Jedro

Nedovoljen pritožbeni razlog je očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo o dokaznem bremenu in 227. člen ZPP, ki ureja edicijski postopek. Gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Takšna kršitev bi sicer lahko prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, če bi tožena stranka sodišču prve stopnje (pravočasno) predlagala, da izvede edicijski postopek na podlagi 227. člena ZPP. Tega pa tožena stranka ni storila.

Zakonodaja pojma „dejanskih lastnik“ ne pozna, v zemljiško knjigi pa je bila v obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, kot lastnica spornega stanovanja vknjižena tožena stranka. V praksi se izraz „dejanskih lastnik“ običajno uporablja takrat, ko gre za neusklajeno dejansko in zemljiškoknjižno stanje. Da bi torej tožena stranka s svojim ugovorom uspela, bi morala navesti takšna dejstva in takšne dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je bila vknjižba lastninske pravice nanjo materialnopravno neveljavna. Tega pa ni storila.

Drži sicer, da se je v stanovanjskem pravu izoblikovala sodna praksa, da obveznost plačila terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe ni (vedno) odvisna od tega, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik. Gre predvsem za situacijo, ko nekdo, ki v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, izpolnjuje pogoje za vpis v zemljiško knjigo, to pa je znano tudi upravniku. Da bi šlo za takšen primer, tožena stranka ni (pravočasno) zatrjevala.

Izrek

I. Pritožba proti I. točki izreka se zavrže. II. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni:

1. v izpodbijanem ugodilnem delu II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 71,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 do plačila;

2. v izpodbijani III. točki izreka tako, da mora tožena stranka v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 26,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2016 do plačila;

3. v izpodbijani IV. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki še 38,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude, pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude dalje do plačila.

III. V preostalem se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem dajatvenem delu II. točke izreka ter v izpodbijanem a nespremenjenem delu III. in IV. točke izreka potrdi.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka (sklep) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 162374/2015 z dne 28. 12. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka ter postopek nadaljevalo kot po tožbi. Z II. točko izreka je (s sodbo) toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v osmih dneh plačati 668,62 EUR s pripadki, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 29,22 EUR s pripadki (III. točka izreka), tožeča stranka pa toženi stranki pravdne stroške v znesku 7,35 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke

2. Proti I., II. in proti ugodilnem delu III. točke izreka ter (posledično) proti IV. točki izreka se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritoži ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni njej v prid. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Tudi ona je priglasila stroške pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba proti I. točki izreka ni dovoljena. V preostalem delu je zoper izpodbijani dajatveni del II. točke izreka delno utemeljena. Posledično je delno utemeljena tudi zoper stroškovno odločitev iz III. in IV. točke izreka.

O nedovoljenosti pritožbe proti I. točki izreka

5. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni pritožnika. Tožena stranka se pritožuje tudi proti I. točki izreka, s katero je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ker takšna odločitev nima vpliva na uspeh v pravdi nobene od pravdnih strank, tožena stranka za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa.

6. Pritožnica je sodišču prve stopnje sicer očitala, da je s tem, ko je s I. točko izreka razveljavilo celoten sklep o izvršbi, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega 339. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Ker se je sklep o izvršbi nanašal tako nanjo kot tudi na A.A., ki ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložil, je menila, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravnomočni del sklepa (v razmerju do A.A.). Sodba učinkuje le med strankama postopka. Ker A.A. ni bil več stranka pravdnega postopka, se razveljavitev sklepa o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka nanaša le na toženo stranko (ne pa tudi na A.A.). Ta razveljavitev proti njemu torej nima nobenih pravnih učinkov. Ker torej tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta del, je pritožbeno sodišče pritožbo proti I. točki izreka zavrglo kot nedovoljeno (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Predmet tožbenega zahtevka, vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

