Jedro

Ker je toženka tožbo, s katero je začela upravni spor, vložila po izteku 30-dnevnega roka od vročitve izpodbijane odločbe, je potrebno prepozno vloženo tožbo, na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, zavreči. Pravočasno vložena tožba druge tožnice zoper drugo izpodbijano odločbo (ki se posredno nanaša na izpodbijano odločbo, glede katere je tožnica zamudila rok za tožbo) v drugi zadevi, ne more vplivati na pravočasnost tožbe v konkretni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 310/99-12 z dne 8.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje ZUS) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.10.1998, s katero je bila odpravljena odločba Upravne enote L., Izpostave M. P., Oddelka za okolje in prostor ter premoženjskopravne zadeve (1. točka) z dne 9.5.1997 in zavrnjena tožničina zahteva za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del (2. točka).

V obrazložitvi sodišče prve stopnje navaja, da iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnici odločba, ki jo je izpodbijala v upravnem sporu, vročena 10.10.1998, tožbo, s katero je začela upravni spor, pa je vložila dne 23.11.1998. Po določbi 1. odstavka 26. člena ZUS je rok za vložitev tožbe 30 dni od vročitve upravnega akta. Glede na to, da je izpodbijani akt prejela 10.10.1998, bi morala tožbo vložiti najkasneje 9.11.1998. Tožbo je vložila šele 23.11.1998, torej je bila ta vložena prepozno.

Tožnica vlaga pritožbo v kateri navaja, da je R.B., ki je solastnica hiše na B. 24, v zakonskem roku sprožila upravni spor zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS. Ker se ugotavlja pravica o isti zadevi sta tožbi združili, R.B. pa se je priključila tudi s pritožbo v njenem pritožbenem roku. Sodišče mora tožbo B. obravnavati. Ne ve, zakaj jo tožena stranka obravnava kot investitorico plinske napeljave, saj je takšno stanje podedovala. Prejšnji lastnik je pridobil potrebna soglasja, da so leta 1996 priključili plin, kasneje pa si je pridobil še soglasje o priglasitvenih delih upravnega organa. Ne nasprotuje priključitvi K. na obstoječo plinsko napeljavo, vendar le v skladu s projektom H. d.o.o. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnici je bila izpodbijana odločba vročena dne 10.10.1998, tožbo, s katero je začela upravni spor, pa je vložila po izteku 30 dnevnega roka, to je dne 23.11.1998. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožnica ne izpodbija. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožba vložena prepozno, ter pravilno odločilo, ko je prepozno vloženo tožbo, na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, zavrglo.

Čeprav sta tožnica in R.B. istočasno vložili tožbi zoper različni odločbi istega upravnega organa, pa ju je prvostopno sodišče pravilno razdružilo in ju obravnavalo ločeno, saj gre za različni tožnici in različni upravni odločbi. Zato tudi pravočasno vložena tožba druge tožnice v drugi zadevi, ne more vplivati na pravočasnost tožbe, vložene v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo ob predhodnem preizkusu tožbe. Zato ne morejo biti predmet presoje pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na vsebino odločbe upravnega organa.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člen in 68. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.