Jedro

Ker je bilo o tožnikovi pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno in se ni spremenilo niti dejansko niti pravno stanje do izdaje izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine, je tožena stranka tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2009 v zvezi s sklepom št. ... z dne 19. 3. 2009 ter da se tožniku prizna pravica do odmere pokojnine po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ; Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Zavrnilo je zahtevek ,da mu je tožena stranka dolžna v roku 30 dni odmeriti pokojnino po 6. členu ZPIZVZ od 1. 11. 2008 dalje in mu premalo izplačane zneske v istem roku tudi izplačati, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odločbi odpravita ter da se toženi stranki naloži izvedba novega postopka in izdaja nove odločbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba povzema kronologijo v zvezi s tožnikovo upokojitvijo. Temelji pa na ugotovitvi, da je tožnik pokojnino po 6. členu ZPIZVZ uveljavljal že v prejšnjih postopkih oziroma da je bila tožniku starostna pokojnina pravnomočno odmerjena z dokončno odločbo dne 6. 3. 2002. Tožnik je mnenja, da ima kljub odločbam tožene stranke, ki jih navaja sodba, pravico do odmere pokojnine v smislu 6. člena ZPIZVZ in to ne da bi mu bilo treba spreminjati status. Gre torej zgolj za odmero pokojnine na drugi podlagi. Tožnik se ne strinja s stališčem, da je odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine postala pravnomočna. To stališče namreč izhaja iz predpostavke, da želi tožnik dve pokojnini, eno po splošnih predpisih in eno po 6. členu ZPIZVZ, kar pa seveda ne drži, saj je jasno, da ne more na podlagi ene pokojninske dobe uživati dveh pokojnin. V tem primeru gre le za vprašanje razlike med samo pravico in uživanjem te pravice. Če bi se namreč izkazalo, da tožnik kot zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice tako po splošnih predpisih kot po 6. členu ZPIZVZ, bi prišel v poštev 1. odstavek 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pravnomočnost odločitve o priznanju pravice do ene oblike (starostne) pokojnine, ne pomeni, da zavarovancu ni mogoče priznati tudi pravice do druge oblike pokojnine. Tožnik je do dogodkov v letu 1991 delal v Republiki Sloveniji, kjer je tudi vplačeval prispevke v pokojninski sklad, ki so šle po takratni ureditvi v zvezni sklad. Pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine je ZPIZVZ in ne Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je le podlaga za odmero same pokojnine. Takšno stališče deli tudi tožena stranka. Tožnik je upravičenec do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, torej mu je bila pokojnina priznana pod pogoji in na način, določen v splošnem predpisu (ZPIZ), pokojninska osnova pa mu je bila izračunana po 7. in 8. členu ZPIZVZ. V tem smislu je dejstvo, da mu je pravico do pokojnine po splošnih predpisih podelil ravno 4. odstavek 2. člena ZPIZVZ, kar pomeni, da ima tožnik položaj upravičenca iz 2. člena ZPIZVZ, resda ne po 1., 2. ali 4. alineji 1. odstavka 6. člena ZPIZVZ, pač pa po 4. odstavku tega člena. Poleg izpolnjevanja pogojev za pravico do odmere starostne pokojnine po splošnih predpisih tako izpolnjuje tudi pogoje za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ ob ustreznem tolmačenju zakona. Tožnik opozarja na razliko med 6. in 7. členom ZPIZVZ. Tožniku bi morali po analogiji priznati pravico do pokojnine v znesku, kot bi mu šel po vojaških predpisih za mesec september 1991. V prid temu zaključku govori več odločb Ustavnega sodišča RS, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, češ da se ne nanašajo na tožnika, s tem pa se tožnik ne more strinjati. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 49/05 z dne 23. 3. 2006. Tožnik je imel odločbo nosilca vojaškega zavarovanja, kot jo omenja ustavna odločba in sicer odločbo SSNO – Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, št. ... z dne 12. 8. 1992, po kateri je imel ob upokojitvi 1. 8. 1992 skupaj 40 let, 1 mesec in 3 dni pokojninske dobe. Izpostavlja tudi vprašanje ustavnosti ureditve ZPIZVZ ter opozarja na 2. odstavek 36. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/2010. Po mnenju tožnika gre njegova zavarovalna doba v breme Slovenije (ker je slovenski državljan). Pokojnina bi mu morala biti odmerjena glede na prejemke, ki jih je imel tekom te zavarovalne dobe, kar ga smiselno avtomatično uvršča v položaj, ki je urejen v 6. členu ZPIZVZ. Ker je navedeni sporazum stopil v veljavo po izdaji vseh individualnih odločb je jasno, da se je z njim bistveno spremenila materialna podlaga za odločanje o odmeri pokojnine in je tožnik vsaj od uveljavitve tega sporazuma pridobil pravico do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2009 v zvezi s prvostopenjskim sklepom, opr. št. ... z dne 19. 3. 2009. Tožena stranka je z navedenim sklepom zahtevo za odmero pokojnine po določbi 6. člena ZPIZVZ zavrgla, ob sklicevanju na 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). V navedenem členu je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je bila pri toženi stranki tožnikova zahteva zavržena, do vsebinske obravnave zadeve sploh ni prišlo. V tem primeru je bilo sodišče prve stopnje dolžno presojati, ali je bila odločitev o zavrženju pravilna in zakonita. Na omenjeno opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 319/2009 z dne 10. 5. 2011. Kadar gre za procesno odločitev o zavrženju zahteve, do uporabe materialnega prava pri odločitvi sploh ne pride. To pa pomeni, da je za odločitev v predmetni zadevi bistvena ugotovitev, ali je postala odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine pravnomočna. Pritožbeno sodišče je že v več svojih zadevah kot na primer v Psp 129/2011 z dne 19. 5. 2011, Psp 191/2011 z dne 2. 6. 2011 zavzelo stališče, da odmera pokojnine nikakor ni pravica iz pokojninskega zavarovanja. Bistvo odločanja je o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila pokojnina pravilno izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločb in sicer v okviru rednih oziroma če so za to izpolnjeni zakonski pogoji tudi izrednih pravnih sredstev. V primeru, da je bilo o pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno, o isti pravici ni mogoče ponovno odločati, temveč je potrebno tako zahtevo na podlago 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 9. 10. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine od 8. 5. 2001 dalje. Zaradi naknadno ugotovljene pokojninske dobe je bil opravljen ponoven preračun ter izdana nova odločba št. ... z dne 6. 3. 2002, s katero je bila nadomeščena odločba z dne 9. 10. 2001. Z odločbo z dne 8. 3. 2007 mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine tudi za obdobje od 1. 8. 1992 do 7. 5. 2001. Zoper omenjeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ker je med drugim uveljavljal, da se mu pokojnina odmeri po 6. členu ZPIZVZ. Njegova pritožba je bila z odločbo št. ... z dne 27. 7. 2007 zavrnjena. V navedeni odločbi je bilo tožniku tudi pojasnjeno, da odmera po 6. členu ZPIZVZ ni možna iz razloga, ker ni upravičenec po 1., 2. ali 4. alinei 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, temveč po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ. Odločbe so očitno postale pravnomočne. Tožnik zoper njih namreč ni uveljavljal sodnega varstva. Ker je bilo o tožnikovi pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno in se niti dejansko niti pravno stanje do izdaje izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikove zahteve ni spremenilo, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo zavrgla.

Pritožbeno sodišče tudi sprejema stališče sodišča prve stopnje, da ustavne odločbe, na katere se sklicuje tožnik, za rešitev sporne zadeve niso odločilne. Navedene odločitve Ustavnega sodišča RS veljajo le za konkreten primer, kot to izhaja tudi iz že citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 319/2009 z dne 10. 5. 2011. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Sloveniji in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter Administrativni dogovor o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. Navedeni predpis je bil sprejet v mesecu aprilu 2010, začel pa je veljati 1. 11. 2010. Predmet presoje pred sodiščem je bila drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 28. 5. 2009 v zvezi s sklepom z dne 19. 3. 2009. Ker sta bili odločbi tožene stranke izdani še pred uveljavitvijo prej citiranega sporazuma, je le-ta za rešitev sporne zadeve pravno irelevanten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.