Jedro

Obstoj obveznosti izpolnitve pogodbe ene stranke iz dvostranske pogodbe je odvisen tudi od tega ali druga stranka izpolnjuje oziroma ali je pripravljena izpolnjevati svoje obveznosti, razen če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1., 2., 4. in 5. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo (pravilno sodbo in sklepom) v 1. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ig 1354/95 z dne 2.10.1995 tudi v 2. in 3. točki izreka (pravilno v 1. in 3. točki izreka); v 2. točki izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 4.240.787,00 SIT s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere vsakokratnih zamudnih obresti A banke d.d. za likvidnostne kredite, povečane za 50 % in sicer: od zneska 532.072,80 SIT od dne 27.7.1995 do plačila, od zneska 532.659,65 SIT od dne 9.8.1995 do plačila, od zneska 545.765,85 SIT od dne 9.9.1995 do plačila, od zneska 558.480,83 SIT od dne 14.10.1995 do plačila, od zneska 565.848,99 SIT od dne 19.11.1995 do plačila, od zneska 574.912,49 SIT od dne 9.12.1995 do plačila, od zneska 585.084,47 SIT od dne 9.1.1996 do plačila, od zneska 345.961,99 SIT od dne 9.2.1996 do plačila, vse pod pogoji pravnomočno potrjene prisilne poravnave, opr. št. St 191/2000 z dne 26.7.2001, po kateri mora tožena stranka zgoraj navedeno terjatev plačati v 20 % v roku 1 leta od 15.11.2001 z obrestno mero TOM + 9,7 % za čas od dneva začetka postopka prisilne poravnave do plačila.

Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo prometnega ali drugega enakovrednega davka (DDV) v višini kot bo veljala na dan plačila (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo še stroške izvršilnega in pravdnega postopka z zamudnimi obrestmi ter odločilo, da je sama dolžna nositi svoje pravdne stroške (4. in 5. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo v delu, v katerem ni uspela, pravočasno pritožila; uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov. Naknadno je sodišče obvestila, da je tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra in da je prevzemnik preostanka družbinega premoženja eden izmed družbenikov F. H. Sodišče prve stopnje je po izdaji izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil postopek prekinjen zaradi izbrisa tožeče stranke iz sodnega registra in ga z dnem 7.4.2005 nadaljevalo z družbenikom F. H. kot tožečo stranko (sklep z dne 8.9.2005).

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet spora plačilo osmih računov (A1 - A3 in A7-A11), ki jih je tožeča stranka izstavila toženi stranki na podlagi Pogodbe o svetovanju in storitvah (A5) in njenega dodatka z dne 8.7.1994 (A6) - v nadaljevanju Pogodba. Pogodbeni stranki sta se s Pogodbo dogovorili, da tožeča stranka kot izvajalec toženi stranki kot naročniku za potrebe njenega generalnega direktorja oziroma poslovodne ekipe po potrebi in predhodnem dogovoru ponuja nasvete, mnenja in storitve, predvsem na področju finančno-računovodskega poslovanja in komercialnega poslovanja (1. in 2. člen), tožena stranka pa se je zavezala tožeči stranki plačati dogovorjen mesečni pavšalni znesek, ne glede na dejansko koriščenje obsega svetovanja (4.člen). Pogodba je bila sklenjena za čas do 17.2.1996 (7. člen). Ker tožena stranka tožeči stranki ni plačala osmih izstavljenih računov po obračunu na podlagi Pogodbe, zahteva njihovo plačilo, skupaj z zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere, ki sta jo pravdni stranki dogovorili s Pogodbo (3. odstavek 5. člena).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke o razvezi Pogodbe iz krivdnih razlogov na strani tožeče stranke (zaradi odklonitve izdelave poročila o lastninjenju) in ugodilo zahtevku tožeče stranke na podlagi pogodbene zaveze tožene stranke, da ji plača dogovorjene mesečne nagrade.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka določila tožeči stranki prekratek rok za izpolnitev naročila za izdelavo spornega poročila, saj je navedeni zaključek oprlo na presojo izvedenih dokazov, predvsem na strokovno mnenje izvedencev, ki jih je glede tega vprašanja angažiralo v postopku in ki jih tožena stranka ni uspela izpodbiti s pritožbo. V roku, ki ga je tožena stranka določila tožeči za izdelavo poročila, tega le ta ni mogla izdelati in je zato nalogo tudi po oceni pritožbenega sodišča upravičeno zavrnila. Nemožnost izpolnitve zahtevane naloge z določitvijo prekratkega roka za izdelavo poročila je povzročila sama tožena stranka, zato iz tega razloga ni bila upravičena tožeči stranki prekiniti Pogodbe.

Pritrjuje pa pritožbeno sodišče pritožnici, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku in da ni presojalo vseh izvedenih dokazov (izjave zaslišanih prič), niti ni odgovorilo na njene trditve, da ni dolžna plačati toženi stranki ničesar več, ker je tožena stranka odpoved pogodbe sprejela, kar izhaja iz njenih ravnanj po odpovedi pogodbe. Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku oprlo le na Pogodbena določila o obveznostih tožene stranke. Pri tem očitno ni štelo za relevantne trditve tožene stranke, da je štela, da je tožeča stranka soglašala s prekinitvijo sodelovanja, ker naj bi F. H. prenehal opravljati posle za toženo stranko, tožeča stranka pa se na pozive tožene stranke, da naj se pri njej oglasi, ni več ne odzivala iz njej neznanih razlogov (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 1.12.1997). Obstoj obveznosti izpolnitve pogodbe ene stranke iz dvostranske pogodbe je odvisna tudi od tega ali druga stranka izpolnjuje oziroma je pripravljena izpolnjevati svoje obveznosti (1. odstavek 122. člena ZOR), razen če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka (138. člen ZOR). Ker sodišče prve stopnje iz teh pravnih vidikov dejanskega stanja ni presojalo, moralo pa bi ga, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev po oceni pritožbenega sodišča nepopolno ugotovljeno. S tem pa so podani pogoji za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Poleg tega pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da 2. točka izreka sodbe nasprotuje sami sebi. Če je sodišče upoštevalo pogoje plačila na podlagi pravnomočnega sklepa o prisilni poravnavi, bi namreč moralo ugotoviti višino terjatve (z obrestmi) na dan začetka postopka prisilne poravnave in nato toženi stranki naložiti plačilo v skladu s temi pogoji in odločiti tudi o višini obrestne mere od dneva začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za plačilo in o višini obrestne mere od tega dne dalje do plačila. Sodišče prve stopnje pa je v obrestnem delu, s tem ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tako zamudne obresti v dogovorjeni višini od zapadlosti do plačila in zamudne obresti po obrestni meri TOM + 9 % od 15.11.2001 do plačila, izreklo nerazumljivo sodbo, saj ob taki odločitvi ni jasna višina obrestne mere za čas od 15.11.2001 do plačila.

S tem pa se izkaže, da ima izpodbijana sodba tako pomanjkljivost, zaradi katere se v obrestnem delu ne more preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v obsegu, ki izhaja iz izreka tega sklepa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).