25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 121/2003 z dne 18. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 955/2001 z dne 10. 9. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 415/2000 z dne 20. 8. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova prikrajšanja pri osebnem dohodku v obdobju po zaključku bolniškega staleža. Prikrajšanja naj bi pritožniku nastala, ker zaradi poškodb v prometni nesreči ni bil več sposoben za opravljanje svojega prejšnjega dela. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Strinjalo se je s stališčem nižjih sodišč, da pritožnik ni uspel dokazati, da je bil v obdobju po zaključku bolniškega staleža dejansko prikrajšan pri dohodku.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi navaja, da po poškodbi ne dobi dela, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti. Zato naj bi bilo jasno, da lahko škodo pomeni le razlika med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bil poškodovan. Zahteva sodišč, naj pritožnik dokaže, kolikšen dohodek bi lahko ustvaril, če bi dobil ustrezno delo, naj bi bila nezakonita in naj bi odstopala od sodne prakse. Hkrati meni, da se od njega zahteva, da dokaže nekaj nemogočega. Takšnih del naj bi bilo namreč na stotine, z nobeno odločbo pa naj ne bi bilo določeno, katero konkretno delo naj bi to bilo. Zatrjuje, da so mu bile kršene pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in poštenega sojenja.

B.

3.Bistveno, kar očita pritožnik sodiščem, je, da so neutemeljeno zahtevala, da bi moral dokazati, kakšen dohodek bi lahko ustvarjal z delovno zmožnostjo, ki mu je preostala po poškodbi. Pri tem poudarja, da po poškodbi ne more dobiti ustreznega dela. S takšnimi navedbami nasprotuje ugotovitvam sodišč glede dejanskega stanja in uporabe pravil o dokaznem bremenu. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Da bi bilo kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji sodba, nesprejemljivo z vidika človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, namreč pritožnik ne izkaže. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijane odločitve z 22. členom Ustave lahko sicer Ustavno sodišče tudi presoja, ali je izpodbijana odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar smiselno uveljavlja pritožnik s svojimi pritožbenimi navedbami. Vendar pa izpodbijanim odločitvam tega ni mogoče očitati. Navedbe pritožnika, da po poškodbi ne more dobiti dela, s katerimi po vsebini ugovarja dejanskemu stanju, kot so ga ugotovila sodišča, so zgolj pavšalne in jih Ustavno sodišče kot takšnih ni moglo preizkusiti. Upoštevaje dejansko ugotovitev sodišč, da pritožnik ni dokazal, da po poškodbi ne more dobiti dela, pa stališču sodišč, da bi lahko bil pritožnik upravičen kvečjemu do razlike med dohodkom, ki bi ga lahko ustvarjal na delih, ki bi jih lahko opravljal po nesreči, in dohodkom, ki bi ga prejemal, če ne bi bil poškodovan v nesreči, ni mogoče očitati arbitrarnosti.

4.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek pritožnika o odstopu izpodbijanih odločitev od ustaljene sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je lahko namreč kršena tudi, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa pritožnik teh svojih trditev ne izkaže. Zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

5.Ker torej z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić