Jedro

V konkretnem primeru ne gre za mandatno pogodbo, ampak pogodbo o delu. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče glede na vsebino sklenjene pogodbe šteti, da vsebuje tako elemente mandatne pogodbe (izdelava celotne dokumentacije), kakor tudi pogodbe o delu (prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti). Pri pogodbi o delu, s katero se prevzemnik posla zaveže, da bo opravil določen posel, pa je pomemben končni rezultat oziroma uresničen interes naročnika (600. člen ZOR). Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom, sicer pa ga določi sodišče (623. člen ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19. 5. 2010 v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev in povrnitev vlaganj v višini 66.000.000,00 SIT (sedaj 275.413,12 EUR) ter ugotovitev in plačilo obrabnine za bencinsko črpalko v mesečni višini 300.000,00 SIT (sedaj 1.251,88 EUR) od 1. 9. 2003 naprej vse do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska obrabnine do plačila, ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 7.710,74 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik in predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni bilo dogovorjeno plačilo za opravljeno delo. Dogovorjeno je bilo katera dela bo tožnik opravil za toženko, le višina je bila prepuščena kasnejši ugotovitvi. Vrednost opravljenih del je po njegovem izkazana z mnenjem izvedenke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izvedeniško mnenje le informativni dokaz. Prav tako sodišče zmotno kvalificira pravno razmerje kot mandatno razmerje, saj gre za pogodbo o delu. Stranki sta se dogovorili katera dela bo tožnik opravil, le cene nista določili. Tudi če se šteje, da predsednik ni imel pooblastila za sklenitev pogodbe o delu, pa so vsi člani tožene stranke vedeli, da tožnik dela opravlja in koristi opravljenega dela sedaj tudi koristijo. Tožena stranka je bila za znesek 335.663,21 EUR okoriščena, tožnik pa prikrajšan. Tožnik ni nor, da bi tako obsežna dela opravljal zastonj, zatorej mu gre odmena za opravljeno delo.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da nasprotuje modifikaciji tožbenega zahtevka, kot ga je postavil tožnik v laični pritožbi, saj takšna sprememba v pritožbenem postopku ni dopustna. Meni, da izvedensko mnenje ni dokaz glede tega, da so dela bila opravljena, prav tako ni dokaz glede tega, da je dela opravil tožnik. Izvedensko mnenje je bilo izdelano v nasprotju s pravili stroke in izrecnimi določbami ZPP, saj je izvedenka uporabila listine, ki niso bile v spisu in jih je pridobila neposredno od tožnika po preteku roka, v katerem bi tožnik take listine in druge dokaze moral predložiti. Tožnik z listinsko dokumentacijo in dokazi, ki jih je predložil, ni uspel dokazati, da je dela opravil. Kot član društva je tožnik svoje usluge, ki jih je opravil za društvo, dobil povrnjene z dobropisom oz. koriščenjem materialnih bonitet v društvu. Pogodba med tožnikom in predsednikom tožene stranke je nična, ker sta se obe stranki ob sklepanju zavedali, da vrednost pogodbe presega pooblastila predsednika tožene stranke. Prav tako tožena stranka meni, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor in je ugovor zastaranja utemeljen. V kolikor pa gre za mandatno razmerje, pa je tožnik prekršil vse dogovorjene okvirje in ni nikoli predložil poročila o opravljenem delu, zatorej gre zgolj za njegovo zavajanje in manipulacijo. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti upravičena, utemeljena in zakonita.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu tako v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) in zaključilo, da je pritožba utemeljena.

5. V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, ter navesti vsa dejstva in predložiti dokaze s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotne stranke (razpravno načelo - 1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Tožeča in tožena stranka sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. Na tožniku je trditveno (in dokazno) breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek zahtevka, na tožencu pa breme glede dejstev, ki utemeljujejo ugovore. Materialno dokazno breme določajo pravila o tem, kateri stranki v škodo je treba upoštevati nedokazanost posameznega pravno relevantnega dejstva. ZPP v 215. členu določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu.

