Jedro

Tožena stranka je s tem, ko je tožniku izdala izpodbijano odločbo kot dopolnilno odločbo na podlagi 220. člena ZUP, četudi je z odločbo z dne 26. 4. 2026 že odločila o vseh njegovih zahtevkih iz prošnje za dodelitev BPP, nepravilno uporabila materialno pravo, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 174/2024 z dne 11. 8. 2025, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Tožnik je pri toženi stranki 5. 2. 2024 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na I. in II. stopnji v pravdnem postopku, ki ga bo sprožil zoper Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) in Center za socialno delo Južna Primorska (v nadaljevanju CSD) zaradi plačila odškodnine v višini 300.000,00 EUR ter za postopek mediacije. Tožena stranka je z odločbo in sklepom Bpp 174/2024-8 z dne 26. 4. 2024 (v nadaljevanju odločba z dne 26. 4. 2024) prošnji delno ugodila tako, da je tožniku dodelila zaprošeno redno BPP za postopek na I. stopnji ter v postopku mediacije, in sicer od 6. 2. 2024 do prejema odločbe, s katero se postopek na I. stopnji zaključi (I. točka izreka). Tožnika je zavezala, da mora ustrezno tožbo vložiti v roku šestih mesecev od pravnomočnosti odločbe ter o tem obvestiti toženo stranko (II. točka izreka), kot izvajalca odobrene BPP pa je imenovala odvetnika A.A. (IV. točka izreka). Prošnjo za dodelitev BPP za postopek na II. stopnji je tožena stranka zavrnila (III. točka izreka), prošnjo v delu, ki se nanaša na sestavo in vložitev izvensodnega zahtevka zoper RS in CSD zaradi kršitve pravice do družinskega življenja, pa zavrgla (V. točka izreka). Odločba z dne 26. 4. 2024 je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu in Državnemu odvetništvu Zunanji oddelek v Kopru (v nadaljevanju DORS), poslana pa je bila tudi v spis P 118/2024 Okrožnega sodišča v Kopru. Iz klavzule pravnomočnosti je razvidno, da je 8. 6. 2024 postala pravnomočna.

2.DORS je toženi stranki 21. 7. 2025 poslalo vlogo, v kateri je opisovalo dosedanji potek pravdnega postopka P 118/2024 Okrožnega sodišča v Kopru, za katerega je bila tožniku z odločbo z dne 26. 4. 2024 dodeljena BPP. Toženi stranki je predlagalo, naj tožniku v zadevi izda dopolnilno odločbo ter mu skladno z drugim odstavkom 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) omeji BPP na največ dve pripravljalni vlogi pred prvim narokom ter največ eno pripravljalno vlogo kot odgovor na morebitne pripravljalne vloge nasprotnih strank v nadaljevanju postopka na I. stopnji. Opozarja na zlorabo procesnih pravic pooblaščenca tožnika, saj v postopek vlaga (pre)številne vloge, ki so v nasprotju z določbo 269. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Isti odvetnik je tožnikov pooblaščenec tudi v zadevi P 117/2024, v kateri vlaga enake pripravljalne vloge kot v zadevi P 118/2024. DORS še dodaja, da po določbah ZPP navajanje novih dejstev po prvem naroku ni dopustno ter da pripravljalne vloge, ki bi se vlagale brez navajanja novih dejstev ali brez potrebe do prerekanja navedb nasprotnih strank, za postopek niso potrebne.

3.Tožena stranka je dne 11. 8. 2025 izdala odločbo Bpp 174/2024-15 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je sledila predlogu DORS. Odločila je, da se odločba z dne 26. 4. 2024 v I. točki dopolni in glasi tako, da se tožnikovi prošnji delno ugodi in se mu dodeli redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na I. stopnji v pravdnem postopku, ki ga bo sprožil zoper RS in CSD zaradi plačila odškodnine v višini 300.000,00 EUR (t.j. v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru P 118/2024) ter v postopku mediacije, pri čemer se BPP omeji na največ dve pripravljalni vlogi pred prvim narokom ter na največ eno pripravljalno vlogo kot odgovor na morebitne vloge nasprotnih strank v nadaljevanju postopka na I. stopnji, in sicer od 6. 2. 2024 do prejema odločbe, s katero se postopek na I. stopnji zaključi (I. točka izreka); v ostalem pa besedilo izreka ostane nespremenjeno (II. točka izreka).

