Jedro

Sodišče obravnava vprašanje, v katerih primerih se lahko oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala, udeležuje upravnega spora.

Izrek

1. Pritožba proti sklepu, da se tožba zavrže, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. 2. Pritožba proti sklepu, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. 3. Pritožnica sama krije stroške obeh pritožb.

Obrazložitev

D o s e d a n j i p o t e k p o s t o p k a (1) Uvodoma navedeni organ tožene stranke (Urad) je po tem, ko je dne 14.12.2007 prejel izjavo družbe E.E. d.d., I., da se ta odpoveduje svojemu modelu, št. 200250132, na podlagi točke c) 77. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/2001–20/2006; ZIL-1) izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je z dnem 15.12.2007 model prenehal veljati, in datum prenehanja pravice vpisal v register modelov (tretji odstavek 106. člena ZIL-1).

(2) Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je zavrglo tožbo tožeče stranke proti navedeni odločbi Urada – 1. točka izreka – in zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na temelju drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07; ZUS-1) – 2. točka izreka. Pri tem gre za dva sklepa, obsežena z eno odločbo.

(3) Tožeča stranka oba sklepa sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasnima pritožbama, ki sta obe združeni v eni vlogi; to dopolnjuje še z eno poznejšo vlogo. Pritožnica izrecno ne navaja pritožbenih razlogov niti izrecno ne podaja nobenega pritožbenega predloga, priglaša pa stroške.

(4) Tožena stranka na vročeni pritožbo in dopolnitev pritožbe ni odgovorila.

R a z l o g i z a z a v r n i t e v p r i t o ž b (5) Nosilni razlog sodišča prve stopnje je v bistvu skupen obema sklepoma. Sodišče prve stopnje se je namreč oprlo na prvi odstavek 17. člena ZUS-1, pri čemer je, kot kaže, izhajalo iz razlikovanja, opisanega tudi v E. Kerševan: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 43–44. Po tej razlagi lahko oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala, v upravnem sporu sodeluje le v naslednjih primerih: V prvem primeru, ko jo je upravni organ spregledal, ker je prekršil svojo obveznost iz 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99–126/07; ZUP), da v upravni postopek pritegne vsakogar, čigar pravne koristi bi odločba utegnila prizadeti, oseba nima druge možnosti, kot da položaj stranke ali stranskega udeleženca doseže z izrednim pravnim sredstvom v upravnem postopku (na primer z obnovo). V drugem primeru, ko ji je bila pravica do udeležbe dokončno zavrnjena s sklepom, pa lahko oseba proti temu sklepu v upravnem sporu uperi posebno tožbo (po drugem odstavku 17. člena ZUS-1).

(6) Po prepričanju pritožbenega sodišča to razlikovanje izčrpa vse možne situacije le, če v okviru drugega opisanega primera upošteva tudi takšno, v kateri se upravni organ ne odzove na izrecno zahtevo osebe, da v postopku intervenira, in to zahtevo ignorira. Za to situacijo je po oceni pritožbenega sodišča primerna smiselna uporaba tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 o molku organa. Za smiselno uporabo te določbe gre, kolikor se šteje, da „predpisani rok“ za odločitev o zahtevi za intervencijo izteče (v primerih kot v predloženi zadevi, v katerih ni pritožbe; glej 71. člen ZIL-1) z dnem izdaje odločbe o glavni stvari. Pridržek, ki ga v zvezi z zgoraj navedenim razlikovanjem izraža pritožbeno sodišče, je torej, da ni nujno, da bi bil sklep o zavrnitvi zahteve za intervencijo izrecen (pisen), temveč je treba upoštevati tudi možnost fiktivnega zavrnilnega sklepa zaradi molka organa.

(7) S tega vidika je zato odločilno, ali je bila zahteva za intervencijo v upravnem postopku dejansko podana ali ne. Enako razumevanje, kot je opisano v prejšnji točki te obrazložitve, bi bilo možno pripisati tudi sodišču prve stopnje. Čeprav to sodišče tega ni dovolj poudarilo, da bi bilo gotovo, je vendar zapisalo (in torej štelo za pomembno), da „tožeča stranka pri toženi stranki ni zahtevala, da se ji na podlagi 43. člena ZUP prizna položaj stranke z interesom v upravnem postopku“.

(8) Nasprotno navaja tožeča stranka, toda šele v pritožbenem postopku: v dopolnilni vlogi z dne 15.4.2008 pritožnika trdita, da naj bi udeležbo v upravni zadevi registracije modela zahtevala že dne 27.6.2003. Njuno mnenje, da navedenega dejstva nista bila dolžna navesti že med postopkom na prvi stopnji, ker naj bi sodišče prve stopnje ob presojanju „interesa strank“ nanj moralo paziti samo, je zmotno. Dopustnost tožbe proti odločbama Urada o prenehanju in o izbrisu zadevnega modela je (bila) namreč odvisna od tega, ali je Urad zahtevo tožeče stranke, da se udeleži postopka, zavrnil neutemeljeno. To je povsem samostojen sporni predmet (po drugem odstavku 17. člena ZUS-1), ki bi bil sicer lahko implicitno navzoč v tožbi tožeče stranke, če bi bila ta pravočasno podala potrebne trditve. Ker v konkretnem primeru pisnega sklepa o zavrnitvi udeležbe, proti kateremu bi se dalo uperiti tožbo, ni, bi bila morala tožeča stranka dejstvo, da je molče zavrnjeno udeležbo dejansko zahtevala, v okviru svojega trditvenega bremena za tožbo na temelju drugega odstavka 17. člena ZUS-1 zatrjevati in dokazovati sama (glej drugi odstavek 30. člena ZUS-1). Ker sta bila pritožnika nasprotnega mnenja, drugih razlogov, zakaj ga (namesto v tožbi) navajata šele v pritožbi, pa nista navedla, pritožbeno sodišče tega dejstva pri preizkusu izpodbijanih sklepov ni moglo upoštevati (prvi odstavek 74. člena ZUS-1).

(9) Oseba, ki ni bila stranka v postopku izdaje pravnega akta in ki ji ni bila priznana (ali izkazano neutemeljeno zavrnjena) lastnost stranke ali stranskega udeleženca, nima možnosti vložiti tožbo v upravnem sporu. Izpodbijana sklepa sta zato pravno pravilna; tožeča stranka drugih pravno odločilnih razlogov ni uveljavljala; pritožbeno sodišče pa tudi ni naletelo na razloge, na katere sicer pazi po uradni dolžnosti. Zato je obe pritožbi zavrnilo (92. člen ZUS-1).

(10) Zaradi neuspeha s pritožbama je na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da pritožnica sama krije stroške pritožb.