8. Predmet tega spora je plačilo stroškov upravljanja in obratovanja za obdobje od oktobra 2014 do oktobra 2015, ki odpadejo na posamezni del stavbe z ID znakom 000 (stanovanje).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhaja naslednje dejansko stanje: (1) tožena stranka je bila (tudi v obdobju od oktobra 2014 do oktobra 2015) v zemljiški knjigi vknjižena kot etažna lastnica posameznega dela stavbe z ID znakom 000, ki v naravi predstavlja stanovanje v večstanovanjski stavbi na naslovih ... (ID znak stavbe 00), (2) Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je 13. 8. 2007 izdal Odločbo št. 111 (priloga A5, v nadaljevanju Odločba o vpisu z dne 13. 8. 2007), na podlagi katere se je tožeča stranka vpisala v register upravnikov, in sicer kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu ... (3) tožeča stranka je za sklenitev Pogodbe o opravljanju upravniških storitev z dne 12. 6. 2007 (priloga A4, v nadaljevanju Pogodba o upravljanju) pridobila podpise več kot 50 % etažnih lastnikov po solastniških deležih, (4) tožeča stranka je plačala račune dobaviteljev, ki so bili izstavljeni za stroške vzdrževanja in obratovanja skupnih delov stavbe in (5) v obdobju od oktobra 2014 do oktobra 2015 je bil uporabnik spornega stanovanja A.A..

10. Sodišče prve stopnje je delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo, aktivno legitimacijo tožeče stranke za terjatev na plačilo stroškov upravljanja oprlo na Pogodbo o upravljanju, za terjatev na plačilo stroškov obratovanja pa na pravila o subrogaciji (275. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) v zvezi s četrtim odstavkom 118. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Pasivno legitimacijo tožene stranke pa je oprlo na 11. člen SPZ v zvezi z petim odstavkom 24. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ-1). Presodilo je, da je tožbeni zahtevek utemeljen le do zneska 668,62 EUR s pripadki.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo o terjatvi, ki ob izdaji izpodbijane sodbe ni več obstajala

11. Pritožnica se je sklicevala na potek izvršilnega postopka proti A.A.. Navedla je, da je bil dolg A.A., ki je isti kot v obravnavani zadevi, poplačan. Zato je sodišču prve stopnje očitala, da je s tem, ko je odločilo o terjatvi, ki ob izdaji izpodbijane sodbe, ni več obstajala, zmotno uporabilo materialno pravo.

12. Takšno pritožbeno stališče je zmotno. Sodišče prve stopnje v sporih majhne vrednosti upošteva le dejstva in dokaze, ki sta jih stranki navajali v dovoljenih vlogah (prim. 451. - 453. členom ZPP). Tožena stranka v teh vlogah ugovora ugasle terjatve ni podala. Zato se pritožbeno sodišče do teh (novih) navedb tožene stranke posebej ne opredeljuje. Dodaja le, da v sporih majhne vrednosti, v katerem sodišče ni razpisalo naroka, časovne meje pravnomočnosti zajemajo (le) tista dejstva, ki so nastala do trenutka vložitve druge (zadnje) pripravljalne vloge tožene stranke1. Morebitna dejstva, ki so nastala po tem, pa so objektivno nova dejstva, ki jih ni mogoče upoštevati.2 Če pa bi tožeča stranka kljub (morebitnemu) kasnejšem poplačilu terjatve, ki je predmet tega postopka, zahtevala izvršbo, bi tožena stranka lahko tak ugovor podala v izvršilnem postopku.

Odgovor na pritožbene očitke v zvezi z aktivno stvarno legitimacijo tožeče stranke

13. Pritožnica je vztrajala, da odločitev upravnega organa o registraciji upravnika ne more učinkovati v tem pravdnem postopku, v katerem se ugotavlja veljavnost pogodbe o opravljanju upravniških storitev. Poleg tega je navedla, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je presodilo, da Odločba o vpisu z dne 13. 8. 2007 predstavlja ustrezen dokaz o veljavnosti pogodbe, poseglo v pravico tožene stranke, da dokaže neveljavnost te pogodbe. Menila je, da bi sodišče prve stopnje na podlagi pravila o dokaznem bremenu moralo od tožeče stranke zahtevati predložitev celotne pogodbe o upravljanju. Zato je sodišču prve stopnje očitala, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in poseglo v njeno ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS.