4.V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka povzema vsebino predloga DORS za izdajo dopolnilne odločbe ter citira 269. člen ZPP, ki določa, da lahko stranke med pripravami na glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navedejo dejstva, ki jih imajo namen zatrjevati na glavni obravnavi, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Brez poziva sodišča lahko pošlje vsaka stranka le dve pripravljalni vlogi, najpozneje 15 dni pred narokom. Tožena stranka pojasnjuje, da je po vpogledu v podatke iz P-vpisnika ugotovila, da je tožnik po odgovoru na tožbo vložil več vlog, pripravljalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo pa v zadevi še ni razpisan.

5.Tožena stranka navaja, da ji te okoliščine ob izdaji odločbe z dne 26. 4. 2024 niso bile znane, zato o zahtevku v tem delu še ni bilo odločeno. Po določbi drugega odstavka 26. člena ZBPP v primeru, če prosilec v prošnji ne navede določene oblike pravne pomoči, odloči o tem organ za BPP po preučitvi zadeve in po lastnem preudarku. V skladu s prvim odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko pristojni organ na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta, če z izdano odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka. V nadaljevanju tožena stranka citira še določbo drugega odstavka 28. člena ZBPP o določitvi obsega posameznih oblik BPP ter zaključuje, da je na podlagi predloga DORS in pregleda zadeve P 118/2024 izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožniku za dodeljeno BPP določila oziroma omejila vrsto storitev na I. stopnji.

6.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in v celoti ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje tako, da odločba z dne 26. 4. 2024 ostane v veljavi. Tožena stranka naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Tožnik poudarja, da je odločba z dne 26. 4. 2024 dokončna in pravnomočna ter nima omejitev glede števila vloženih vlog. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo nezakonito in brez pravne podlage retroaktivno posegla v njegove že pridobljene pravice, kar je kršitev 155. člena Ustave. V izpodbijani odločbi napačno navaja, da je upravičen do vložitve le dveh vlog do prvega naroka, kar pa ne more držati, saj so v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru P 118/2024 tožene tri stranke. Vsaka stranka bo podala vsaj dve pripravljalni vlogi, kjer se bo opredeljevala do navedb tožnika, tožnik pa bo imel pravico, da nanje odgovori. Tožniku sodišče določi rok, v katerem mora odgovoriti na vloge nasprotnih strank, ki jih prejema v večmesečnih intervalih. Zaenkrat še ni zbral vseh dokazov, pridobiva jih sukcesivno in jih ima pravico predlagati do prvega naroka v zadevi. To je delno že storil v pripravljalnih vlogah. Predmetni pravdni postopek je postopek z mednarodnim elementom, sodišče pa eni od toženk doslej še ni uspelo vročiti tožbe. Sodišču mora pri tem pomagati tožnik, obenem pa mora tudi zagotoviti prevode v tuj jezik in biti aktiven z vlogami. Doslej je vložil že več kot pet pripravljalnih vlog z novimi dokazi in navedbami glede odgovornosti toženk, vse to pa zato, ker je dokaze pridobival sukcesivno in ker je moral odgovarjati na vloge nasprotnih strank. Če bi obveljala omejitev števila vlog, bi za vsa ta dejanja moral plačevati sam, kar je v nasprotju z ZBPP. Kot primer izpostavlja zadevo P 529/2017 Okrožnega sodišča v Kopru, kjer tožniku, ki je bil upravičen do BPP in je vložil odškodninsko tožbo za 1.500.000,00 EUR iz istega pravnega naslova, kot je tožba tožnika, ni bila postavljena omejitev števila vlog, ki jih lahko pošlje sodišču. Tožnik je torej postavljen v neenak, diskriminatoren položaj v primerjavi z upravičencem Počkaj v prej navedeni zadevi. Kolikor že teče pravdni postopek na sodišču, tožena stranka ne sme ponovno vsebinsko preverjati narave tega postopka in tožniku za BPP postavljati omejitev.

8.Tožnik v nadaljevanju tožbe citira določbo 13. člena ZBPP, pojasnjuje, kolikšen je znesek minimalnega dohodka, citira določbo 14. člena ZBPP ter opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za brezplačno pravno pomoč. Če mu brezplačna pravna pomoč ne bo odobrena, bo moral za zastopanje sam plačevati odvetniške stroške, kar bo še dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar pa je v nasprotju z določbami ZBPP. Meni, da je bil z odločitvijo tožene stranke diskriminiran glede na druge upravičence do brezplačne pravne pomoči in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v zvezi s 1. členom ZBPP. Tožena stranka ga je diskriminirala glede na njegov stan, ki mu pripada in je zato njena odločitev nepravilna. V odločbi tudi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je bila tožnikova prošnja zavrnjena in zakaj se je tožena stranka šele po enemu letu in pol odločila retroaktivno spremeniti odločbo.

