Jedro

Določilo o zastaranju pravice zahtevati plačilo sodne takse v roku 2 let po poteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, ne velja za tujca kot taksnega zavezanca, ker v takšnem primeru prihaja v poštev specialno določilo 28. člena ZST o načinu izterjave neplačane takse.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša neplačana taksa za tožečo stranko 446.000,00 SIT in kazenska taksa 223.000,00 SIT. Hkrati je taksnemu zavezancu naložilo, da mora navedeno takso plačati v roku 30 dni od dneva prejema tega sklepa.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev. Zatrjuje, da je sklep nejasen in nedoločen, ker sodišče ni navedlo, za katera pravna dejanja tožeča stranka naj ne bi plačala takse; ugovarjala je tudi zastaranje taksne obveznosti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba pritrditi pritožbenim navedbam v delu, kolikor opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno navedlo, za katera dejanja je ugotovilo neplačano takso. Vendar zgolj zaradi tega še ni mogoče zaključiti, da je ta sklep nedoločen; gre za to, da je na podlagi zneska neplačane takse v višini 446.000,00 SIT in s pomočjo obravnavanega spisa mogoče ugotoviti, da predstavlja ta znesek neplačano takso za: tožbo z dne 12.4.1995 v znesku 440.000,00 SIT (l.št. 1), sklep o zavrženju tožbe 3.000,00 SIT (l.št. 39) in pritožbo zoper sklep o stroških 3.000,00 SIT (l.št. 42). Kazenska taksa na ta znesek je odmerjena na podlagi 2. odst. 28. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) v višini 50 % navedenega zneska, kar predstavlja 223.000,00 SIT. Utemeljen pa tudi ni ugovor tožeče stranke o zastaranju taksne obveznosti. ZST v 1. odst. 9. čl. res določa, da pravica, zahtevati plačilo sodne takse, zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, pri čemer je v obravnavanem primeru taksna obveznost za tožbo nastala že 12.4.1995, vendar je tožeča stranka kot taksni zavezanec tuja pravna oseba, zaradi česar prihaja v poštev uporaba specialnega določila 28. čl. ZST. Slednji v 1. odst. določa, da v kolikor ima taksni zavezanec sedež v tujini, pa ne plača takse tedaj, ko nastane taksna obveznost (v obravnavanem primeru tožeča stranka niti ne trdi, da bi takso plačala), sodišče po končanem postopku s sklepom ugotovi, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa ter naloži taksnemu zavezancu, da v roku, ki ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši kot 90 dni od prejema odločbe, plača dolžno takso. Glede na to je jasno, da uporaba splošnega določila o zastaranju po 9. čl. ZST v tem primeru ne prihaja v poštev, saj bi glede na trajanje postopkov po pravilu zastarale najmanj takse za tožbo, po drugi strani pa sodišče glede na določilo že omenjenega 1. odst. 28. čl. ZST, niti ne more začeti izterjave takse predno ni postopek končan.

Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.