14. Vprašanje, ali je bila pogodba sklenjena je dejansko, in ne materialno pravno vprašanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, zlasti pa na podlagi presoje Odločbe o vpisu z dne 13. 8. 2007, napravilo sklep, da je pogodbo o opravljanju upravniških storitev podpisalo več kot 50 % etažnih lastnikov po solastniških deležih. Na to ugotovitev je pritožbeno sodišče vezano (prvi odstavek 458. člen ZPP). Pritožnica je torej z navedbami, da citirana odločba o vpisu ni ustrezen dokaz, uveljavljala pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Za pritožbeni razlog pa v tem postopku ni dovoljen.

15. Nedovoljen pritožbeni razlog je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo o dokaznem bremenu (212. člen ZPP v zvezi z 226. členom ZPP) in 227. člen ZPP, ki ureja edicijski postopek. S tem je sodišču prve stopnja očitala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je v sporih majhne vrednosti prav teko ni mogoče uveljavljati. Takšna kršitev bi sicer lahko prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, če bi tožena stranka sodišču prve stopnje (pravočasno) predlagala, da izvede edicijski postopek na podlagi 227. člena ZPP. Tega pa tožena stranka ni storila. V prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2016, s katero je odgovorila na dopolnitev tožbe in v kateri bi morala skladno s 451. členom ZPP navesti vsa dejstva in dokaze, je v zvezi z veljavnostjo pogodbe o upravljanju navedla, da tožeča stranka ni predložila podpisov etažnih lastnikov. Hkrati je podala le t. i. ugovor nevednosti, češ da zaradi nepodpisane pogodbe ne more preveriti, ali je pogodba veljavno sklenjena. Pri tem pa se je le sklicevala na listine, predložene s strani tožeče stranke. Tudi v drugi pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2016 predloga za edicijski postopek ni podala. Na peti odstavek 227. člena ZPP se je namreč sklicevala le takrat, ko je komentirala sklep VSL I Cp 2617/2011 z dne 25. 2. 2012, za katerega je menila, da ni pravilen. Komentiranja sodne odločbe pa ni mogoče šteti za predlog za izvedbo edicijskega postopka. Pa tudi sicer bi bil tak predlog, podan v zadnji pripravljalni vlogi, prepozen (451. - 453. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje glede na razpravno načelo (7. člen ZPP) brez ustreznega predloga edicijskega postopka ne more izvesti, ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavne pravice tožene stranke iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

16. Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi, da je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določil iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To naj bi storilo s tem, da je navedlo, „da upravni organ pri vpisu novega upravnika v register ne preverja verodostojnosti podpisov in načina podpisovanja na pogodbi o upravljanju, vendar pa naj tožena stranka ne bi podala ustreznih trditev v tej smeri“. V zvezi s tem se pritožnica sklicuje na opombo 1 v drugi pripravljalni vlogi, kjer da je izpodbijala verodostojnost podpisov na pogodbi o upravljanju.

17. Tudi ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Prvič zato, ker je bila ta navedba prepozna (451. člen ZPP v zvezi s 453. členom ZPP), drugič pa zato, ker je kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave3. Kršitve tehnične narave pa pritožnica sodišču prve stopnje ne očita.

18. Drži, da se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na Pravilnik o upravljanju upravniških storitev, saj je ta začel veljati 15. 8. 2009, Odločba o vpisu pa je bila izdana pred tem datumom. Vendar ta zmotna uporaba materialnega prava na pravilnost odločitve nima vpliva, saj je že zakon določal, da se mora upravnik pri vpisu v register upravnikov v upravnem postopku izkazati s pogodbo o opravljanju upravniških storitev (drugi in peti odstavek 167. člena SZ-1).