9.Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

10.Tožba je utemeljena.

11.Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala kot dopolnilno odločbo na podlagi prvega odstavka 220. člena ZUP. Ta določa, da lahko pristojni organ, če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba).

12.Dopolnilna odločba se torej izda, če posamezno vprašanje, ki je predmet postopka, ni bilo rešeno ali če ni bilo rešeno v celoti. S tako odločbo je mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka, ne pa o novi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki je oprta na novo dejansko stanje, ki se ugotavlja po izdaji odločbe.1 Z dopolnilno odločbo ni mogoče spreminjati prej izdane odločbe in tudi ne dopolnjevati njenih razlogov. Tudi morebitno nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v predhodno izdani odločbi ni razlog za izdajo dopolnilne odločbe.2 Dopolnilna odločba tudi ni sredstvo, s katerim bi upravni organ odpravljal morebitne procesne ali materialne pomanjkljivosti, ki obremenjujejo prvo odločbo.3 Dopolnilno odločbo je zato treba razlikovati od možnosti dopolnitve odločbe, ki pride v poštev, če odločba nima pouka o pravnem sredstvu oziroma če nima popolnega pouka o pravnem sredstvu (peti odstavek 215. člena ZUP).4

13.Ob upoštevanju opisanih izhodišč sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s tem, ko je sledila predlogu DORS z dne 21. 7. 2025 (glej 2. točka te obrazložitve) tako, da je izdala izpodbijano odločbo, zmotno uporabila materialno pravo, konkretno 220. člen ZUP, saj za izdajo dopolnilne odločbe niso bili izpolnjeni zakonsko zahtevani pogoji. Tožnik je namreč pri toženi stranki s prošnjo z dne 7. 2. 2024 zaprosil za dodelitev BPP, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje na I. in II. stopnji v pravdnem postopku zaradi uveljavljanja odškodninskega zahtevka zoper RS in CSD, za izvensodni postopek v tej zadevi ter za postopek mediacije. Tožena stranka je z odločbo z dne 26. 4. 2025 o takem zahtevku odločila v celoti, saj je tožniku dodelila BPP za pravno svetovanje in zastopanje na I. stopnji in za postopek mediacije, za postopek na II. stopnji je njegovo prošnjo zavrnila, za izvensodni postopek pa jo je zavrgla. Ker je bilo torej o tožnikovem zahtevku že odločeno, niso izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne odločbe, saj bi se ta lahko izdala le, če predmet postopka ne bi bil rešen ali ne bi bil rešen v celoti. Vprašanje upravičenosti ravnanja tožnikovega pooblaščenca v pravdnem postopku (vlaganje večjega števila pripravljalnih vlog), do katerega je prišlo po tem, ko je bila odločba z dne 26. 4. 2025 že izdana (in je tudi že postala pravnomočna), zato ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe.

14.Tožena stranka se v izpodbijani odločbi opira tudi na določbo drugega odstavka 26. člena ZBPP, po kateri pristojni organ za BPP po proučitvi zadeve in po lastnem preudarku sam odloči o obliki pravne pomoči, če tega prosilec ne navede v prošnji, kar pa za obravnavani primer ne velja, saj je tožnik v prošnji za dodelitev BPP navedel, kakšno BPP želi in v kakšnem obsegu. Nesporno je, da se BPP dodeli praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena, vendar pa lahko v primerih, ki jih določa drugi odstavek 28. člena ZBPP,5 organ določi tudi drugo obliko oziroma drug obseg BPP, ki ga oceni za najprimernejšega v posamezni zadevi. Tožena stranka je tako ravnala tudi ob izdaji odločbe z dne 26. 4. 2025, ko je tožniku na podlagi njegove prošnje za BPP odobrila BPP v obsegu, za katerega je presodila, da je glede na okoliščine primera ustrezen. Na odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na določbo 269. člena ZPP, saj je bila ta določba veljavna v času njenega odločanja dne 26. 4. 2025 in bi jo lahko pri odločanju tudi upoštevala.

