Jedro

Za kaznivo dejanje lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo ni pomembno, ali je tisti, zoper katerega je bilo domnevno uradno dejanje opravljeno oziroma kateremu se je storilec lažno izdajal za uradno osebo, vedel za lažnost takšnega delovanja oziroma lažnega izdajanja

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 8. 12. 2015 obsojenega P. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 305. člena in 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen sto dvajset dnevnih zneskov po 10,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev, pri čemer jo bo sodišče, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Sodišče je obsojencu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 4. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v višini 450,00 EUR.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonskih razlogov, predvsem zaradi kršitve materialnega prava in kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi zato, ker so določena odločilna dejstva očitno napačno ugotovljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali sodišču druge stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 8. 9. 2016 odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Zahteva za varstvo zakonitosti se vsebinsko v celoti izčrpa s trditvami, da obsojenec očitanega kaznivega dejanja ni storil, pri čemer skuša vložnik uveljavljati določbo 427. člena ZKP, kar ni dopustno, saj je razveljavitev pravnomočne sodbe po tem členu mogoča le, če se precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev pri odločanju o vloženi zahtevi pojavi samemu Vrhovnemu sodišču. Tak dvom tudi sicer v obravnavani zadevi ni podan. Zahteva zgolj na posplošen način polemizira z dokazno oceno nižjih sodišč glede izpovedb prič. Neutemeljeno vložnik uveljavlja tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj spregleda, da je očitano kaznivo dejanje mogoče storiti tako z izrecnim kot tudi s konkludentnim prikazovanjem, da ima oseba uradna (policijska) pooblastila. Ta dejanja so v izreku izpodbijane sodbe natančno opisana. Glede navedb, da posamezna storjena dejanja nimajo narave uradnih dejanj, pa je ustrezno obrazlago podalo že sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe. Po stališču vrhovnega državnega tožilca ni podana niti kršitev načela "_ne bis in idem_", saj je bil predmet prekrškovnega postopka drug historični dogodek.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP pošiljalo v izjavo zagovorniku in obsojencu. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki je v izjavi z dne 19. 9. 2016 izrazil nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca ter vztrajal pri svojih navedbah iz zahteve.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče obsojencu vročalo na naslov prijavljenega stalnega prebivališča ...i, ki ga je kot naslov obsojenčevega prebivališča v zahtevi za varstvo zakonitosti (in drugih vlogah v tem postopku) navajal tudi njegov zagovornik. Vročitev odgovora, kljub večkratnim poskusom, ni bila mogoča, saj obsojenec, čeprav je bil kar štirikrat (dne 13. in 14. 9. 2016 ter 4. in 5. 10. 2016) obveščen o prispeli poštni pošiljki, le-te ni dvignil. Sodno pisanje se je namreč Vrhovnemu sodišču vselej vrnilo z oznako vročevalca, da naslovnik prispele poštne pošiljke ni dvignil (list. št. 158 in 159).

B-I.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Pri tem se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Glede na vsebino razlogov, ki jih zagovornik uveljavlja v predmetni zahtevi, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno pooblastilo Vrhovnemu sodišču, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je dovoljeno vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, odsotnosti le-tega Vrhovnemu sodišču ni treba posebej pojasnjevati.

B-II.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v pretežnem delu izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Tako navaja, da obsojenec očitanega kaznivega dejanja ni storil; da v inkriminiranem času ni upravljal vozila, saj se je celo noč nahajal na svojem domu, kjer je imel zabavo ob rojstvu svojega sina, kar vse naj bi potrdile priče, ki jim sodišče neutemeljeno ni verjelo; da dejstvo, da se priče niso spominjale vseh potankosti tiste noči, kaže, da v svojih odgovorih niso bile naučene; da so navedbe policista G. S., da je v vozilu prepoznal obsojenca, neresnične; da je izpovedba oškodovanca M. J. neverodostojna in neprepričljiva; da ni jasno, kako je lahko sodišče izreklo obsodilno sodbo, saj so priče, ki so bile udeležene v dogajanju kritične noči, jasno povedale, da obsojenec pri dejanju ni bil navzoč. S temi navedbami zagovornik podaja lastno presojo izvedenih dokazov ter navaja pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega prava, niso bila pravilno ugotovljena, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi očitkov, da je odločitev nižjih sodišč arbitrarna, Vrhovno sodišče ne more sprejeti. Izpodbijani sodbi namreč vsebujeta razumne in prepričljive razloge, na podlagi katerih dejstev in okoliščin sta nižji sodišči zaključili, da je očitano kaznivo dejanje obsojencu dokazano. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki ji je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo, izhaja, da je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na tej podlagi podalo svoje zaključke o pravnorelevantnih dejstvih. Argumentirano je obrazložilo, zakaj je štelo izpovedbo oškodovanca kot prepričljivo in zakaj na drugi strani ni sledilo obsojenčevemu zagovoru in izpovedbam prič.