19. Glede na (dejansko) ugotovitev, da je Pogodbo o upravljanju podpisalo več kot 50 % večine etažnih lastnikov po solastniških deležih, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pogodba bila veljavno sklenjena. Pogodba o določitvi upravnika je namreč posel rednega upravljanja. Zato je za njeno veljavnost potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (25. člen SZ-1).

Odgovor na pritožbene očitke v zvezi s pasivno stvarno legitimacijo tožene stranke

20. Tožena stranka je v pritožbi vztrajala tudi pri ugovoru pasivne stvarne legitimacije. Trdila je, da ni dejanska lastnica stanovanja.

21. Zakonodaja pojma „dejanskih lastnik“ ne pozna, v zemljiško knjigi pa je bila v obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, kot lastnica spornega stanovanja vknjižena tožena stranka. V praksi se izraz „dejanskih lastnik“ običajno uporablja takrat, ko gre za neusklajeno dejansko in zemljiškoknjižno stanje. Da bi torej tožena stranka s svojim ugovorom uspela, bi morala navesti takšna dejstva in takšne dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je bila vknjižba lastninske pravice nanjo materialnopravno neveljavna. Tega pa ni storila. Njene navedbe iz prve pripravljalne vloge z dne 12. 4. 2016, (1) da je bila njena pravna prednica pooblaščeni investitor družbeno usmerjene stanovanjskega gradnje, (2) da so bile zgrajene stavbe predane občinskim podjetjem, ki so stanovanja prodajala in (3) da ne izvršuje posesti na stanovanjih že 40 let, so bile namreč presplošne, da bi tožeča stranka lahko izpodbila domnevo o lastništvu nepremičnine (prvi odstavek 11. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ)4. 22. Zgoraj povzete navedbe torej ne zadoščajo niti za presojo, (1) da v trenutku uveljavitve SZ v letu 1991 tožena stranka ni imela pravice do uporabe na spornem stanovanju niti (2) da tedaj ni bila lastnica tega stanovanja, oziroma kdo konkretno je bil njegov lastnik in na kakšni podlagi je to postal. Zato sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je smiselno zavzelo stališče, da tožene stranka ni podala dovolj konkretnih navedb, iz katerih ki bi izhajalo, da je bila vknjižena neutemeljeno.

23. Drži sicer, da se je v stanovanjskem pravu izoblikovala sodna praksa, da obveznost plačila terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe ni (vedno) odvisna od tega, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik. Gre predvsem za situacijo, ko nekdo, ki v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, izpolnjuje pogoje za vpis v zemljiško knjigo, to pa je znano tudi upravniku. Da bi šlo za takšen primer, tožena stranka ni (pravočasno) zatrjevala. Šele k zadnji pripravljali vlogi je predložila dopis tožeče stranke z dne 21. 11. 2012, iz katerega naj bi izhajalo, da tožeča stranka tožene stranke ni štela za lastnico stanovanja. To pa je glede na določila 451. člena ZPP v zvezi s 453. členom ZPP prepozno. Zato sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se do tega dopisa ni opredelilo.

24. Glede na navedeno se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo VSK Cpg 218/2015 z dne 10. 7. 2015, saj v tej zadevi ne gre za primerljivo dejansko stanje. V tem sporu namreč tožena stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajala presoja, da je nekdo drug na pravno poslovni podlagi postal lastnik tega stanovanja.

25. Glede na to, da je bila tožena stranka v obdobju, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, zemljiškoknjižna lastnica stanovanja, domneve o lastništvu pa ni izpodbila, je za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, odgovorna že na podlagi prvega odstavka 30. člena SZ-1.5 Zato tudi sicer pravilno pritožbeno stališče, da peti odstavek 24. člena SZ-16 v obravnavanem primeru ne more priti v poštev, ker A.A. ni najemnik stanovanja, na pravilnost odločitve v tem sporu ne more vplivati. Da bi bil za plačilo vtoževane terjatve zavezan (le) A.A., pa na podlagi trditvene podlage tožene stranke ni mogoče zaključiti.

