Jedro

Izrek enotne kazni obsojencu, ki že prestaja kazen po poprejšnji obsodbi, je obvezen, zato ga sodišče prve stopnje o tem ni dolžno seznaniti niti ni dolžno zahtevati o tem njegovega stališča.

Izrek

Pritožba obdolženega M. N. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi M.N. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika. Za prvo kaznivo dejanje je bila določena kazen 3 mesecev zapora, za drugo pa kazen 8 mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni 1 leto zapora, izrečene v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 14. 12. 1997, opr. št. I Kr 20/97-58, je bila izrečena enotna kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. V to kazen je bil vštet del prestane kazni po pravkar citirani sodbi. Obdolženec je bil oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka, razen potrebnih izdatkov oškodovanca ter potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenki oškodovanca odvetnici J. M.. Oškodovancem pa mora obdolženec plačati premoženjskopravne zahtevke: E. B. v znesku 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 1995, N. S. v znesku 283.300,00 SIT, J. B. v znesku 40.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 1996, M. K. v znesku 9.110,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 1996 in D. R. v znesku 40.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 1996. S presežkom sta bila N. S. in M. K. napotena na pravdo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec z laično pritožbo, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Smiselno je predlagal njeno spremembo in izdajo oprostilne sodbe za tri posamezna dejanja. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v dejanskem stanju v pritožbi izpostavljenih kaznivih dejanj na škodo E. B., N. S. in D.R. nič napačnega. Sicer pa je sodišče prve stopnje o obdolženčevem zagovoru glede teh treh kaznivih dejanj v izpodbijani sodbi že tako zavzelo negativno stališče, ki ga zgolj s ponavljanjem v pritožbi ni mogoče izpodbiti. Tudi sodišče druge stopnje poudarja izpovedbe vseh treh oškodovancev, katere je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi v primerjavi z zagovorom. Pri tem poudarja, da za trditve v zagovoru ni bilo nobenega dokaza. Pa tudi v pritožbi ni predlagan prav noben dokaz, da bi bilo mogoče izpodbiti že omenjeno pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je vprašljivo, kako bi v pritožbi omenjeni zagovor ob navzočnosti zagovornika utegnil vplivati na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Z izrekom enotne kazni sodišče prve stopnje ni moglo kršiti kazenskega zakona, saj je samo izpolnjeno dolžnost iz I. odstavka 48. člena Kazenskega zakonika. Izrečena enotna kazen je bila razglašena na glavni obravnavi dne 20. 10. 1999, na kateri je bil navzoč tudi pritožnik. Morebitno predhodno seznanjenje obdolženca z izrekom enotne kazni ni nikjer predvideno. Obdolženec ni obrazložil nepravilnosti in neupoštevanja dejstev, ki da bi občutno vplivala na višino izrečene kazni. Sodišče druge stopnje je posebej ocenilo tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar ni ugotovilo nobene nepravilnosti. be posamezni kazni in enotna kazen so primerne vsem ugotovljenim okoliščinam.Velja poudariti obdolženčevo specialno povratništvo, zaradi česar te odločbe ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Zaradi pozne vročitve izpodbijane sodbe obdolžencu pa zanj ni mogla nastati nobena škodna posledica. Te v pritožbi ni niti zatrjeval. Tako tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni izkazana. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo ugoditi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obdolženec plačati povprečnino. Sodišče druge stopnje ga je iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje oprostilo te dolžnosti. Zaključno je povedati, da je obdolženec hkrati s pritožbo vložil še prošnjo za znižanje kazni zapora, izrečene v pravnomočni sodbi o preklicu pogojne obsodbe sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 1997, ki jo sedaj prestaja. Ker v tem pritožbenem postopku poseg v drugo pravnomočno sodbo ni mogoč, tako te prošnje ni bilo mogoče upoštevati.