7. S trditvami, da obravnavani dogodek ni v ničemer kazniv, saj se nihče ni predstavljal za uradno osebo, niti ni opravljal kakršnegakoli dejanja, ki ga je upravičena opraviti samo uradna oseba, in takšnega namena tudi ni imel, zato v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zagovornik nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Pri tem navaja, da sta priči Č. V. in D. P. natančno opisala, da sta oškodovanca želela le opozoriti na njegovo nedopustno in nevarno ravnanje, ko je očitno vinjen vijugal po cesti. Če sta pri tem "požmigala" z lučmi in oškodovancu zagrozila s policijo in četudi je bilo oškodovancu rečeno, da bo moral "pihati", s tem nista storila nobenega dejanja, ki bi ga lahko opravila samo uradna oseba, in tudi sam oškodovanec njunega ravnanja ni razumel na tak način. Meni, da je o očitanem kaznivem dejanju mogoče govoriti le, ko gre za resno dejanje in ko storilec daje resen videz, da kot uradna oseba izvaja uradno dejanje, za kar v obravnavanem primeru ne gre in tega na tak način ni dojemal niti oškodovanec. Obravnavanega dogodka po oceni zagovornika glede na povedano ni mogoče subsumirati pod določbo 305. člena KZ-1, kar je obsojenec opozoril že v pritožbi, a se pritožbeno sodišče do njegovih navedb ni opredelilo.

8. Zahteva tudi v tem delu ni utemeljena. Kazenski zakon je kršen le v primeru, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Kazenski zakon v obravnavani zadevi ni bil kršen, saj konkretni dejanski stan, kot izhaja iz predmetnega opisa kaznivega dejanja in razlogov izpodbijane sodbe, ustreza zakonskemu (abstraktnemu) dejanskemu stanu očitanega kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 305. člena KZ-1, ki ga stori oseba, ki opravi kakšno dejanje, ki ga je upravičena opraviti samo uradna ali vojaška oseba. V obsojenčevem ravnanju so uresničeni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, na kar je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče v 9. točki obrazložitve sodbe, zaradi česar tudi ne držijo zagovornikovi očitki, da se pritožbeno sodišče do identičnih pritožbenih navedb ni opredelilo. Posamezna dejanja, ki jih je opravil obsojenec in so jih v okviru pooblastil na podlagi določb Zakona o nalogah in pooblastilih policije in Zakona o pravilih cestnega prometa upravičene opraviti le uradne osebe, v konkretnem primeru torej policisti, so v opisu dejanja natančno navedena. Opis kaznivega dejanja vsebuje vse (objektivne) zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Pri tem za samo kaznivo dejanje, na kar je smiselno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe, ni pomembno, ali je tisti, zoper katerega je bilo domnevno uradno dejanje opravljeno oziroma kateremu se je storilec lažno izdajal za uradno osebo, vedel za lažnost takšnega delovanja oziroma lažnega izdajanja1. Tudi o tem, da je obsojenec pri izvršitvi kaznivega dejanja ravnal z direktnim naklepom, ima sodba sodišča prve stopnje razumne razloge v 9. točki obrazložitve. Če pri uveljavljanju kršitve zakona izhaja iz lastne dokazne ocene in drugačnih dokaznih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, ko podaja svojo interpretacijo izpovedb prič D. P. in Č. V., pa zagovornik na ta način nedopustno izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Slednje velja tudi za tisti del zahteve, kjer zagovornik povzema izpovedbo oškodovanca M. J., češ da ta drugih očitkov na račun obsojenca, razen tega, da naj bi mu rekel, da bo poklical policijo, ni navajal, česar po zagovornikovem stališču ni mogoče šteti za uradno dejanje, pri čemer še navaja, da oškodovanec sploh ni opredelil, kdo je vozil vozilo, kar po zagovornikovi oceni, za razliko od stališča pritožbenega sodišča, ni nepomembno. Tudi v tem delu zagovornik v bistvu ponuja lastno (in od dejanskih zaključkov sodišča različno) videnje vsebine spodnje premise sodniškega silogizma. Da je obsojenec storil vse, kar se mu očita v okviru opisa kaznivega dejanja, izhaja iz 8. in 9. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je treba poudariti, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da se posamezna storjena dejanja presojajo glede na celoten kontekst očitanega kaznivega dejanja, saj so se dejanja (so)storilcev medsebojno dopolnjevala in vodila k skupnemu cilju opraviti uradna dejanja, ki so jih sicer upravičeni opraviti samo policisti. Če se zagovornik z dejanskimi zaključki in ugotovitvami izpodbijane sodbe v tem delu ne strinja, pa ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Zagovornik nazadnje zatrjuje kršitev načela "_ne bis in idem_", ker naj bi zoper obsojenca v zvezi s predmetnim dogodkom tekel tudi prekrškovni postopek, ki je bil pravnomočno ustavljen, zaradi česar po zagovornikovem videnju kazenski postopek ne bi smel teči. Ta kršitev, ki sicer že na prvi pogled ni podana, saj gre za dva povsem različna historična dogodka (prekrškovni postopek se je zoper obsojenca vodil zaradi prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, ker naj dne 26. 4. 2014 ob 01.55 uri, ko ga je v cestnem prometu ustavljal policist, kljub njegovemu znaku ne bi ustavil vozila, ampak je nadaljeval z vožnjo), zagovornik v pritožbi ni uveljavljal, v zahtevi pa tudi ne navaja, zakaj je v pritožbi ni mogel uveljavljati. Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve zaradi vsebinske neizčrpanosti zato ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je v pretežnem delu vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanju in zapletenosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

1 Gl. tudi mag. Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 759.