Jedro

Tožena stranka je tožeči stranki utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi verbalnega spolnega nadlegovanja sodelavke A.A., s čimer je tožeča stranka kršila določbe iz pogodbe o zaposlitvi ter 7. člen ZDR-1, ki prepoveduje tudi vsakršno spolno nadlegovanje na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se v 15 dneh kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov tožene stranke z dne 9. 12. 2014, katero je istega dne posredovala tožeči stranki in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko nemudoma reintegrirati v delovni proces v skladu z že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, jo za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ponovno prijaviti v vsa zavarovanja ter ji za isto časovno obdobje obračunati vse zapadle bruto mesečne plače, od njih odvesti ustrezne in vsakokratne davke in prispevke ter ji zatem izplačati pripadajoče neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti le-teh neto plač v izplačilo, torej od vsakega 18. dne v mesecu za neto plačo iz predhodnega meseca, do plačila, v 15-dneh (točka I izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker od tožene stranke ni zahtevalo, da predloži videoposnetek spornega dogodka z dne 24. 10. 2014, kljub temu da je tožeča stranka to predlagala, in se do tega ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do tega, da je tožeča stranka z laičnim ugovorom izpodbijala opozorilo z dne 12. 6. 2014 in tudi do zatrjevane kršitve enakopravne obravnave ter posledično diskriminatornosti pri izbiri ukrepov v zvezi z očitkom domnevne alkoholiziranosti. Nadalje je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka glede prekluzije. Poziv sodišča prve stopnje strankama, da naj v 15 dneh vložita pripravljalno vlogo, s katero lahko navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze, ni bil vsebinsko konkretiziran, poleg tega pa je bilo navedeno tudi opozorilo, da na prvem naroku navajanje novih dejstev ne bo več mogoče. S tem pa je kršilo določilo 286. a člena ZPP, saj tožeča stranka na dan, ko se ji je iztekel 15 dnevni rok za vložitev pripravljalne vloge, sploh še ni imela vloge nasprotne stranke. S tem ji je bila kršena pravica do izjave, neposrednega izvajanja dokazov ter pravica do navajanja novih dejstev ter predlaganja novih dokazov. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje nepravilno in neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič, ki jih je v tožbi predlagala tožeča stranka, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni vestno in skrbno presodilo vseh dokazov in navedb tožeče stranke, posledično pa ni ugotovilo odločilnih dejstev, zato mu pritožba očita, da ni upoštevalo procesnih zahtev 8. člena ZPP, obrazložitev pa je tudi vsebinsko neprepričljiva. Nekritično je namreč povzemalo predvsem dokaze tožene stranke, izpoved tožeče stranke pa je pavšalno ocenilo kot neprepričljivo. Dokaznemu predlogu tožeče stranke po predložitvi videoposnetka ni posvetilo nobene pozornosti. Ker zavrnitev tega dokaznega predloga ni bila argumentirana in konkretizirana, je tožeča stranka ni mogla grajati. Sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaznega predloga tudi v sodbi ne konkretizira. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka opozorila ni vsebinsko izpodbijala. ZDR-1 ne nudi pravnega varstva zoper opozorilo, in tako ne določa, da bi moral delavec hkrati z izpodbijanjem redne odpovedi iz krivdnega razloga izpodbijati tudi opozorilo. Opozorilo se presoja v smislu obstoja predpostavke za dopustnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je dokazno breme, da tožena stranka tožeče stranke ni obravnavala neenakopravno, na njej, tega pa ta ni dokazala, zato je tožeča stranka dokazala, da je tožena stranka v razmerju do nje postopala diskriminatorno in neenakopravno. Tožeča stranka je pravočasno navajala, da je tožena stranka v primeru dveh drugih sodelavcev postopala drugače, saj nobeden od njiju ni prejel opozorila zaradi ugotovljene prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi, da je izpodbijana odpoved nekonkretizirana. Prijaviteljica tožnikovega spolnega nadlegovanja ni zaposlena pri toženi stranki, zato se tožena stranka ne more sklicevati na njeno dolžnost ukrepanja preprečitve spolnega nadlegovanja med sodelavci, očitek motenj delovnega procesa ter nastanek škode pa sta nedokazana. Tožena stranka Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti ni predložila, 37. člen ZDR-1, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je le okvir, katerega vsebinsko izpopolnitev predstavlja ugotovitev konkretnih kršitev. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi dejstvo, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljila na dogodku iz oktobra 2014, ostalih dogodkov, za katere je rok zamujen, pa ne bi smela upoštevati. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila z dogodkom z A.A.. Ker je rok za podajo odpovedi prekluziven, mora in sme sodišče prve stopnje pravočasnost ugotavljati tudi samo, tega pa ni storilo, zato je zaključek sodišča prve stopnje najmanj preuranjen, posledično pa je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da avdio-video posnetek, ki bi prikazoval sporni dogodek, ne obstaja. Na spornem območju je le video naprava, ki zvoka ne snema, dogodek pa je bil verbalen. Ker trditveno podlago predstavljajo le navedbe v pripravljalni vlogi, teh ni mogoče nadomestiti z vlogi priloženimi listinskimi dokazi (tožnikov laični ugovor z dne 17. 2. 2015), zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik utemeljenosti pisnega opozorila ni izpodbijal. Sploh pa tožnik ni niti zatrjeval, da dne 9. 5. 2014 ni bil pod vplivom alkohola. Nadalje navaja, da se v dokaznem postopku ni potrdilo, da bi bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica šikaniranja in diskriminacije. S pozivom z dne 5. 2. 2015 sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 286.a člena ZPP. Poleg tega pa tožena stranka poudarja, da mora stranka skladno z določbo 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, saj se kršitve, na katere se sklicuje kasneje, upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala nobene kršitve. Tožnik tudi ni odgovoril na pripravljalno vlogo tožeče stranke, čeprav bi to skladno s sklepom z dne 5. 2. 2015 lahko storil. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve proste presoje dokazov po 8. členu ZPP, saj je jasno navedlo, da je glede poteka spornega dogodka kot prepričljivejšo sprejelo izpoved priče A.A.. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi bila odpoved vsebinsko in postopkovno nekonkretizirana. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba o nepravočasnosti redne odpovedi, saj je bila podana tako znotraj 60 dnevnega subjektivnega kot tudi znotraj 6 mesečnega objektivnega roka po določbi 3. odstavka 89. člena ZDR-1. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obširno, skrbno, nazorno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja s pravilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožba sicer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar jo uveljavlja zato, ker se na strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje te kršitve ni storilo, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, prav tako pa so v obrazložitvi navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju.

