Jedro

Za gospodarsko dejavnost gre tudi v primeru, če je bil obtoženi kot vršilec dolžnosti direktorja v podjetju, ki se je nedvomno ukvarjalo z gospodarsko dejavnostjo, zadolžen za vodenje in odgovoren tudi za zakonitost dela podjetja; njegovo ugotavljanje trajnih presežnih delavcev na način in v obsegu, kot izhaja iz opisa dejanja, ki ima za posledico še izplačilo odpravnine in jubilejne nagrade, vsebuje vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.

Izrek

Ugotovi se, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 3.11.2006 kršena določba prvega odstavka 244. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena ZKP.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.3.2005 obtoženega R.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ RS, obtoženega A.V. pa napeljevanja h kaznivemu dejanju po prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ. Obema obtožencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je vsakemu določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če vsak v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; v plačilo jima je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbama zagovornikov obeh obtožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je oba obtoženca iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 244. člena KZ oziroma po prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 13.12.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. V zahtevi navaja, da odločitev pritožbenega sodišča ni pravilna in zakonita, ker ugotavljanje ekonomskih razlogov za ugotavljanje presežnega dela pomeni gospodarsko poslovanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je bila kršena določba prvega odstavka 244. člena KZ v zvezi s petim odstavkom 126. člena KZ, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

3. Z zahtevo državnega tožilca za varstvo zakonitosti so bili obdolženi R.Š. dne 9.4.2007, obtoženi A.V. dne 7.4.2007 ter njuna zagovornika dne 10.4.2007 seznanjeni.

B-1 4. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ v več svojih odločbah že presodilo: – da upravljalske pristojnosti direktorja na področju urejanja delovnih razmerij niso gospodarska dejavnost (sodba z dne 7.11.2001, opr. št. I Ips 44/99, na katero se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje pritožbeno sodišče); – glede pojma opravljanja gospodarske dejavnosti, da je storilec kaznivega dejanja po 244. členu KZ le oseba, ki opravlja določeno delo pri gospodarskem subjektu (fizični ali pravni osebi, ki se trajno, izključno in samostojno ukvarja s pridobitno dejavnostjo) in oseba, ki opravlja delo tudi v negospodarskih subjektih (zavodih, društvih), če v okviru predpisov, ki te subjekte urejajo, opravlja določeno dejavnost kot gospodarsko, komercialno (sodba z dne 7.3.2002, opr. št. I Ips 208/98) ter – da za storitev kaznivega dejanja po 244. členu KZ ne zadošča le status storilca (direktor), temveč je za storitev kaznivega dejanja pomembna zloraba položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, gospodarska dejavnost pa ni vezana na pooblastila storilca, temveč na gospodarsko dejavnost subjekta (sodba z dne 12.1.2006, opr. št. I Ips 94/2004).