Odgovor na pritožbene očitke v zvezi z višino zahtevka

26. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka tožbeni zahtevek zavrnilo v manjšem znesku, kot pa to izhaja iz 33. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. V tej točki je sodišče prve stopnje povzelo, da tožbenemu zahtevku ni ugodilo v delu, v katerem se je nanašal na naslednje postavke v naslednjih zneskih: (1) strošek izterjave v znesku 44,00 EUR, (2) redna vzdrževalna dela – najemnina v znesku 0,42 EUR, (3) strošek opomina v skupnem znesku 13,69 EUR, (4) zavarovanje v znesku 13,76 EUR in (5) rezervni sklad v znesku 338,26 EUR. Skupni seštevek teh postavk znaša 410,13 EUR, sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo le za 338,26 EUR s pripadki. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da sodišče tožbenemu zahtevku ni ugodilo za skupni znesek 410,13 EUR, to pa ni sporno niti na pritožbeni stopnji.

27. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu II. točke izreka delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še za 71,87 EUR s pripadki (II. 1. točka izreka te sodbe). Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, pa pritožba proti preostalemu izpodbijanem delu II. točke izreka ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobene postopkovne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani, a nespremenjeni del II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Glede pravdnih stroškov

28. Delna sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka v III. in IV. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi uspela z 59,26 % in je v takem odstotku upravičena tudi do povračila stroškov. V preostalem delu je uspela tožena stranka, ki je torej upravičena do povračila 40,74 % odmerjenih in priznanih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

29. Glede (višine) izvršilnih in pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, saj ji tožena stranka v pritožbi ni nasprotovala.

30. Izvršilni stroški tožeče stranke so bili odmerjeni na 44,00 EUR, tožeča stranka pa je glede na uspeh upravičena do povrnitve 26,07 EUR izvršilnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in izpodbijano III. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je predlog tožeče stranke za povrnitev izvršilni stroškov zavrnilo v znesku 3,15 EUR s pripadki.

31. Pravdni stroški tožeče stranke so bili odmerjeni na znesek 175,64 EUR. Glede na uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 104,08 EUR. Pravdni stroški tožene stranke pa so bili odmerjeni na znesek 369,15 EUR. Glede na uspeh (40,74 %) je tožena stranka upravičena do povrnitve 150,39 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 46,31 EUR. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki s IV. točko izreka že naložilo povrnitev stroškov v višini 7,35 EUR, je sodišče prve stopnje to točko izreka spremenilo tako, da je toženi stranki priznalo še 38,96 EUR pravdnih stroškov, ki ji jih more tožeča stranka povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude do plačila (prvi odstavek 299. člena OZ in prvi odstavek 378. člena OZ).

Stroški pritožbenega postopka

32. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (10,75 %), odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi (155. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona).

1 Prim. sodba VSL I Cpg 267/2013 z dne 10. 12. 2013, II cpg 15/2015 z dne 12. 3. 2015. 2 Enako velja za pritožbene navedbe o tem, da je naknadno prišlo do spremembe zemljiškoknjižnega stanja glede lastništva spornega stanovanja. 3 Pri tem gre za napačen prenos podatkov iz dokaznega gradiva v sodbo, ne pa za napačen prenos navedb iz vlog pravdnih strank 4 Prvi odstavek 11. člena SPZ določa: Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. 5 Prvi odstavek 30. člena SZ-1 določa: Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, se upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena tega zakona, pri čemer se kot merilo za razdelitev plačila teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. 6 Četrti in peti odstavek 24. člena SZ- določata: Če najemna pogodba ne določa drugače, je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik. Ne glede na prejšnji odstavek, odgovarja lastnik stanovanja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno.