Jedro

V 1. odstavku 131. člena ZDR je določen najnižji znesek, ki ga mora delodajalec zagovtoviti delavcu iz naslova regresa za letni dopust, na podlagi 2. odstavka 7. člena ZDR pa se lahko s KP določijo za delavca ugodnejše pravice. Ker je KP dejavnosti določala višji znesek regresa za letni dopust kot zakon, je tožnik upravičen do regresa za LD v višini, kot ga določa KP.

Z odločitvijo, da se določba 56. člena KP dejavnosti razen v točki a) od 1.1.2003 ne uporablja, je komisija za razlago KP presegla svoje pristojnosti. Beseda "razlaga" pomeni, da gre za ugotavlanje vsebine, smisla oz. pomena nejasne pravne norme. Določitev (ne)veljavnost posameznih doličb KP ne predstavlja le razlage KP, ampak njeno spremembo. O spremembi pravne norme oz. o uskladnitvi njenih določb z zakonom pa lahko odloča le tisti, ki je normo sprejel, torej stranki KP. Ker je komisija za razlago KP določila, da se

56. člen KP ne uporablja več, je presegla svoja pooblastila, zato te razlage ni mogoče upoštevati kot obvezno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahteva za plačilo razlike v regresu za LD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku iz naslova razlike v regresu za letni dopust za leto 2004 obračuna 51.359,10 SIT bruto, odvede od tega zneska predpisani davek, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.2004 ter mu povrne stroške postopka v znesku 103.320,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

3.11.2005 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem izpostavljalo vprašanje, ali se delavec lahko odpove regresu, ker se mu tožnik ni odpovedal. Zato tudi odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v tem primeru ni uporabna. Tožena stranka ves čas trdi, da tožniku ni bila dolžna izplačati višjega regresa od izplačanega, ker je Komisija za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti določila, da 1. odstavek

56. člena kolektivne pogodbe ne velja in da se uporablja le a) točka. Če 1. odstavek 56. člena kolektivne pogodbe ne velja, tudi ne velja, da se višina regresa določi v Tarifni prilogi. Niti Aneks k Tarifni prilogi z dne 13.5.2004 ne določa višjega regresa od zakonsko predpisanega. Sicer pa tudi, če je tožena stranka dolžna izplačati delavcem višji regres, je svojo obveznost izpolnila. Delavcem je izplačala božičnico, čeprav njeni poslovni rezultati tega niso dovoljevali. Odločila se je stimulirati zaposlene in je tako vsak delavec prejel več, kot bi znašala razlika v regresu. Dogovorjeno je bilo, da se regres ne izplača, ampak se namesto njega izplača božičnica. Sindikat je na to pristal in je od njega nekorektno, da sedaj vse zanika. Tožena stranka v pritožbi predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo razliko v regresu za letni dopust za leto 2004 v bruto znesku 51.359,10 SIT. Ugotovilo je, da mu je tožena stranka izplačala 137.853,00 SIT bruto, dolžna pa bi mu bila izplačati regres v višini, določeni v Kolektivni pogodbi za kmetijstvo in živilsko industrijo (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 58/2001 - 70/2004) in sicer 70% povprečne plače v Republiki Sloveniji glede na zadnji znani statistični podatek o povprečni plači pred izplačilom regresa.

Ker KP dejavnosti ni bila odpovedana s strani pogodbenih partnerjev, tudi po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) velja še naprej, vključno s Tarifno prilogo.

Pritožba ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev, naštetih v 2. odstavku

350. člena ZPP.

Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilna dejstva in izvedene dokaze pravilno ocenilo. Ugotovilo je, da tožniku ni bil izplačan regres v višini, določeni v Tarifni prilogi KP, ki je veljala ne glede na razlago Komisije za razlago KP. Ugotovilo je tudi, da niti s sindikatom niti s tožnikom osebno ni bil dosežen dogovor, da se mu namesto preostanka regresa izplača božičnica.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kot sporno izpostavilo vprašanje, ali se je tožnik regresu odpovedal, saj naj ne bi bilo sporno, da se mu ni odpovedal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka na eni strani zatrjuje, da so se sindikat in delavci strinjali z izplačilom božičnice namesto regresa (torej, da so se delu vendarle odpovedali), na drugi strani pa, da je regres izplačala v višini, kot jo določa zakon in višjega regresa ni bila dolžna izplačati (torej se z delavci in sindikatom ni bilo treba dogovarjati o božičnici namesto regresa, če so po mnenju tožene stranke prejeli vse, kar jim iz tega naslova pripada).

