Jedro

Po določbi 7. odstavka 149. člena ZPP se v primeru, ko se vročilnica izgubi, vročitev lahko dokazuje tudi drugače. Uporaba te določbe pride v poštev le v primeru, kadar vročilnice ni. V obravnavani zadevi, ko je na vročilnici napisan kot datum prejema 25.2.1991, za katerega je tožnik zatrjeval, da ni točen, je uporabiti določbo 6. odstavka 149. člena ZPP. Po tej določbi se v primeru, ko je na vročilnici netočno zapisan dan vročitve, šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep direktorja tožene stranke z dne 1.2.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 16.1.1992. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik zamudil rok za ugovor iz 2. odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), saj mu je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja vročen 25.2.1991, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom na vročilnici. Zato je tožena stranka s sklepom z dne 16.1.1992 utemeljeno zavrgla tožnikovo zahtevo za varstvo pravic, ki je bila vložena šele 28.5.1991. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije se sklicuje na svoje pritožbene navedbe in poudarja, da so uveljavljani revizijski razlogi izključna posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Čeprav sta sodišči na podlagi izvedeniškega mnenja grafologa sprejeli dokazni zaključek, da je tožnik lastnoročno podpisal vročilnico, ni mogoče mimo dejstva, da so pri sodobnih sredstvih za ponarejanje podpisov tudi grafologi nemočni. Ker so bili ugotovljeni primeri, ko delodajalci ponarejajo dokumentacijo, bi sodišči morali ugoditi dokaznemu predlogu tožnika in ugotoviti, ali sta bila v obravnavanem primeru datum in podpis vročevalca napisana istočasno in z enakim pisalom. Še zlasti, ker iz primerjave podpisov vročevalca S. B. na sporni vročilnici in knjige z dne 25/26.2.1991 izhaja, da ne gre za podpisa iste osebe. V kolikor se izkaže, da ne gre za pisavo S. B., je po mnenju revizije jasno, da je tožena stranka ponaredila podpis na vročilnici in je posledično vprašljiv tudi podpis tožnika. Vsa ta dejstva pa v postopku niso bila ugotovljena, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar posledično pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP. Zato predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP), ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, še uporabiti, je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 7. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP ni podana.

V 7. členu ZPP je vsebovano načelo materialne resnice. To načelo pomeni, da mora sodišče po resnici ugotoviti dejansko podlago svoje odločitve, "saj mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka" (1. odstavek). Sodišče je glede na določbo 3. in 4. odstavka 7. člena ne le upravičeno, temveč dolžno ugotavljati materialno resnico in zato tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice. Vendar pa je to načelo omejeno z načelom proste dokazne presoje, kajti sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo preizkušalo njihovo verodostojnost (8. člen). Zato sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, temveč le tistega, ki je materialnopravno relevanten.

To pomeni, da načela materialne resnice ni mogoče uveljaviti brez kakršnekoli izjeme, saj samo izjeme omogočajo, da se postopek pravnomočno dokonča. V primeru, če bi se dopustilo vedno znova dokazovati obstoj materialne resnice, se postopek ne bi mogel pravnomočno zaključiti. Zato predstavlja inštitut pravnomočnosti iz 333. člena ZPP glavno izjemo od načela materialne resnice. Ta inštitut zagotavlja pravno varnost s tem, da sporne pravice ne morejo biti vedno znova podvržene novim preizkusom. Na ta način bi se absolutno uveljavljena materialna resnica namreč spremenila v svoje nasprotje, saj bi onemogočala uveljavljanje pravic materialnega prava.

Izjemo od načela materialne resnice vsebuje tudi zakonska presumpcija iz 230. člena ZPP, po kateri javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek). Enako dokazno moč imajo tudi druge listine, ki so glede dokazne moči po posebnih predpisih izenačene z javnimi listinami (2. odstavek). Ob uporabi določila 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) je zato v obravnavanem primeru presojati pomen potrdila o vročitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 1.2.1991 (vročilnici). Če mu je pripisati pravno naravo javne listine, je za pravilnost vročitve potrebno izhajati iz dejstev, da je bila sporna pošiljka tožniku vročena dne 25.2.1991, kot je označeno na vročilnici, dokler tožnik ne dokaže nasprotnega (3. odstavek 230. člena ZPP). Pravico dokazovanja glede netočno zapisanega dneva vročitve daje stranki tudi 6. odstavek 149. člena ZPP.

Sodišči prve in druge stopnje sta glede sporne vročilnice šteli, da gre za vročilnico v smislu 1. odstavka 149. člena ZPP. Vročilnica iz priloge B21 ima podatek, da gre za vročitev sklepa direktorja tožniku, in sicer dne 25.2.1991. Na podlagi grafološke ekspertize je bilo ugotovljeno, da je sporno vročilnico tožnik lastnoročno podpisal. Podpisal jo je tudi vročevalec F. B., ki je tudi zapisal datum vročitve. Po določbi 1. odstavka 149. člena ZPP bi sicer moral datum prejema zapisati tožnik. Revizijsko sodišče ne vidi razloga, da ne bi sprejelo presoje obeh sodišč, da ta okoliščina na pravilnost vročitve ni imela vpliva.

Po določbi 7. odstavka 149. člena ZPP se v primeru, ko se vročilnica izgubi, vročitev lahko dokazuje tudi drugače. Uporaba te določbe pride v poštev le v primeru, kadar vročilnice ni. V obravnavani zadevi, ko je na vročilnici napisan kot datum prejema 25.2.1991, za katerega je tožnik zatrjeval, da ni točen, je uporabiti določbo 6. odstavka 149. člena ZPP. Po tej določbi se v primeru, ko je na vročilnici netočno zapisan dan vročitve, šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (zapisa datuma prejema, podpisa vročevalca in tožnika, ki ga je potrdil grafolog, izpovedbe priče F. B. in poročila z dne 25/26.2.1991), na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, izhaja, da je bila vročitev sklepa direktorja o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1991 tožniku opravljena 25.2.1991. Od prvega naslednjega dne je začel teči tožniku rok za vložitev ugovora iz 2. odstavka 80. člena ZTPDR, ki se je iztekel dne 12.3.1991. Ker je tožnik vložil ugovor šele 28.5.1991, torej po poteku 15 dnevnega zakonitega roka, ga je delavski svet kot prepoznega utemeljeno zavrgel. Iz istih razlogov sta sklep drugostopnega organa tožene stranke obe sodišči kot zakonitega vzdržali v veljavi.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP), so vse revizijske navedbe, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi priče in mnenju izvedenca, o zmotni ugotovitvi datuma in podpisa vročilnice, o ponarejanju dokumentacije po delodajalcih, poskus zanikati pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ali doseči, da bi ga sodišče štelo kot nepopolno ugotovljeno. To po izrecni prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni več dovoljeno.

Revidentu pa je potrebno tudi pojasniti, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo, zato se sklicevanja na pritožbene navedbe ne morejo upoštevati kot sestavni del revizije (386. člen ZPP).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/95).