Jedro

Hipotekarna bremena so sestavni del pasive, ki jo je pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja treba upoštevati in odšteti od aktive, tako da se ugotovi vrednost neto aktive podržavljenega podjetja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije št. … z dne 7. 12. 2001 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A, Izpostave B, št. … z dne 16. 1. 2001, s katero je le-ta pokojni AA priznala za nevrnjeni del nepremičnine s parcelno številko 364/5 k.o. J, v izmeri 1792 m2, zasebnega gospodarskega podjetja AAA d.z.o.z. C, odškodnino v višini 33.605 DEM, zmanjšano za znesek hipoteke kot pasive podjetja v višini 10.810 DEM, tako da je končni znesek odškodnine 22.795 DEM. Tožena stranka v razlogih navaja, da ni sporno, da je bilo zemljišče, ki je predmet vračanja v tem postopku, podržavljeno v sklopu premoženja že navedenega zasebnega gospodarskega podjetja ter da je bilo ob podržavljenju obremenjeno z dvema hipotekama. Prvostopni organ je torej pravilno ugotovil vrednost podržavljenega premoženja na podlagi 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter po metodi neto aktive na način iz 4., 5., 1. odstavka 6. člena in 2. odstavka 8. člena Navodil. S hipoteko so bili zavarovani dolgovi podržavljenega podjetja, zato je za vrednost teh dolgov bilo treba zmanjšati vrednost podržavljenega premoženja v času podržavljanja. Po določbi 44. člena ZDen ter 2. poglavja Navodila so hipotekarna bremena sestavni del pasive, ki jo je treba pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja upoštevati in odšteti od aktive, s čemer se določi neto vrednost podržavljenega premoženja. Pritožba se ne more z uspehom sklicevati na to, da hipoteki sedaj ne obstajata, ker se hipoteke po zakonu po 25 letih izbrišejo po uradni dolžnosti, kajti neobstoj hipotek v sedanjem času na odločitev v zadevi ne more vplivati. Pomembno je le, da sta hipoteki obstajali v času podržavljenja, to pa med strankami ni sporno.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja, da se odškodnina za nevrnjeni del stavbnega zemljišča zmanjšuje za vrednost hipotekarnih bremen, kajti vse zastavne pravice, starejše od 25 let, so bile po 138. členu Zakona o zemljiški knjigi brisane, zahtevki pa zastarani. Zastavna pravica firme ZOR iz leta 1931 v zadnjih 50 letih pri vl. št. 236 in 316, obe k.o. J ni bila vknjižena. Druga zastavna pravica v korist firme BB iz leta 1942 je pa sicer bila vknjižena pri vl. št. 236 in 316, oba k.o. J, vendar je vlož. št. 236 pred izdajo denacionalizacijske odločbe obsegala 6650 m2 in bila razdeljena na več samostojnih odločb za različne lastnike, vsa hipoteka pa je bremenila samo denacionalizacijo zemljišča s površino 1792 m2, kar predstavlja le okoli 3 % obremenjene vrednosti. Tožnik se s tem ne strinja ter zahteva pravično odločitev. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot stranki z interesom posredovalo tudi Slovenski odškodninski družbi, ki pa odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo … z dne 14. 2. 2002. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih tožnik uveljavlja.

Pravilna je po presoji sodišča ugotovitev tožene stranke, da so hipotekarna bremena sestavni del pasive, ki jo je pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja treba upoštevati in odšteti od aktive, tako da se ugotovi vrednost neto aktive podržavljenega podjetja. Navedeno izhaja tako iz 1. odstavka 44. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 – odl. US, 54/02 – odl. US), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja, in tudi iz 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 26/00, Navodilo), ki določa, da se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi po metodi neto aktive (1. odstavek) ter da je neto aktiva razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja. Po presoji sodišča to pomeni, da je prejšnji lastnik v denacionalizaciji upravičen le do višine vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja in da je torej za višino obveznosti podržavljenega podjetja treba zmanjševati vrednost sredstev podjetja, ki naj bi bila v denacionalizaciji vrnjena - v naravi oziroma odškodnini. Torej je v obravnavani zadevi sporni hipoteki treba upoštevati, tako kot sta pravilno menila tudi prvostopni organ in tožena stranka, vendar v okviru ob podržavljenju ugotovljene višine pasive (iz zapisnika o prevzemu podjetja last AA, z dne 28. 4. 1948, v spisu, bi izhajalo, da gre pri dolgovih za znesek 36.000 din, ki naj bi bil razviden tudi iz zemljiške knjige, in katerega je v taki višini priznala tudi prejšnja lastnica sama, kot izhaja iz zapisnika). Poleg tega pa je pri odločanju o odškodnini za nevrnjeni del zemljišča s parc. št. 364/5 treba upoštevati tudi, da se v korist prejšnje lastnice odškodnina skupaj z že vrnjenim premoženjem z delnimi odločbami lahko prizna le do višine vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja. V obravnavani zadevi pa iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke in tudi iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bila vrednost neto aktive v postopku ugotovljena (ter pri tem upoštevana hipotekarna bremena kot sestavni del pasive podržavljenega podjetja) in da bi se to vrednost upoštevalo pri odločanju o denacionalizaciji. To pa pomeni, da je bil zakon nepravilno uporabljen. Zlasti bi bilo treba postopati tako, kot je navedlo sodišče (torej ugotoviti vrednost neto aktive podjetja ter paziti, da vrednost vsega v denacionalizaciji podjetja vrnjenega premoženja ne bi presegla vrednosti neto aktive), ker gre, kot izhaja iz 7. točke prvostopne odločbe, za glavno odločbo, s katero je odločeno o denacionalizacijski zahtevi v celoti (torej še o zadnjem od zahtevkov, po tem, ko je bil pred tem pretežni del premoženja vrnjen že z delnimi odločbami).

Iz povedanega izhaja, da je pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja (ki naj bi bila v denacionalizaciji prejšnjemu lastniku nadomeščena v naravi oziroma v odškodnini) treba upoštevati stanje premoženja v času podržavljenja, torej tudi dolgove podržavljenega podjetja v času podržavljenja. Glede na to tožnik nima prav, da spornih dolgov, ker so hipoteke v zemljiški knjigi že brisane (saj naj bi se vse hipoteke, starejše od 25 let, po zakonu brisale), v denacionalizaciji ni mogoče upoštevati.

Ker je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon nepravilno uporabljen ter je v posledici tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi moralo ugoditi, čeprav so njeni ugovori neutemeljeni, ter je izpodbijano odločbo iz razlogov po 2. in 4. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) odpravilo ter na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

V ponovnem postopku bo v skladu s pravnim mnenjem sodišča, kot izhaja iz sodbe, treba ugotoviti glede na ob podržavljenju ugotovljene vrednosti, kot izhajajo iz listin v spisu, vrednost neto aktive podržavljenega podjetja (pri tem pa kot vrednost pasive upoštevati tudi sporni dolg, zavarovan s hipoteko) ter nato to vrednost primerjati z vrednostjo že vrnjenega premoženja prejšnji lastnici (z delnimi odločbami), povečano še za vrednost odškodnine, ugotovljene za 1.792 m2 komunalno opremljenega stavbnega zemljišča (kot še zadnji nevrnjeni del podržavljenega premoženja). Odškodnino prejšnji lastnici pa bo potem mogoče priznati le do višine ugotovljene neto aktive podržavljenega podjetja, če oziroma kolikor do take vrednosti v denacionalizaciji še ni bila odškodovana.