6. Pravdni stranki sta 17. 11. 2001 sklenili pogodbo, katere predmet je bila izdelava celotne dokumentacije in prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti na področju športnega letališča (priloga A2). Tako je tožena stranka tožnika pooblastila, da izdela celotno dokumentacijo in v cilju pridobitve uporabnega dovoljenja 'uredi prostor' ter tako zlasti obnovi bencinsko črpalko, zgradi kurilnico, zgradi plato pred črpalko, dokončno zagradi letališki center z ograjo, razmeji igrišča z manevrskimi površinami za potrebe letalske dejavnosti in uredi dovozno pot v letališki center. Tožniku je bilo dano soglasje za opravo dogovorjenih del (priloga A3). Tožnik je v okviru trditvene podlage zatrjeval in navajal katera dela po pogodbi in potrjenem situacijskem načrtu je opravil (priloga A6). Specificiral je opravila po posameznih letih in v dokazne namene predlagal zaslišanje prič, predložil fotografije in zahteval angažiranje izvedenke. Višino vloženih sredstev je navedel zgolj v približnem znesku.

Pravdni stranki sta se s pogodbo dogovorili, da se bosta poravnava in poplačilo izvedli po končanju del, po cenitvi sodnega cenilca. Pogodba je bila s strani tožene stranke predčasno prekinjena (11. 8. 2003), cenitev izvršenih del pa ni bila opravljena. Tožnik je zatrjeval, da vloženih sredstev v gradnjo in pridobitev dokumentacije ni dobil povrnjenih. Tožena stranka je ugovarjala, da je tožbeni zahtevek v pretežnem delu neutemeljen, saj tožnik vtožuje plačilo za delo, ki ga ni opravil, v preostalem delu pa je tožba povsem nepotrebna, saj med strankama nikoli ni bilo sporno dejstvo poštenega plačila za delo, ki ga je tožnik opravil. Izvedenka gradbene stroke M.Š.B. je na podlagi listin in ogleda, ki ga je opravila tako v prisotnosti tožnika, kot predstavnikov tožene stranke, zaključila in ocenila, da znašajo tožnikovi stroški za opravljena dela po pogodbi 335.663,21 EUR.

Sodišče prve stopnje je menilo, da je potrebno izhajati iz namena sklenitve mandatne pogodbe ter celotnega odnosa med pravdnima strankama. Tožnik svoje trditvene podlage ni izkazal z niti eno listino, čeprav se je nanje skliceval. Izdelava izvedenskega mnenja pa ne more nadomestiti nepredloženih dokazov glede višine tožbenega zahtevka in je zgolj informativni dokaz. Tožnik realnih stroškov v zvezi s sklenjeno pogodbo ni uspel izkazati, sicer pa je svoje storitve po oceni sodišča dobil plačane v obliki dobropisa.

7. Eno temeljnih načel obligacijskega prava je načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij, zato je odločilna vsebina pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili in katere določbe so jasne. Udeleženci v obligacijskem razmerju pa so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (1. odst. 17. člena ZOR). Upoštevaje izvedene dokaze je zaključiti, da je tožnik del obveznosti po pogodbi izpolnil. Po mnenju sodišča druge stopnje bi zato moralo sodišče prve stopnje v okviru trditvene podlage in glede na dejstvo, da je tožena stranka priznala, da je tožnik določena dela opravil, kar so potrdile tudi zaslišane priče in kar izhaja iz priloženih fotografij, v okviru dokaznega postopka ugotoviti in razmejiti katera dela po pogodbi je opravil tožnik in katera dela je opravila tožena stranka sama, ter za katera dela mu je bil s strani tožene stranke priznan dobropis in katera dela mu tožena stranka še ni plačala.

8. Golo zanikanje dejstva praviloma ne izniči domneve o priznanju dejstev, ampak se mora vsaka stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke (2. odst. 214. člena ZPP). Dodati je, da je upoštevno le substancionirano in ne zgolj pavšalno prerekanje dejstev. Ugovor tožene stranke, da tožnik vseh zatrjevanih del ni opravil, ne predstavlja obrazloženega prerekanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je v postopku pred sodiščem navedel tožnik. Ugovori tožene stranke v zvezi z nedokončanimi deli so pavšalni. Katera od del, za katera je tožnik zahteval plačilo, niso bila izvedena, in v kolikšnem obsegu je posledično zahtevek tožnika neutemeljen, bi morala tožena stranka določno pojasniti in utemeljiti svoje ugovore.

9. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je sodišče štelo, da ni zadostnih dokazov za trditveno podlago, pa so ostali izvedeni dokazi tudi povsem neocenjeni. Res je sicer, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da poseduje dokumentacijo o kompenzaciji in račune za izvedena dela, ki so jih opravili njegovi podizvajalci, in da teh listin tekom postopka ni predložil, vendar ne gre prezreti, da je mogoče višino terjatve izkazati še na drug način in z drugimi dokazi. Višina stroškov, ki jih je imel tožnik zaradi uresničevanja cilja sklenjene pogodbe, se bo lahko, potem ko bo med strankama že nesporno kaj je tožnik opravil in kaj ne, ugotovila tudi z izvedenskim mnenjem, ki pa bo prav tako podvrženo dokazni presoji sodišča. 10. Pritožbenim navedbam, da v konkretnem primeru ne gre za mandatno pogodbo, ampak pogodbo o delu, je mogoče delno pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče glede na vsebino sklenjene pogodbe šteti, da vsebuje tako elemente mandatne pogodbe (izdelava celotne dokumentacije), kakor tudi pogodbe o delu (prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti).

Z mandatno pogodbo se prevzemnik naročila (mandatar) zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle in hkrati dobi pravico te posle opraviti (749. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika). Mandatar ima pravico do plačila za svoj trud oziroma opravljeno storitev (1. odst. 759. člena in 2. odst. 762. člena), razen če ni dogovorjeno drugače. Naročitelj dolguje običajno plačilo, če pa takega običaja ni, pa pravično plačilo, ki ga določi sodišče (761. člen ZOR). Ob tem pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da pogodba o naročilu oziroma mandatna pogodba spada med t.i. obligacije prizadevanja, pri katerih se mora prevzemnik naročila prizadevati, da delo opravi, ni pa odgovoren za končni uspeh posla. Da prevzemnik naročila ni ravnal v skladu z naročilom, mora dokazati naročnik (tožena stranka).

Pri pogodbi o delu, s katero se prevzemnik posla zaveže, da bo opravil določen posel, pa je pomemben končni rezultat oziroma uresničen interes naročnika (600. člen ZOR). Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom, sicer pa ga določi sodišče (623. člen ZOR). Tožnik je s prevzeto obveznostjo rezultata sprejel nase točno definirano nalogo, zato je do prekinitve pogodbe izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti.

11. V konkretnem primeru ni mogoče preveriti, v kakšnem obsegu in katera dela so bila (ne)opravljena oziroma v kakšnem obsegu je tožnik obveznosti iz sklenjene pogodbe izpolnil. Tako tudi ni mogoče na podlagi zgoraj navedenih določb ZOR-a, oceniti do kakšnega plačila je tožnik upravičen. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je treba njegovo odločitev razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje.

12. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Ne more namreč prvič ugotovljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, ker bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno pravico do pravnega sredstva – pritožbe (25. člen Ustave RS).

13, Sicer pa naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v okviru trditvene in dokazne podlage strank ter upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu oceni pravočasne navedbe pravdnih strank in izvedene dokaze, po potrebi ponovno zasliši vse priče in izvedenca, ter o zadevi ponovno odloči. Za svojo odločitev naj navede jasne in popolne razloge. Primarno pa bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati na popravo tožbenega zahtevka, ki glasi na neobstoječo denarno valuto.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.