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da :– kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ (veljavnega v času storitve kaznivega dejanja - v letu 1996) stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja; – je kaznivo dejanje po 244. členu KZ, ki pomeni hkrati nezvestobo do lastnika podjetja oziroma delovanje, ki ni v interesu podjetja (ne glede na lastnika), uvrščeno v Kazenskem zakoniku v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in obsega klasično nezakonito obogatitev, prav tako pa primere, ko lastnika podjetja oškodujejo zaposleni z določenimi pravicami ali na določenem položaju; – je v izreku izpodbijane sodbe dejanje prvoobtoženega (pod točko I izreka) opisano z očitkom, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi drugemu (soobtoženemu) pridobil premoženjsko korist, izrabil svoj položaj vršilca dolžnosti direktorja Podjetja ... v družbeni lastnini pri vodenju in finančnem poslovanju podjetja v nasprotju s 34. in 35. členom Zakona o delovnih razmerjih, Pravilnikom o delovnih razmerjih in Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, delavcu (soobtožencu) v letu 1996 izdal odločbo o trajnem presežnem delavcu, zaradi česar je delavcu (soobtožencu) prenehalo delovno razmerje v podjetju, in podpisal sporazum, s katerim je istemu delavcu odobril izplačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja in delavcu odobril tudi izplačilo jubilejne nagrade; dejanje drugoobtoženega pa (po točko II izreka) opisano z očitkom, da je drugega naklepoma napeljal, da stori kaznivo dejanje, ko je v novembru 1996 navedel v.d. direktorja, naj podpiše akte, navedene v točki I in s tem stori kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ RS; – je znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic opravljanje "gospodarske dejavnosti" in ne "gospodarsko poslovanje", kot to v zahtevi navaja državni tožilec (gospodarsko poslovanje pa je na primer znak kaznivega dejanja pri drugih kaznivih dejanjih: na primer po členu 238, 239, 242 KZ); – da je pojem "gospodarska dejavnost" opredeljen v petem odstavku 126. člena KZ (veljavnega v času storitve dejanja - 1996) kot proizvodnje in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje (točka 1) in kot vodenje in sodelovanje pri opravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnji točki navedenih dejavnosti (točka 2); – da pojem "vodenje" v Kazenskem zakoniku ni (bil) opredeljen, zato je glede tega potrebno uporabiti gospodarsko pravno zakonodajo, veljavno v času storitve kaznivega dejanja: Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/91) in Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94 in 20/98); – je Zakon o podjetjih v 1. členu opredelil podjetje kot pravno osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost zaradi pridobivanja dohodka oziroma dobička, v 2. členu pa gospodarsko dejavnost kot proizvodnjo in promet blaga ter opravljanje storitev na trgu. Isti zakon je v 53. členu določal, da je poslovodni organ v družbenem podjetju direktor, v 57. členu pa, da direktor družbenega podjetja organizira in vodi delovni proces in poslovanje družbenega podjetja, samostojno odloča, zastopa družbeno podjetje nasproti tretjim osebam in je odgovoren za zakonitost dela družbenega podjetja (prvi odstavek 57. člena) ter da direktor pri uresničevanju obveznosti glede vodenja družbenega podjetja iz prvega odstavka tega člena ... odloča o razporejanju delavcev k določenim delom in nalogam, ... ter opravlja druge zadeve, določene z zakonom, statutom in drugim samoupravnim splošnim aktom podjetja (drugi odstavek 57. člena).

B-2 6. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo, ob ugoditvi pritožbam zagovornikov (obsodilno) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo. Kot izhaja iz razlogov navedene sodbe višjega sodišča, je presodilo, da zakonski znak "pri opravljanju gospodarske dejavnosti" v konkretni kazenski zadevi ni izpolnjen. V obrazložitvi svoje odločitve se je sodišče (kljub sicer ne povsem enakem opisu kaznivega dejanja) sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.11.2001, opr. št. I Ips 44/99. 7. Iz opisa prvoobtoženemu očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da ga je storil kot vršilec dolžnosti direktorja podjetja v družbeni lastnini pri vodenju in finančnem poslovanju podjetja. V času storitve kaznivega dejanja je bil prvoobtoženi vršilec dolžnosti direktorja v Podjetju ... v družbeni lastnini (enovitega podjetja v družbeni lastnini). Glede na firmo "Podjetje ...", po presoji Vrhovnega sodišča ni dvoma, da je to podjetje opravljalo gospodarsko dejavnost (impregnacijo lesa). Prav tako pa iz firme tega podjetja izhaja tudi, da podjetje še ni bilo (lastninsko) preoblikovano v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah. Zato so zanj veljale določbe Zakona o podjetjih in je treba šteti, da je bilo ravnanje prvoobtoženega storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanje v izpodbijani sodbi izhajajo vsi znaki obtožencema očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Prvoobtoženi je bil vršilec dolžnosti direktorja v podjetju, ki se je nedvomno ukvarjalo z gospodarsko dejavnostjo. Kot vršilec dolžnosti direktorja v tem podjetju je bil skladno z določbo 57. člena Zakona o podjetjih zadolžen za vodenje in odgovoren tudi za zakonitost dela podjetja; iz opisa očitanega mu kaznivega dejanja pa izhaja tudi, da je svoj položaj vršilca dolžnosti direktorja zlorabil prav pri vodenju podjetja. Glede na določbe Zakona o podjetjih v zvezi s pooblastili (vršilca dolžnosti) direktorja podjetja pri vodenju podjetja (kot je to navedeno pod točko B-1 te odločbe) obtoženčevo ugotavljanje trajnih presežnih delavcev pri podjetju, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, na način in v obsegu, kot izhaja iz opisa dejanja, ki ima za posledico še izplačilo odpravnine in jubilejne nagrade (v breme podjetja), po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.

C.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena. Ker pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper oprostilno sodbo in torej v škodo obtožencev, je Vrhovno sodišče le ugotovilo kršitev zakona na način, kot izhaja iz izreka te sodbe, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).