Jedro

Z izpodbijanima prvostopnima upravnima aktoma po presoji pritožbenega sodišča ni poseženo v tožnikovo pravico, obveznost ali pravno korist. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba s katero je bila tožniku med drugim naložena obveznost odstranitve nelegalno zgrajenega objekta. Ta ukrep pa se z izpodbijanim prvostopnim upravnim sklepom le prisilno izvršuje, ker tožnik naloženega ukrepa ni izpolnil sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana z dne 25. 10. 2006, o dovolitvi izvršbe (1. točka izreka sklepa) in zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana z dne 13. 12. 2006, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za odlog izvršbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je s sklepom z dne 25. 10. 2006 organ prve stopnje ugotovil, da je odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 25. 1. 2006, postala izvršljiva dne 28. 4. 2006 in da se dovoljuje njena izvršba. Z navedeno odločbo (ki pomeni izvršilni naslov) je bilo tožniku odrejeno, da je dolžan takoj po prejetju odločbe odstraniti tam navedeni nelegalno zgrajeni objekt, sicer bo izvršbo namesto inšpekcijskega zavezanca izvedel pooblaščeni izvajalec. S sklepom z dne 13. 12. 2006 pa je isti organ odločil, da se ne ugodi tožnikovima predlogoma z dne 8. in 9. 11. 2006 za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova) z dne 25. 1. 2006. Sodišče prve stopnje meni, da navedena sklepa o dovolitvi izvršbe in o zavrnitvi tožnikovega predloga za odložitev izvršbe nista sklepa, ki bi ju bilo mogoče šteti med sklepe iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Ker torej tožnik s tožbo izpodbija upravna akta, ki ne moreta biti predmet upravnega spora, je bilo treba njegovo tožbo zoper oba upravna akta zavreči (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

3. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje tožbene navedbe. Meni, da je nujno potrebno, da sodišče prve stopnje vsebinsko odloča tudi o sklepu, s katerim se dovoli izvršba, kot tudi o predlogu za odlog izvršbe, saj gre za upravna akta, s katerima javnopravni oblastveni organ enostransko, v okviru izvrševanja upravne funkcije, izda odločitev, ki neposredno posega v pravice oziroma obveznosti posameznika, ki je stranka v upravnem postopku, kot je to v obravnavanem primeru. Sklep o dovolitvi izvršbe namreč konkretizira način izvršbe, ki ga bo država vodila zoper posameznika. Z izpodbijanim sklepom z dne 25. 10. 2006 je izvršba dovoljena in se je postopek odločanja s tem zaključil, pri čemer pa gre za izvršitev odločbe gradbene inšpekcije, ki je po njegovem mnenju nezakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da s sodbo ugodi njegovi tožbi, stroške postopka pa naloži toženi stranki; oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da v primeru sklepa, ki ga na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, izda organ, pristojen za upravno izvršbo, ne gre za upravni akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1 in da ne gre za tak akt tudi v primeru odločitve o tožnikovem predlogu za odlog izvršbe, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Z navedenima sklepoma namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijana sklepa nista navedena med sklepi v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Po tej določbi se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijana sklepa, s katerim se dovoljuje izvršba proti tožniku kot inšpekcijskem zavezancu, ker ta ne spoštuje obveznosti, ki mu jo je izrekel gradbeni inšpektor (inšpekcijska odločba z dne 25. 1. 2006); in s katerim je zavrnil tožnikov predlog (8. in 9. 11. 2006) za odlog izvršbe navedene inšpekcijske odločbe, ne sodita.

8. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ne zatrjuje, da bi sporni objekt odstranil in bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljena, niti ne zatrjuje nobenega konkretnega posega v svoje pravice, obveznosti ali pravne koristi, ampak samo navaja, da gre pri izpodbijanem sklepu za dovolitev izvršbe odločbe gradbene inšpekcije, ki je po njegovem mnenju nezakonita. Ta navedba pa ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

9. Z izpodbijanima prvostopnima upravnima aktoma z dne 25. 10. in 13. 12. 2006 po presoji pritožbenega sodišča ni poseženo v tožnikovo pravico, obveznost ali pravno korist. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba z dne 25. 1. 2006, s katero je bila tožniku med drugim naložena obveznost odstranitve nelegalno zgrajenega objekta. Ta ukrep pa se z izpodbijanim prvostopnim upravnim sklepom le prisilno izvršuje, ker tožnik naloženega ukrepa ni izpolnil sam. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in zavrglo tožbi zoper navedena izpodbijana sklepa, ker je z njima tožnik izpodbijal upravna akta, ki ne moreta biti predmet upravnega spora.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).