Jedro

Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za izplačilo odškodnine v vrednosti 41.000,00 EUR (I. točka izreka) ter o zahtevku za povrnitev stroškov v višini 41.000,00 EUR (4. odstavek II. točka izreka). Iz 3. točke obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 4. odstavek 318. člena ZPP, pri čemer je štelo, da je tožba nesklepčna. V kolikor je sodišče izdalo sodbo, bi to moralo storiti po opravljeni glavni obravnavi, brez glavne obravnave pa bi lahko na podlagi 24. člena ZDSS-1 odločalo le, če bi po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali, pri čemer pa bi morala biti odpoved pisna. Prav tako je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku v točki I in v točki II v vrednosti 41.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 14. člena ZDSS-1 odločati v senatu (sodišče navede predsednica senata). V kolikor pa je sodišče želelo izdati zamudno sodbo, na kar bi kazala uporaba določb 318. člena ZPP, ki ureja zamudno sodbo, bi moralo postopati po teh določbah v celoti. Pritožbeno sodišče lahko presoja le sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, pri čemer navedene sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so pritožbeni razlogi v postopku pritožbe zoper sodbo kot zoper zamudno sodbo drugačni. Ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati odškodnino v vrednosti 41.000,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe toženi stranki dalje.“

II. Zavrne se podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati po nepotrebnem povzročene stroške udeležbe na razgovoru, potne stroške ter porabljen čas in sestavo tožbe v skupni pavšalni vrednosti 120,00 EUR in v postopku nadaljnjo nastale stroške v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe toženi stranki dalje.

Tožena stranka bi se lahko nepotrebnim stroškom izognila, kar se glede na 14. člen ZJU mora. Povzročitelj tožbe je tožena stranka tudi iz dejstva pogodbeno zagotovljenega pravnega svetovanja odvetnice, kar bi lahko zagotovilo opravljeno ustrezno delo pred objavo razpisa.

Od tožene stranke se zahteva dokaz - materialno pravo: ZOFVI in ZDR, da lahko objavi javni razpis, ne izbere nikogar in delo razdeli ter da lahko pogoje postavlja na zaposlitvenem razgovoru. Da je razporejeno več učiteljem. Načelo trditvenega in dokaznega bremena mora biti izpolnjeno.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pcto. 41.000,00 EUR se zavrača, ker neopravičeno pridobivanje sredstev ni dovoljeno z namerno povzročitvijo tožbe in zaračunavanjem stroškov.“

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške tega postopka v znesku 1.037,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

2. Tožnik vlaga laično pritožbo zaradi kršitev procesnega in materialnega prava, zaradi vseh kršitev iz 339. člena ZPP, zlasti pa zaradi kršitev 8. člena ZPP, kršitev 3. in 4. točke 339. člena ZPP, 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve enakosti pri zaposlovanju in ugotovitve obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu, ter da tožniku ni bila zagotovljena možnost do enakega obravnavanja v postopku izbire. Sodišče je zmotno uporabilo procesno in materialno pravo, v postopku gre za kazniva dejanja, ki se preiskujejo po uradni dolžnosti, izid razpisa nima pravne podlage v ZDR. Sodišče je zmotno tožnika pozvalo, da dopolnjuje tožbo, kar niti ni mogoče. Naslov tožbe je jasen in gre za sodno varstvo po 204. členu ZDR. V navedeni zadevi ni bil potreben odgovor tožene stranke, gre za kršitev 23. člena Ustave RS, kar pomeni, da je sodba nična. Sicer tožnik uveljavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 339. člena ZPP v celoti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik vložil tožbo kot je navedel zaradi kršitve enakosti pri zaposlovanju in zagotovitve obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu učitelj dne 18. 9. 2012. Po prejemu navedene tožbe je sodišče izdalo sklep z dne 25. 1. 2013, s katerim je tožnika pozvalo, da mora po prejemu sklepa popraviti in dopolniti tožbo, sicer bo sodišče tožbo zavrglo. Tožnik je dopolnil tožbo dne 4. 2. 2013 in v njej postavil primarni in podredni tožbeni zahtevek. Sodišče je v nadaljevanju poslalo navedeno tožbo in popravek tožbe toženi stranki, v odgovor na tožbo. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo 15. 3. 2013. 6. V nadaljevanju je sodišče izdalo sodbo dne 9. 5. 2014 po predsednici senata. Iz izreka izhaja, da je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za izplačilo odškodnine v vrednosti 41.000,00 EUR (I. točka izreka) ter odločalo o zahtevku za povrnitev stroškov v višini 41.000,00 EUR (4. odstavek II. točka izreka). Iz 3. točke obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 4. odstavek 318. člena ZPP, pri čemer je štelo, da je tožba nesklepčna. ZPP pa sicer v 318. členu ureja zamudno sodbo. Pritožbeno sodišče navaja, da v kolikor je sodišče izdalo sodbo, bi to moralo storiti po opravljeni glavni obravnavi, brez glavne obravnave pa bi lahko na podlagi 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami - ZDSS-1) odločalo le, če bi po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog sodišče ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali, pri čemer pa bi morala biti odpoved pisna. Prav tako je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku v točki I in v točki II v vrednosti 41.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 14. člena ZDSS-1 odločati v senatu (sodišče navede predsednica senata), saj 2. odstavek 14. člena ZDSS-1 določa, da sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjsko pravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega zneska za dovoljenost revizije, določenega z zakonom, ki ureja pravdni postopek. ZPP v 367. členu ureja revizijo in določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija). Navedeno torej pomeni, da bi šlo za odločanje po senatu.

7. V kolikor pa je sodišče želelo izdati zamudno sodbo, kar bi kazala uporaba določb 318. člena ZPP, ki pa sicer ureja zamudno sodbo, bi seveda moralo postopati po teh določbah v celoti. Sodišče je preverjalo sklepčnost tožbe in odločilo na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP, ki sicer določa, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka, ki sicer določa, da sodišče tožniku določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (3. odstavek 318. člena ZPP), sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožnik nesklepčnosti tožbe ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (4. odstavek 318. člena ZPP). V kolikor je sodišče želelo izdati zamudno sodbo, bi moralo to storiti v skladu z določbami ZPP. Pritožbeno sodišče ob navedenem poudarja, da lahko presoja le sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, pri čemer navedene sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so pritožbeni razlogi v postopku pritožbe zoper sodbo kot zoper zamudno sodbo drugačni.

8. Ker ima sodba takšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.

9. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedenih kršitev in v ponovljenem postopku odločiti na podlagi določb ZPP.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev temelji na določbi 354. člena ZPP.