Jedro

Za razliko od 154. člena ZPP, ki pri odločanju o pravdnih stroških izhaja iz načela causae (načelo uspeha; stroške krije stranka, ki je dala povod za tožbo, t. j. stranka, ki v postopku ni uspela), pravila o stroških izvršilnega postopka izhajajo iz načela culpae (načelo krivde). Zaradi neplačila zapadle terjatve je namreč krivda za tek izvršilnega postopka na dolžniku, razen v kolikor iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da je upnik stroške dolžniku neutemeljeno povzročil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom dolžniku naložilo, da upnici povrne 238,92 EUR izvršilnih stroškov roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osmih dni od dneva vročitve sklepa dolžniku dalje, do dne plačila.

2. Navedeno odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjuje, da je sicer res upnica uspela s pritožbo zoper sklep z dne 26. 3. 2020, vendar dolžnik ni v ničemer prispeval, da je bil predlog za izvršbo sprva zavrnjen. Poudarja, da je zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 9. 4. 2020 vložil ugovor, o katerem sploh še ni bilo pravnomočno odločeno. Tudi v zvezi s priznanimi stroški za pritožbo z dne 16. 4. 2020 zatrjuje, da ni imel noben vpliv na izdajo sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2020 ter da do vložitve upničine pritožbe ni prišlo zaradi njegovega predhodnega ravnanja/postopanja. Opozarja, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo iz osmega odstavka 9. člena ZIZ, na katero se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje ter v zvezi s tem izpostavlja relevantna dejstva. Sodišču prve stopnje očita, da bi vlogo upnice z dne 16. 4. 2020 moralo šteti kot pritožbo, kot je bila naslovljena ter jo predložiti v reševanje sodišču druge stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo upnica nasprotuje pritožbenim trditvam ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Po prvem odstavku 38. člena ZIZ izvršilne stroške najprej krije upnik, vendar pa mu mora dolžnik po šestem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Za razliko od 154. člena ZPP, ki pri odločanju o pravdnih stroških izhaja iz načela causae (načelo uspeha; stroške krije stranka, ki je dala povod za tožbo, t. j. stranka, ki v postopku ni uspela), pravila o stroških izvršilnega postopka izhajajo iz načela culpae (načelo krivde). Zaradi neplačila zapadle terjatve je namreč krivda za tek izvršilnega postopka na dolžniku, razen v kolikor iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da je upnik stroške dolžniku neutemeljeno povzročil1. Določba 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ torej le dodatno regulira posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti.

6. Pritrditi je sicer pritožbi, da bi nepravnomočnost sklepa o izvršbi lahko vplivala na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, vendar iz spisovnih podatkov izhaja, da je sklep o izvršbi z dne 9. 4. 2020, v zvezi s katerim je bil izdan izpodbijani sklep o dopolnitvi, postal pravnomočen dne 24. 9. 2020, torej pred odločanjem pritožbenega sodišča, je relativna bistvena kršitev določb postopka očitana neutemeljeno. Prav tako pritožba sicer pravilno zatrjuje, da pri obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz osmega odstavka 9. člena ZIZ, na katerega se med drugim sklicuje sodišče prve stopnje. Ker pa sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev ni izdalo po navedeni pravni podlagi, temveč na podlagi prvega odstavka 325. člena v zvezi s 332. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je, kot izhaja iz 2. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, sklep izdalo ker je v sklepu o izvršbi z dne 9. 4. 2020 pomotoma izostala odločitev o stroških pritožbe upnice z dne 31. 3. 2020, so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Ker sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi z dne 9. 4. 2020 ni odločilo o stroških pritožbe (ne v izreku ne v obrazložitvi), s katero je upnica uspela izpodbiti sklep o izvršbi, je pravilno sklepalo, da upnica s pritožbo z dne 16. 4. 2020, predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, saj odločitve, ki je ni, pritožbeno sodišče ne more preizkušati.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila izvršba v predmetni zadevi pravnomočno dovoljena, kar pomeni da upnica upravičeno zahteva izpolnitev svoje nedenarne terjatve. Vsled temu ni mogoče slediti pritožbenim zatrjevanjem, da do nastanka teh stroškov ni prišlo zaradi dolžnikovega predhodnega ravnanja/postopanja.

8. Ker v mejah pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ, je v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Glej: Sudsko izvršno pravo, Triva, Belajec, Dika, Informator, Zagreb 1984, stran 264, točka 18.3.