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v 1. odstavku 131. člena ZDR določen le najnižji znesek, ki ga mora delodajalec zagotoviti delavcu iz naslova regresa za letni dopust, na podlagi 2. odstavka 7. člena ZDR pa se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše. V spornem primeru je KP dejavnosti določala višji znesek regresa za letni dopust, kot ga določa zakon.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razlago Komisije za razlago KP dejavnosti, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 118/2003. Komisija za razlago je sprejela "razlago" posameznih določb KP dejavnosti in je glede uporabe 56. člena odločila, da se od 1.1.2003 ne uporablja, uporablja se le točka a (ki določa, da je pravica do regresa vezana na pravico do izrabe letnega dopusta).

Glede na razlago Komisije za razlago KP, da se določba 56. člena KP dejavnosti od 1.1.2003 ne uporablja, razen v točki a) se zastavlja vprašanje, ali komisije za razlago KP lahko odločajo o veljavnosti posameznih določb KP, ali pa gre v tem primeru za preseganje pristojnosti.

Pogodbeni stranki sta na podlagi 73. člena KP dejavnosti imenovali Komisijo za razlago KP za spremljanje izvajanja in pravilno tolmačenje določb KP. Po 2. točki 73. člena KP dejavnosti Komisija sprejema razlage in priporočila; razlage po

3. točki pomenijo obvezen način uporabe določb KP za delodajalce in delavce in obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalcev, ki izvirajo iz KP.

Priporočilo je po 4. točki strokovni predlog strankama KP za ureditev določenega vprašanja.

Že sama beseda "razlaga" pomeni, da gre za ugotavljanje vsebine, smisla in pomena določene pravne norme, ki ni jasna. V konkretnem primeru je norma iz 56. člena KP dejavnosti povsem jasna in razlaga Komisije zato tudi ne vsebuje "razlage" te norme v navedenem pomenu besede. Komisija za razlago KP je posegla v vsebino KP tako, da je določila (ne)veljavnost posameznih določb, torej oblikovala KP dejavnosti na novo. Odločitev, da se neka norma KP od 1.1.2003 dalje ne uporablja, ni več le razlaga te norme, ampak je sprememba KP. O spremembi pravne norme oz. o uskladitvi njenih določb z zakonom pa lahko odloča le tisti, ki je pravno normo sprejel. S tem, ko je Komisija za razlago KP dejavnosti odločila, da se 56. člen KP ne uporablja več (pri čemer pa v Tarifno prilogo, kjer je določena višina regresa, niti ni posegla), je presegla svoje pristojnosti razlagalca nejasnih določb KP, zato te razlage ni mogoče upoštevati kot obvezno podlago za odločitev o tožnikovi pravici do regresa oz. kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da s sindikati in delavci ni bil dosežen dogovor o izplačilu božičnice namesto preostalega dela regresa. Sindikat se v imenu delavcev pravicam, ki jim jih zagotavlja kolektivna pogodba, sploh ne more odpovedati, tožnik pa na plačilo božičnice v zameno za preostali del regresa ni pristal. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Tožniku daje pravico do regresa za letni dopust KP dejavnosti v višini, določeni v Tarifni prilogi in sicer v bruto znesku 189.212,10 SIT (70% od povprečne plače v Republiki Sloveniji za oktober 2004, ki je znašala bruto

270.303,00 SIT). Ker je prejel že 137.853,00 SIT, je upravičen še do razlike v višini 51.359,10 SIT bruto, ki mu jo je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 3.11.2004 dalje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka

154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pritožbene stroške krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevek iz naslova razlike v regresu za letni dopust v višini 51.359,10 SIT, revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega milijona tolarjev (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena) ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, saj je Vrhovno sodišče RS glede uporabe določb kolektivnih pogodb po uveljavitvi ZDR že zavzelo stališče, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.