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko od tožene stranke ni zahtevalo predložitve video posnetka spornega dogodka z dne 24. 10. 2014, saj iz odgovora na tožbo izhaja, da se ti posnetki po dveh mesecih brišejo, zato ga tožena stranka tudi ni mogla predložiti. Poleg tega pa je tožeča stranka A.A. verbalno nadlegovala, zato sam videoposnetek, četudi bi še obstajal, verbalnega nadlegovanja ne bi mogel dokazati. Ob tem pritožbeno sodišče na podlagi zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 5. 6. 2015 ugotavlja, da je tožnikov pooblaščenec z naroka za glavno obravnavo odšel skoraj uro pred njenim zaključkom. Pred odhodom iz razpravne dvorane je zgolj za vsak primer sodišču predložil stroškovnik ter pristavil, da tožnik vztraja pri vseh predlaganih dokazih. Tožnik bi moral kršitve določb pravdnega postopka skladno z določbo 286.b člena ZPP uveljavljati najkasneje do zaključka naroka za glavno obravnavo in sicer določno, pa tega ni storil, zato pritožbenih navedb o neizvedbi z njegove strani predlaganih dokazov pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

9. Sodišče prve stopnje je s pozivom z dne 5. 2. 2015 (l. št. 20) stranki na podlagi 286.a člena ZPP pozvalo, da naj v 15 dnevnem roku dodatno obrazložita svoje predhodne navedbe in podata dodatne navedbe in dokaze, če to želita, ker to na prvem naroku za glavno obravnavo ne bo več mogoče. Strankama je bilo tudi naloženo, da naj v primeru dokazovanja z zaslišanjem prič predložita pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priče lahko izpovedale, kopije njihovih osebnih dokumentov in njihove kontaktne podatke. Opozorjeni sta bili na to, da bo, če tega ne bosta storili, sodišče dokaz z zaslišanjem predlaganih prič izvedlo le v primeru, če bo stranka dokazala, da je pisne izjave poskušala pridobiti, pa ni bila uspešna. Prav tako sta bili stranki pozvani, da naj se izjavita, ali zahtevata neposredno zaslišanje prič, saj lahko sodišče v nasprotnem primeru na podlagi 236.a člena ZPP odloči, da se bodo pisne izjave le prebrale. Posebej sta bili stranki opozorjeni na to, da sta se dolžni v roku 15 dni od vročitve pisnih vlog nasprotnih strank, opredeliti do navedb nasprotne stranke iz njene pripravljalne vloge ter navesti tudi, ali zahtevata neposredno zaslišanje prič, ki so podale pisne izjave. Pisni poziv sodišča prve stopnje pa vsebuje tudi opozorilo strankama, da sta se dolžni držati rokov iz tega poziva, saj se bodo vloge in dokazi, predloženi po izteku teh rokov, upoštevali le, če bosta stranki izkazali, da jih nista mogli pravočasno predložiti brez svoje krivde.

