave, saj bo tožnik (glede na pravnomočno ugotovitev, da je njen lastnik), to lahko dosegel sam.

(19) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka ustrezno spremenilo tako, da je zahtevek na dopustitev odmere dela parc. 668, k. o. P., in na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo (358. čl. ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugotovitvenem delu (1. točka izreka) potrdilo (353. čl. ZPP).

(20) Tožnik v postopku sicer ni uspel v celoti, vendar zaradi tega niso nastali posebni stroški, saj je dokazni postopek tekel le glede priposestvovanja (3. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče zato ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (3. točka izreka), po kateri so toženci dolžni povrniti tožniku njegove stroške v celoti.

(21) Glede na to, da toženci s pritožbo v pretežnem delu niso uspeli, sami nosijo stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP).