Jedro

Stališče, da po preteku zastaralnega roka dolga s pripoznavo ni mogoče več oživeti, je materialnopravno zmotno in v nasprotju z določbo 340. in 341. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženki naložilo plačilo zneska 4.071,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2014 do plačila ter pravdne stroške v znesku 529,23 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče glede pripoznave zastarane obveznosti neutemeljeno zavrnilo vtoževane zamudne obresti. S pripoznavo dolga je toženka nedvomno pripoznala celoten dolg, z vsemi pripadki. Res je sicer, da je zapisala, da bo dolg vrnila spomladi 2014, tak zapis pa še ne pomeni, da ne dolguje do takrat nastalih obresti. Obresti pisno ni izključila. Neutemeljena je zavrnitev presežka glavnice v znesku 2.528,33 EUR. Na podlagi izračunov po vsakokratnih veljavnih menjalnih razmerjih je tožnik vtoževal 6.599,47 EUR, z zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz tožbe, in takšni višini zahtevka toženka ni ugovarjala.

4. Toženka pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ima izjava o pripoznanju pravne učinke le do izteka absolutnega zastaralnega roka. Po izteku slednjega bi ob stališču, kot ga je sprejelo sodišče, šlo za odpravo instituta zastaranja. Izjava toženke torej ni pravno relevantna. Zmotna je tudi odločitev, ki se nanaša na stroške postopka, saj sodišče ni upoštevalo uspeha stranke z zamudnimi obrestmi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnik v pravdi uveljavlja plačilo zneska, ki ga je kot porok namesto toženke plačal kreditodajalcu pri S., v juliju 1998. Med strankama ni sporna višina izpolnitve niti dejstvo, da je toženka 2. 10. 2013 na račun terjatve plačala 2.000,00 EUR, hkrati pa v pisni izjavi navedla, da bo ostanek v višini 4.071,14 EUR plačala spomladi leta 2014. 7. Ključno v obravnavani zadevi (glede na podani ugovor zastaranja) je, da je v času toženkine izjave obveznost plačila dolgovane terjatve že v celoti zastarala. Gre za situacijo, ki jo ureja Obligacijski zakonik (OZ) v 341. členu, po katerem se pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Te dolžnik ne more podati pred iztekom zastaralnega roka (340. člen OZ), velja pa samo v obsegu, v kakršnem je dolžnik zastarano obveznost pripoznal. Zakon za pripoznavo zastarane obveznosti (v nasprotju s pripoznavo, dano v teku zastaralnega roka) zaradi varstva dolžnika predpisuje pisno obliko, saj po nastopu zastaranja o izpolnitvi obveznosti odloča izključno dolžnik.

8. Toženkino pritožbeno stališče, da po preteku zastaralnega roka dolga s pripoznavo ni mogoče več oživeti, je materialnopravno zmotno in v nasprotju s prej citiranimi določbami OZ. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ugotovilo obseg pripoznane terjatve. Izhajalo je iz izjave toženke, podane 2. 10. 2013, v kateri se je zavezala vrniti 4.071,14 EUR spomladi leta 2014. Samo v tem obsegu je torej terjatev ponovno oživela, zato tožnik od nje ne more več terjati stranskih terjatev in stroškov, do katerih bi bil sicer upravičen, če bi tožbo pravočasno vložil. Ker pripoznava velja zgolj v obsegu, danem v pisni izjavi, višje obveznosti toženki ni mogoče naložiti. Ne drži tudi, da višini tožbenega zahtevka toženka ni ugovarjala, saj je ugovarjala zastaranje celotno vtoževane terjatve.

9. Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Vodilo pri ugotavljanju uspeha strank v postopku je namreč odločitev o glavni terjatvi, tožnik pa je s slednjo uspel z 62 %, kot je sodišče pravilno ugotovilo.

10. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.