15.Iz celotnega konteksta zadeve, predvsem dopisa DORS z dne 21. 7. 2025 je mogoče povzeti, da BPP, ki je bila dodeljena tožniku z odločbo z dne 26. 4. 2025 ni sporna, da pa je sporno tožnikovo ravnanje (oziroma ravnanje njegovega pooblaščenca), ki v pravdnem postopku vlaga večje število vlog, četudi so po mnenju DORS nepotrebne in celo enake vlogam v zadevi P 117/2024. Povedano drugače, tožena stranka meni, da se BPP, dodeljena tožniku, neupravičeno zlorablja. Ta razlog pa ne more biti podlaga za izdajo dopolnilne odločbe po 220. členu ZUP. Če tožena stranka meni, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ker upravičenec ni več upravičen do BPP ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike BPP, ima možnost začeti postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti (42. člen ZBPP).

16.Iz vsega povedanega sodišče povzema, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku izdala izpodbijano odločbo kot dopolnilno odločbo na podlagi 220. člena ZUP, četudi je z odločbo z dne 26. 4. 2026 že odločila o vseh njegovih zahtevkih iz prošnje za dodelitev BPP, nepravilno uporabila materialno pravo, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Poleg tega razloga pa je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo tudi zato, ker je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila določbe postopka.

17.Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala po tem, ko je prejela vlogo DORS z dne 21. 7. 2025, pregledala pa je tudi pravdni spis Okrožnega sodišča v Kopru P 118/2024. Kot izhaja iz upravnega spisa, tožena stranka z vlogo DORS in s svojimi ugotovitvami tožnika ni seznanila in mu posledično tudi ni dala možnosti, da bi se o tem izjavil, pa četudi je z izpodbijano odločbo posegla v odločbo z dne 26. 4. 2025 in spremenila obseg predhodno že dodeljene BPP. Tako ravnanje je kršitev določbe 9. člena ZUP in s tem bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Pravica do izjave iz 9. člena ZUP je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, organ, ki v zadevi odloča, pa ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015 sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku; to pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve, saj je namen pravice do izjavljanja zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal.

18.Sodišče zaključuje, da je ob upoštevanju vsega navedenega tožnikova tožba utemeljena in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti in nato še enkrat odločiti, pri tem pa se izjasniti tudi o tožnikovem očitku o neenakopravni in diskriminatorni obravnavi glede na drugo zadevo, na katero se sklicuje v tožbi.

19.Odločitev v zadevi je sodišče sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa ni sodeloval udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

20.Glede na sprejeto odločitev je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, je sodišče tožniku, ki ga je zastopal odvetnik, po drugem odstavku 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek povračila stroškov 285,00 EUR, povečan za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora toženka povrniti v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

21.Tožnik je ob vložitvi tožbe podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. O tem predlogu sodišče ni odločalo, saj je tožnik plačila sodne takse za tožbo oproščen že na podlagi določbe šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača.

------------------------------- 1 Tako v sodbah Vrhovnega sodišča VIII Ips 213/2013 z dne 23. 12. 2013, VIII Ips 46/2014 z dne 19. 5. 2014 ter sodbah Upravnega sodišča I U 395/2016 z dne 20. 4. 2017, I U 1804/2017 z dne 16. 10. 1018, I U 453/2015 z dne 25. 8. 2015. 2 Glej sodne odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 88/2015 z dne 14. 4. 2015, VIII Ips 213/2013 z dne 23. 12. 2013, VIII Ips 46/2014 z dne 19. 5. 2014, I Up 452/2004 z dne 30. 6. 2005, VIII Ips 126/1999 z dne 23. 11. 1999, U 608/1992 z dne 27. 5. 1993, U 825/94 z dne 11. 4. 1996, II Up 1/2000 z dne 20. 6. 2002. 3 Tako sodba in sklep Upravnega sodišča I U 2219/2009 z dne 6. 5. 2010. 4 Prim. Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga; urednika: Polonca Kovač, Erik Kerševan; Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana 2020; str. 470 do 474. 5 Drugi odstavek 28. člena ZBPP določa: " Pristojni organ za BPP lahko: - določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; - dodeli brezplačno pravno pomoč za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji); - določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma število ur pravnega svetovanja; - omeji brezplačno pravno pomoč na določeno število ali vrsto dokaznih sredstev, ki so povezani z nesorazmernimi stroški;- iz razloga po prvi alinei prvega odstavka 24. člena tega zakona, upoštevaje izoblikovano sodno prakso, določi najvišji znesek brezplačne pravne pomoči, ki se v posamezni zadevi, za katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, kot strošek nudenja pravne pomoči, iz proračuna izplača upravičencu oziroma izvajalcu pravne pomoči.