10. Iz listin v spisu izhaja, da sta stranki pripravljalni vlogi vložili v postavljenem roku in sicer tožena stranka 20. 2. 2015, skupaj s pisnimi izjavami prič, fotokopijami njihovih osebnih dokumentov, podatki o naslovih, na katere naj jih sodišče vabi ter dodatnimi navedbami, tožeča stranka pa dne 23. 2. 2015. Njena vloga pisnih izjav prič, fotokopij njihovih osebnih dokumentov in kontaktnih podatkov ni vsebovala. Vlogi sta bili vročeni nasprotni stranki in sicer vloga tožene stranke pooblaščencu tožnika dne 24. 2. 2015, vloga tožeče stranke pa toženi stranki dne 25. 2. 2015, vendar stranki nanju nista odgovorili.

11. Iz navedenega izhaja, da je sodišče postopalo skladno z že navedenimi določbami ZPP, zato s pritožbo uveljavljane kršitve določbe 286.a člena ZPP in smiselno uveljavljane kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (ne pa kršitve po 14. točki 2. odstavka istega člena, ki jo zmotno uveljavlja tožeča stranka) niso podane. Tožeča stranka se je imela možnost izjasniti o pripravljalni vlogi in predlaganih dokazih tožene stranke, pa te možnosti ni izkoristila.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo procesnih zahtev 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč jasno navedlo, da je glede poteka spornega dogodka kot prepričljivejšo sprejelo izpoved priče A.A., ki je izpovedala, da je pred obravnavanim dogodkom tožečo stranko srečala približno petkrat in da je že takrat ta dajala neprimerne opazke. Sporni dogodek pa je bil hujši od prejšnjih, saj je tožečo stranko srečala ponoči, ko je pripeljala tovornjak v skladišče in parkirala na rampi, pa je tožeča stranka pristopila in jo vprašala, če bi šla z njo na pivo. To vabilo je priča zavrnila, skočila s tovornjaka mimo tožeče stranke na tla in ker ta ni odnehala, je prosila gospo iz skladišča, če bi šla z njo pokadit cigareto, da bi se na ta način znebila tožeče stranke. Po vrnitvi iz kadilnice je tožeča stranka znova pristopila k njej in jo ponovno spraševala iste stvari. Ker je tožeča stranka govorila z neprijaznim tonom, ki je do žensk žaljiv, se je je priča bala. Poleg tega pa se je sodišče prve stopnje o verodostojnosti priče prepričalo tudi na podlagi njenih pisnih izjav (B3 in B10) ter tudi na podlagi izpovedi prič B.B., C.C. in D.D.. V točkah 15, 16 in 17 je svojo odločitev o tem, zakaj je verjelo priči A.A. in ne tožniku, sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo.

13. Ni zmoten zaključek sodišča prve stopnje, kot to poskuša prikazati pritožba, da tožeča stranka opozorila ni vsebinsko izpodbijala. Sodišče prve stopnje je v točkah 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti dne 9. 5. 2014, ki so bile podlaga za podajo opozorila z dne 12. 6. 2014 (priloga B2), ni zatrjevala ničesar, zato utemeljenosti opozorila ni izpodbijala. Tožeča stranka v tožbi in pripravljalni vlogi v zvezi z opozorilom ni zatrjevala, da dne 9. 5. 2014 ni bila pod vplivom alkohola. Pisna izjava, ki jo je v spis vložila (A8), ne more nadomestiti trditvene podlage tožeče stranke.

14. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku ni posledica šikaniranja in diskriminacije. Pri tem se je oprlo na izpoved E.E., ki je izpovedala, da je pri toženi stranki popolnoma prepovedano uživanje alkohola in da tožnik ni bil obravnavan drugače kot ostali delavci.

15. Tožena stranka je tožeči stranki redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitve, storjene v oktobru 2014, ko je verbalno spolno nadlegovala sodelavko A.A., s tem pa kršila določbe iz pogodbe o zaposlitvi ter 7. člen ZDR-1, ki prepoveduje tudi vsakršno spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Ob tem je pravilno upoštevala tudi pisno opozorilo z dne 12. 6. 2014 za kršitev, ki jo je tožnik storil 9. 5. 2015. Tako so pritožbene navedbe, da tožena stranka ne bi smela v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati ostalih dogodkov, za katere je rok za odpoved zamujen, neutemeljene, saj tožena stranka razen kršitve iz opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2015 in kršitve iz oktobra 2014 drugih kršitev v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 9. 12. 2014 ni upoštevala.

16. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana pravočasno. Sodišče prve stopnje je sicer brez posebne obrazložitve, ker to med strankama ni bilo sporno, pravilno štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Tožena stranka je dne 28. 11. 2014, ko je prejela pisno izjavo tožeče stranke, lahko ugotovila, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstaja utemeljen razlog, kar je pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 2. odstavku 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ker je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana 9. 12. 2014, je bila podana znotraj 60 dnevnega subjektivnega in šestmesečnega objektivnega roka za podajo, ki je določen v 3. odstavku 89. člena ZDR-1. 17. Iz navedenega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 9. 12. 2014 tožniku in posledično tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z določbami ZDR-1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je podana tožniku iz utemeljenega razloga, prav tako pa je utemeljeno tudi opozorilo pred redno odpovedjo.

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.