Jedro

Kljub temu da je tožena stranka tožnico v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomanjkljivo opozorila na pravno varstvo, ker je ni izrecno opozorila na določen rok za vložitev tožbe, se tožba, ki jo je tožnica vložila po izteku 30-dnevnega roka od vročitve odpovedi, zavrže.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba toženih strank se šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeni stroški toženih strank so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 15. 9. 2009 in sicer v delu, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala drugotožena stranka tožeči stranki dne 6. 8. 2009 in da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki vpisati v delovno knjižico delovno dobo za obdobje od 6. 9. 2009 dalje do dneva zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje; da so tožene stranke dolžne tožeči stranki za navedeno obdobje obračunati nadomestilo plače v višini po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009 ter po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov nerazdelno izplačati tožeči stranki neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi, ki tečejo od 15. v mesecu za predhodni mesec do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo, ter da so tožene stranke dolžne tožeči stranki nerazdelno izplačati znesek v višini 7.983,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2009 do plačila.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter naloži toženim strankam nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške postopka, povišane z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da 86. člen ZDR določa, da mora biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki in da mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Kršitev tega določila je razvidna v 15. točki 1. odstavka 229. člena ZDR, ki to opredeljuje kot prekršek in uvršča v cono kaznivih dejanj. Odpoved tožeči stranki ni bila pisno obrazložena in ni vsebovala pouka o pravnem varstvu iz odpovedi. To prisilno določilo v okviru 2. odstavka 86. člena ZDR je bilo pri odločanju spregledano, zato odločitev ni zakonita in pravična. Pritožnica je poleg tega prava neuka in noseča, poslanstvo prava pa je ravno v varstvu šibkejših. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo 3. odstavek 204. člena ZDR, to je, kdaj je rok pričel teči. Navaja, da je potrebno uporabiti 2. odstavek 86. člena in 3. odstavek 204. člena ZDR, saj opustitev dolžnosti opozorila o pravnem varstvu sama po sebi predstavlja kršitev prisilnih predpisov s strani delodajalca. Opustitev pravnega pouka po 2. odstavku 86. člena ZDR ne more iti na škodo delavca tako, da lahko zaradi te kršitve sodno varstvo uveljavlja tudi po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, torej od dne, ko je zvedel za kršitev pravice, kot to določa 3. odstavek 204. člena ZDR. Navedeno pa pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno v 30-ih dneh, od kar je pritožnica za kršitev izvedela. Opisana zmotna uporaba materialnega prava ima za posledico absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev ne vsebuje odločilnih dejstev in razlogov, ki bi jih morala vsebovati. To pa v končni posledici pomeni, da je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožene stranke vlagajo delno pritožbo v delu izreka sklepa glede stroškov postopka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči o stroških predmetnega postopka, kot jih je tožena stranka priglasila in zahtevala njihovo povrnitev v postopku pred sodiščem prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da zadevo v delu, ki se tiče stroškov postopka vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče delno zavrglo tožbo in ni odločilo o stroških postopka. Po mnenju tožene stranke je ravnalo napačno, ker ni oblikovalo stroškovni del izreka in odločilo o stroških postopka, niti izreklo v skladu s 164. členom ZPP, da se odločitev o stroških postopka pridrži za poznejšo sodbo. Tožena stranka meni, da je tožeča stranka dolžna povrniti stroške predmetnega postopka v delu, v katerem je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo, saj je sodišče tožbo zavrglo šele po prejemu odgovora tožene stranke na tožbo in ne na podlagi 274. člena ZPP. Stroški, ki so nastali toženi stranki z odgovorom na tožbo, so bili nujni in potrebni, zato bi moralo sodišče o njih odločiti, ali jih pridržati za poznejšo sodbo, nič od tega pa sodišče ni storilo, zato je izrek odločbe pomanjkljiv.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženih strank se šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj se sodišče prve stopnje glede na (pravilno) presojo, da je tožeča stranka zamudila rok za sodno varstvo, ni dolžno ukvarjati s vsebinskimi razlogi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 3. odstavku 204. člena določa neposredno sodno varstvo v primeru zahteve delavca za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Delavec lahko zahtevo vloži v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Rok za vložitev tožbe po navedeni zakonski določbi je prekluzivni materialni rok, zaradi česar delavec z njegovim potekom izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu. Rok za sodno varstvo torej začne teči v 30-ih dneh od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice in se nanaša tako na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 6. 8. 2009 prejela od drugotožene stranke odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar je potrdila s svojim podpisom (A6 in A7), tožbo pa je vložila dne 17. 9. 2009, to je po izteku predpisanega 30-dnevnega roka.

ZDR v primeru redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteva tudi pisno obliko z navedbo odpovednega roka, pisno obrazložitvijo in opozorilo na pravno varstvo (86. člen ZDR. Tožena stranka je tožnika v pravnem pouku opozorila, da po prenehanju delovnega razmerja v podjetju lahko uveljavlja pri zavodu za zaposlovanje pravice iz naslova zavarovanja v primeru brezposelnosti in v primeru nestrinjanja z odpovedjo lahko uveljavlja pravno varstvo. V konkretnem primeru je tožena stranka tožečo stranko opozorila na pravno varstvo, ni pa jo izrecno opozorila na določbo 3. odstavka 204. člena ZDR. Tožeča stranka bi morala po prejemu pisne odpovedi pogodbe upoštevati prekluzivni 30-dnevni rok iz določbe 3. odstavka 204. člena ZDR, saj tudi morebitni nepopolni pravni pouk ne podaljša materialnega prekluzivnega roka, v katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Delavčeva zamuda 30-dnevnega roka od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zve za kršitev pravice oziroma prenehanje veljavnosti pogodbe, pomeni prenehanje pravice same. Podaljševanje roka ni dovoljeno. Zato je tudi neutemeljeno sklicevanje na določbi 86. in 87. člena ZDR. Postopanja delodajalca v nasprotju s tema določbama lahko delavec uspešno uveljavlja le v okviru prekluzivnega roka za sodno varstvo (enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v zadevah opr. št. VIII Ips 186/2007 z dne 23. 9. 2008 in opr. št. VIII Ips 284/2005 z dne 8. 11. 2005 in opr. št. VIII Ips 316/2005 z dne 31. 1. 2006). Ker je tožeča stranka vložila tožbo po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, je uveljavljala sodno varstvo prepozno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je delno zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ponovno vzpostavitev delovnega razmerja ter odškodnino namesto reintegracije, kar predstavlja posledico ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 86. člena ZDR mora delodajalec ob odpovedi delavca opozoriti na pravno varstvo, vendar ZDR ne govori več izrecno o obveznosti, da ima odpoved pravni pouk. To je razumljivo, ker gre za odpoved pogodbe, torej za enostransko izjavo volje ene pogodbene stranke, in ne več za odločitev (odločbo) delodajalca. Obveznost delodajalca je zato le, da delavca opozori na pravno varstvo, kar pa je tožena stranka storila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbo toženih strank šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, saj o priglašenih stroških toženih stranki v odgovoru na pritožbo v zvezi delnim zavrženjem tožbe ni odločalo. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v skladu s 326. členom ZPP izdati dopolnilni sklep in odločiti o stroških postopka toženih strank.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani sklep in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP), pritožbeni stroški toženih strank pa so nadaljnji stroški postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).