Jedro

Takšni zaključki prvostopnega sodišča pa so zmotni. Prvostopno sodišče je zmotno materialnopravno odločilo, ko je dokazno breme glede obsega uporabe spornega prostora prevalilo na tožečo stranko, zmotno pa je tudi zaključilo, da je predlagani dokaz z zaslišanjem priče neprimeren za dokazovanje zgoraj navedenih spornih dejstev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sodbo in sklepom opr. št. VI Pg 55/2003 z dne

7.10.2003 odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2002/04136 z dne

5.6.2002 razveljavi v 1. točki izreka za znesek 21.510,70 SIT ter se v tem delu postopek ustavi (1. točka izreka). Odločilo je, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek

250.881,52 z obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku

25.710,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka). Nadalje je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 725.723,38 SIT z obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 9.510,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki stroške postopa v znesku 17.020,00 SIT.

Tožeča stranka je zoper 3. in 4. točko izreka prvostopne odločbe pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2002/04136 z dne 5.6.2002 v celoti vzdrži v veljavi ter toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka z obrestmi. Smiselno podrejeno pa, da sodbo v izpodbijani 3. in 4. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki dne

28.4.2000 sklenili pogodbo o skladiščenju, da iz 3. člena te pogodbe izhaja, da se je tožena stranka zavezala tožeči stranki mesečno plačevati hrambo in manipulacijo ter rezervirane skladiščne prostore ter, da je bilo v tej pogodbeni določbi dogovorjeno plačilo po dejanskem stanju v višini 15 DEM za mý v tolarski protivrednosti na dan izstavitve računa, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije. Kot nesporno je ugotovilo, da je tožena stranka v spornem obdobju uporabljala 10 mý prostora. Zaključilo je, da je dokazno breme glede uporabe površine, ki presega priznanih 10 mý (in ki jo vtožuje tožeča stranka), na tožeči stranki. Dokaz z zaslišanjem vodje skladišča T.R., ki je potrditvah tožeče stranke vsak mesec pred izstavitvijo računa preverjal velikost prostora, ki ga je uporabljala tožena stranka za skladiščenje in manipulacijo, pa je zavrnilo kot nepotreben, ker je po mnenju prvostopnega sodišča, glede na to, da je tožena stranka ugovarjala tudi načinu ugotavljanja obsega uporabe prostora, to je enostranskemu ugotavljanju tožeče stranke, neprimeren. Menilo je, da se z izvedbo tega dokaza ne bi moglo prepričati o pravilnosti trditev o obsegu uporabljenega skladiščnega prostora.

Takšni zaključki prvostopnega sodišča pa so zmotni. Prvostopno sodišče je zmotno materialnopravno odločilo, ko je dokazno breme glede obsega uporabe spornega prostora prevalilo na tožečo stranko, zmotno pa je tudi zaključilo, da je predlagani dokaz z zaslišanjem priče neprimeren za dokazovanje zgoraj navedenih spornih dejstev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki v sporni pogodbi dogovorili plačilo po dejanskem stanju, nista pa izrecno dogovorili dolžnosti sodelovanja obeh strank pri ugotavljanju uporabljane površine. Zato tožeča stranka obseg prostora, ki ga je uporabljala tožena stranka, lahko dokazuje tudi z zaslišanjem predlaganih prič.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tudi tožena stranka v dokaz trditev, da je uporabljala do 10 mý prostora, predlagala zaslišanje njenega direktorja M.L.. Prvostopno sodišče nobenega od navedenih dokazov ni izvedlo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Šele ko bo prvostopno sodišče izvedlo vse predlagane dokaze glede površine prostora, ki naj bi ga uporabljala tožena stranka, bo na podlagi ocene le-teh lahko zaključilo, katera od trditev pravdnih strank je resničnejša. Pritožnik tudi utemeljeno opozarja na svojo trditev, da tožena stranka ni nikoli ugovarjala računom tožeče stranke glede zaračunavanja površin za skladiščenje in manipulacijo z blagom ter da je kot nesporno plačala druge račune (katerih številke navaja) in iz katerih je razvidno, da je tožena uporabljala različno velike površine od 90 mý do 4 mý. Vendar pa navedena dejstva sama po sebi, ob tem, da sta pravdni stranki predlagali dokaze v smeri ugotavljanja površine, ki naj bi jo tožena stranka uporabljala, še ne dokazujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot to meni pritožnik.

Prvostopno sodišče je torej zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter zmotno zaključilo, da predlagani dokazi z zaslišanjem prič niso primerni za dokazovanje spornih dejstev, v posledici česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 4. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku izvede dokaze z zaslišanjem predlaganih prič, nato pa na podlagi ocene izvedenih dokazov ponovno odloči o preostalem delu tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).