21. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata 5. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 5469/2005 z dne 23. 11. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2000/00843 z dne 17. 10. 2005 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 646/2006 z dne 11. 5. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2000/00843 z dne 20. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v izvršilnem postopku s sklepom, navedenim v 1. točki izreka, zavrnilo predloga pritožnikov (tam dolžnikov), naj sodišče ponovno ugotovi vrednost nepremičnine in naj izvršbo omeji le na prodajo stanovanja v mansardi. Višje sodišče je njuno pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je z oceno Okrajnega sodišča, da pritožnika s predloženimi listinami nista izkazala precejšne spremembe vrednosti nepremičnine od dneva cenitve do dneva prodaje in tudi ne, da bi za poplačilo terjatve zadoščala že prodaja zgolj mansardnega dela. S sklepom iz 2. točke izreka je Okrajno sodišče (med drugim) nepremičnino pritožnikov domaknilo najboljšemu ponudniku (upnici) in zavrnilo predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine, ki sta ga pritožnika, potem ko nepremičnina na prvem naroku ni bila prodana, vložila tudi pred drugim prodajnim narokom. Višje sodišče je zavrnilo tudi pritožbo pritožnikov zoper ta sklep. Soglašalo je z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da pritožnika nista verjetno izkazala, da se je vrednost nepremičnine spremenila prav v obdobju od prve cenitve.

2.Pritožnika se s takšnima odločitvama ne strinjata, ker naj bi bila obravnavana nepošteno in neenakopravno v primerjavi z upnico. Zatrjujeta kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave. V zvezi z odločitvijo o prvem predlogu za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine in o predlogu za omejitev izvršbe navajata, da sta njuno utemeljenost s predloženimi gradbenimi projekti verjetno izkazala. Priznavata, da predlogom nista priložila mnenja sodnega cenilca, čeprav četrti odstavek 178. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) določa takšno obveznost. Vendar naj bi pri tem ravnala skladno s pravnim poukom sodišča, vsebovanim v odredbi o prodaji nepremičnine. Vanj naj bi sodišče namreč zapisalo besedilo zakonske določbe, kakršna je veljala pred novelo ZIZ, in ki naj bi za dokazovanje spremembe vrednosti ne določala obvezne predložitve mnenja sodnega cenilca. Poudarjata, da napačen pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranke postopka; drugačno stališče naj bi bilo v neskladju s temeljnimi človekovimi pravicami, s temeljnimi načeli procesnega prava in s sodno prakso. V zvezi s sklepom o domiku nepremičnine in o zavrnitvi drugega predloga za ponovno ugotovitev njene vrednosti pritožnika navajata, da je bila nepremičnina na javni dražbi prodana le za četrtino njene tržne vrednosti. Sklicujeta se na mnenje sodne cenilke, ki naj bi vrednost nepremičnine na dan 31. 10. 2005 ocenila v višini 163.000.000 SIT, medtem ko naj bi bila nepremičnina prodana na podlagi cenitve iz leta 2004, ko naj bi bila njena vrednost ocenjena na 79.200.000 SIT. Pojasnjujeta, da sta pred drugim prodajnim narokom pravočasno predlagala ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine, predlogu pa sta priložila navedeno mnenje sodne cenilke. Ugotovitev Višjega sodišča, da s tem nista verjetno izkazala, da se je vrednost nepremičnine spremenila v časovnem obdobju od prejšnje cenitve, se jima zdi nerazumna in nelogična. Menita namreč, da že višja cenitev iste nepremičnine, ocenjene na dan 31. 10. 2005, zadošča za izdajo odredbe o ponovni ugotovitvi njene vrednosti.

B. – I.

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 5469/2005

3.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Pritožnika sodiščema očitata tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Utemeljiti jo poskušata predvsem s trditvijo, da sta bila njuna predloga zavrnjena, ker jima nista priložila mnenja sodnega cenilca, ne glede na to, da sta pri tem ravnala skladno s pravnim poukom sodišča. Vendar očitek ne drži. Kot je pritožnikoma pojasnilo že Višje sodišče, dejstvo, da pritožnika spremembe vrednosti nista dokazovala z mnenjem sodnega cenilca, za odločitev sodišč ni bilo pravno odločilno. Iz izpodbijanih sklepov namreč izhaja, da sta sodišči na podlagi vsebinske ocene priložene projektne dokumentacije presodili, da precejšnja sprememba vrednosti nepremičnine ni verjetno izkazana. Vprašanje, ali je ta ocena pravilna, ne sega na raven človekovih pravic. Zato, kot je bilo povedano v prejšnji točki, ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper ta sklep ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka). Glede na to se ni spuščalo v vprašanje, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vložitev.

B. – II.

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 646/2006

6.Pritožnikoma se zdi nelogično in nerazumno stališče Višjega sodišča, po katerem zgolj dejstvo, da je vrednost nepremičnine v novem cenitvenem mnenju ocenjena višje kot v prejšnjem, (še) ne izkazuje verjetno, da se je njena tržna vrednost spremenila prav v času od prejšnje cenitve. S tem smiselno trdita, da je odločitev arbitrarna. Tak očitek bi lahko bil pomemben z vidika 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve bi lahko Ustavno sodišče izreklo le, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa Višjemu sodišču ni mogoče očitati. Razumno je namreč obrazložilo, zakaj bi pritožnika za uspeh s svojim predlogom morala izkazati spremembo vrednosti nepremičnine v času med obema cenitvama in zakaj temu nista zadostila. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče pri tem upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, tudi to, da pritožnika pravilnosti sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine nista ugovarjala. Pojasnilo je, da predloženo mnenje sodne cenilke ne vsebuje primerjave s prvo cenitvijo in ne opredeljuje konkretnih okoliščin, ki so vplivale na spremembo tržne cene. Pravno oceno teh okoliščin pa je oprlo na namensko razlago noveliranega četrtega odstavka 178. člena ZIZ, ki naj dolžniku prepreči zavlačevanje izvršilnega postopka z neomejenim izpodbijanjem pravilnosti prve cenitve. Odločitev sodišča zato ni nerazumna. Ali je tudi pravilna pa, kot je bilo že povedano, ne more biti predmet preizkusa Ustavnega sodišča.

7.Zgolj sprejem pravnega stališča, ki za pritožnika ni ugodno, ne more pomeniti, da ju je sodišče obravnavalo nepošteno in neenakopravno v razmerju do upnice. Zato pritožnika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave niti s tem očitkom ne moreta utemeljiti.

8.Da s sklicevanjem na 2. člen Ustave ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti, je Ustavno sodišče pojasnilo že v 3. točki obrazložitve tega sklepa.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče tudi ustavne pritožbe zoper ta sklep ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger