Jedro

Delavec se pravici do odpravnine ne more odpovedati. Tožnik, ki mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz razloga nesposobnosti, je zato upravičen do pripadajoče odpravnine na podlagi 109. člena ZDR in ne zgolj v višini, dogovorjeni med tožnikom in toženo stranko v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 8.550,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 do plačila v 8 dneh pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 925,45 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz tožene stranke z zaslišanjem priče A.A., vodje splošno kadrovskega oddelka pri toženi stranki in zaslišanje tožnika. Tožena stranka je glede navedenega že na samem naroku podala ugovor procesne kršitve, kar je razvidno iz zapisnika naroka z dne 16. 9. 2014. Tožena stranka ocenjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pričanje A.A. in tožnika bi potrdilo navedbe iz odgovora na tožbo, saj je tožnik sam prosil tožečo stranko (pravilno: toženo stranko), da mu glede na očitane kršitve pogodbe o zaposlitvi delodajalec ne odpove pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožnik nikoli ni zanikal, da je dne 14. 6. 2010 na svojem delovnem mestu v skladišču št. 20 uriniral v nezalito jamo dotoka hidrantne vode, ki se nahaja na koncu transportne poti, na njegovem delovnem mestu oziroma v delovnem prostoru. Uriniranje na delovnem mestu predstavlja izredno malomarno dejanje delavca do delodajalca, ki je zavezan spoštovati HACCP standarde in izkazano nespoštovanje delodajalca v celoti. Delodajalec - tožena stranka je znanje s področja HACCP standardov redno osveževala na internih usposabljanjih. Tožnik je v svojem zagovoru dejanje obžaloval, dejanja ni zanikal, prosil pa je, da bi to dejanje imelo čim manjšo posledico zanj, pri čemer je tudi jokal. Govoril je, da bo naredil samomor, s čimer je delodajalca spravil v stisko. Tožnik v svoji vlogi navaja, da odpovedi ni želel, vendar jo je sprejel in se napotil na Zavod za zaposlovanje RS, kjer je pridobil vse pravice, ki pripadajo brezposelni osebi, ki ji pogodba o zaposlitvi preneha brez razlogov volje ali krivde. Predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi je v bistvu prikrivala odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, njegovo pravo voljo po prenehanju delovnega razmerja, ker je imel tožnik cilj priti na Zavod za zaposlovanje RS s čimprejšnjo upokojitvijo, kar je tudi dosegel. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo pod A in B izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, pri čemer je sklenil sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 8. 7. 2010, iz katerega izhaja, da je tožena stranka tožniku 16. 3. 2010 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z 120-dnevnim odpovednim rokom, ki bi iztekel 14. 7. 2010. V času odpovednega roka 14. 6. 2010 je bil zoper tožnika uveden tudi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih obveznosti, ki pa ni bil zaključen. Iz sporazuma izhaja, da tožniku na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pripada odpravnina v višini ene povprečne plače zadnjih treh mesecev v znesku 950,08 EUR bruto ter tudi, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 38 let in da bi mu sicer pripadala odpravnina v višini desetih mesečnih plač, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

6. Ustavno sodišče RS je v odločbi, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje št. Up 63/03-19 z dne 27. 1. 2005 navedlo, da je dolžnost delodajalca, da izplača delavcu odpravnino in torej ne more biti izplačilo odvisno od volje strank. Tako tudi sporazum ne more biti veljavna pravna podlaga za izplačilo odpravnine. Prav tako je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 193/2008 izrecno navedlo, da je odpravnino zakonodajalec predpisal kot dolžnost za delodajalca, delavec pa se pravici do odpravnine ne more odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz razloga nesposobnosti, kar pomeni, da bi mu pripadala odpravnina na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002-103/2007 - ZDR), tožnik se torej ne more odpovedati pripadajoči odpravnini. Ker je tožena stranka tožniku izplačala odpravnino v višini ene povprečne plače zadnjih treh mesecev v višini 950,08 EUR mu je dolžna na podlagi določil Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002-103/2007 - ZDR) izplačati še 90 % odpravnine, torej v skupnem znesku 8.550,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 dalje do plačila.

7. Pritožbeno sodišče tako navaja, da zaslišanje priče A.A. in tožnika ne bi moglo prispevati k drugačni rešitvi spora, torej ni šlo za procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker njuno zaslišanje ne bi moglo prispevati k drugačni rešitvi spora iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče predhodno navedlo. Tožniku pa tudi ni prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče navaja, da ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so za rešitev spora relevantni.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.