14. 4. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 14. aprila 2016

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16), se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Višje sodišče v Ljubljani je prekinilo pritožbeni postopek zoper prvostopenjski sklep o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnico.

2.Po mnenju predlagatelja je izpodbijana določba v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, ker zakonodajalec v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP-F) za novi 8. člen, ki je v Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) dodal 4. točko tretjega odstavka 132. člena, ni previdel predhodnega obdobja. Zakonodajalec naj bi tako posegel v pravni položaj upnikov in naj bi jim odvzel možnost uveljavljanja ločitvene pravice, pridobljene v postopku zavarovanja s predhodno odredbo, v stečajnem postopku.

3.V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven.[1] To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[2]

4.Procesna predpostavka, ki jo za začetek postopka za oceno ustavnosti z zahtevo sodišča določa prvi odstavek 23. člena ZUstS, mora biti izkazana ob vložitvi zahteve. Na njen obstoj mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem.[3] V obravnavani zadevi je med postopkom za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo predlagatelja, Ustavno sodišče že odločilo o protiustavnosti izpodbijane ureditve ZFPPIPP-F na podlagi vsebinsko primerljive zahteve istega predlagatelja. V odločbi št. U-I-220/14, U-I-161/14, Up-559/14, U-I-21/15, Up-101/15, U-I-30/15, U-I-59/15 z dne 12. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15) je ugotovilo, da izpodbijani ZFPPIPP-F, kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ni v neskladju z Ustavo. Pri tem je opravilo tudi presojo izpodbijane ureditve z vidika načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in ugotovilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju s tem temeljnim ustavnim načelom.

5.Ustavno sodišče je torej v odločbi št. U-I-220/14, U-I-161/14, Up-559/14, U-I-21/15, Up-101/15, U-I-30/15, U-I-59/15 izpodbijani zakon že presojalo z vidika vseh obrazloženih očitkov, ki jih navaja predlagatelj.[4] Odločitev Ustavnega sodišča o zahtevi predlagatelja tako ni potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[5] Glede na navedeno procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZUstS za odločanje o ustavnosti ZFPPIPP-F ni izpolnjena. Zato je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo. Pri tem predlagatelja ni pozivalo na predložitev pravnomočnega sklepa o prekinitvi postopka, kot eni izmed bistvenih sestavin za popolnost vloge,[6] saj je ocenilo, da to ne bi bilo ekonomično, saj bi bila sprejeta odločitev enaka. Ustavno sodišče pa dodaja, da je bil sodiščem podeljen neposreden dostop do Ustavnega sodišča in se zato tudi od njih kot kvalificiranih predlagateljev pričakuje, da bodo njihove vloge popolne, kot tudi, da bodo sodišča spremljala ustavnosodno presojo in ne bodo zahtevala ponovnih istovrstnih presoj skladnosti z Ustavo, ki jih je Ustavno sodišče že opravilo.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Vsebinsko enako določbo vsebuje prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Zakon dopolnjuje Ustavo v tem, da jasneje določa, da sodišče začne postopek pred Ustavnim sodiščem z zahtevo za oceno ustavnosti, pri čemer lahko izpodbija tudi le del zakona.

[2]Prim. s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14).

[3]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-163/12 z dne 16. 1. 2014.

[4]Tako tudi že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-63/15 z dne 16. 12. 2015.

[5]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-250/12 z dne 6. 3. 2014.

[6]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-23/15 z dne 2. 7. 2015 (Uradni list RS, št. 53/15).