Jedro

Oviro za odpust obveznosti, ki jo v tem postopku uveljavlja upnik, sodišče presoja na ugovor upnika ali upravitelja (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Ravnanje dolžnika v skladu z njegovimi obveznostmi mora upravitelj preverjati v okviru nadzora po drugem odstavku 402. člena ZFPPIPP. Zaradi ugotovitve stanja premoženja, ki spada v stečajno maso, mora dolžnik, proti kateremu je vložen predlog za začetek postopka osebnega stečaja, sodišču dati poročilo o stanju svojega premoženja (prvi odstavek 384. člena ZFPPIPP). Poročilo dolžnika o stanju njegovega premoženja mora po drugem odstavku 384. člena ZFPPIPP vsebovati (med drugim tudi) popis vsega dolžnikovega premoženja in izjavo dolžnika, da je v poročilu navedeno vse njegovo premoženje, za katero ve, in vsi transakcijski računi. V tem primeru upraviteljica, ne glede na to, da je, kot je izpovedala, izvajala nadzor v skladu z zakonskimi določbami, ni ugotovila nobenih kršitev, ki bi zahtevale vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.

Da bi upravitelj lahko preveril stanje premoženja, ki spada v stečajno maso, morajo banke, borznoposredniške družbe, klirinškodepotna družba, sodišča, davčne uprave in drugi upravljavci zbirk podatkov po osmem odstavku 384. člena ZFPPIPP upravitelju na njegovo zahtevo posredovati vse podatke, vključene v zbirkah osebnih podatkov, ki jih upravljajo, pomembne za ugotovitev pravnega položaja in premoženja stečajnega dolžnika, premoženja njegovega zakonca ter poslov, ki bi lahko imeli značilnosti izpodbojnih pravnih dejanj. Upraviteljica je povedala, da se je natančno pozanimala o vsem dolžnikovem premoženju, dolžnik ji je pregledno pojasnil tudi povezave s stečajem družbe A. d. o. o. in svoje poroštvene obveznosti. O dolžnikovem premoženju je upraviteljica v skladu z zakonom opravila tudi uradne poizvedbe, ki so se ujemale s tem, kar ji je povedal dolžnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor proti odpustu obveznosti zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za odpust obveznosti in postopek odpusta obveznosti ustavilo.

2. Zoper ta sklep je dolžnik vložil ugovor (ki ga je višje sodišče štelo za pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi upnikovemu (pravilno: dolžnikovemu) predlogu za odpust obveznosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Upnik je v ugovoru proti odpustu obveznosti zatrjeval, da to, da dolžnik razkošno živi tudi po začetku postopka osebnega stečaja, kaže na to, da ob začetku postopka ni podal popolnega poročila o stanju svojega premoženja. Dolžnik očitno ima premoženje, o katerem ni obvestil sodišča, s čimer je kršil svoje obveznosti iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). V hiši na naslovu X, v kateri dejansko prebiva dolžnik z družino, se nahaja vredno premoženje, o katerem dolžnik ni poročal sodišču, redni stroški vzdrževanja stanovanjske hiše s pripadajočimi objekti, v kateri živi dolžnik s svojo družino, presegajo prihodek, do katerega je dolžnik v osebnem stečaju upravičen, dolžnik pa je z denarnimi sredstvi oziroma premoženjem financiral potovanja, počitnice in ostale aktivnosti družine.

5. Namen odpusta obveznosti je omogočiti odpust obveznosti samo tistemu dolžniku, ki ni zmožen izpolniti svojih obveznosti, čeprav je ravnal in še ravna vestno in pošteno. Zato dolžnik, ki ne ravna tako, zlorablja pravico do odpusta obveznosti. Pri presoji, ali ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega oziroma nepoštenega ravnanja, se lahko opremo na najbolj tipične položaje zlorabe pravice do odpusta obveznosti (nevestnega in nepoštenega ravnanja dolžnika), ki so kot izpodbojna domneva določeni v četrtem odstavku 399. člena ZFPPIPP. Če dolžnik ne dokaže drugače, velja, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti (med drugim) tudi, če dolžnik krši svoje obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP.

6. Dolžnik je upnikovim navedbam nasprotoval (izpodbijal zakonsko domnevo) in zatrjeval ter dokazoval, da je ob začetku postopka osebnega stečaja navedel vse svoje premoženja, ves čas postopka redno poročal upraviteljici in ni kršil nobenih obveznosti, ki mu jih med postopkom nalaga zakon.

7. V nasprotju s sodiščem prve stopnje višje sodišče ocenjuje, da je, ne glede na to, da ni predložil (večine) potrdil o plačevanju stroškov bivanja na naslovu X in da ni predložil dokazil o višini vseh stroškov, dolžnik vsaj verjetno izkazal, da jih plačujeta on in njegova žena, pri tem pa jima pomagata tudi hčerki oziroma hčerkin fant. Dolžnik je po oceni višjega sodišča zadovoljivo razložil in (delno) tudi dokazal, kako ravnajo v njihovi družini: razložil je, na kak način si (v sorodstveni mreži) medsebojno pomagajo, opisal je, kako živita in se preživljata, študirata in delata njegovi hčerki, kako dela žena, kakšen odnos ima z bratom in drugimi sorodniki. Tudi pritožnikov brat, B. B., je v izjavi (p.d. 256) pojasnil, da lahko, ker ima njihova družina več nepremičnin in premičnin, kot jih potrebujejo, pomagajo drugim: bratu in njegovi družini je že do sedaj in jim bo tudi v bodoče vedno pomagal, prav tako tudi ostali člani družine (brat C. in mama).

8. Sodišče prve stopnje ne verjame dolžniku, da naj bi hčerki plačevali družinske stroške bivanja, saj obe še študirata in imata tudi sami stroške, zato se sodišču prve stopnje ni zdelo verjetno, da bi lahko poleg tega prispevali tudi v družinski proračun. Ne glede na razumno razlago sodišča prve stopnje pa višje sodišče meni, da je dolžnik kljub vsemu dovolj natančno in verjetno pojasnil, zakaj hčerki kljub temu, da sta študentki, lahko (če je to kdaj potrebno) prispevata v družinski proračun: obe opravljata bolj zahtevna in donosna študentska dela, eni od hčera pa pri plačevanju stroškov pomaga njen fant, ki je poklicni odbojkar in dela v Milanu, Italija. Povedal je, da stroške plačujejo večinoma tako, da dolžnik da denar bratu, ta pa potem plača dobaviteljem.

9. Sodišče prve stopnje dvomi v verodostojnost dolžnikovih izjav, saj je v prvem odgovoru na ugovor podal zelo skopa pojasnila, kasneje pa je svoje izjave dopolnjeval v skladu z zahtevo upnika, naj se o njih izjavi in predloži dokaze. Opisano po prepričanju višjega sodišča ni nič nenavadnega, pričakovati je namreč, da bo dolžnik po tem, ko je ugotovil, da njegovi (skopi) odgovori upnika niso prepričali, saj je vztrajal pri svojih ugovorih, svoja pojasnila še dodatno utemeljeval. Za razliko od sodišča prve stopnje pa višje sodišče ocenjuje, da so dolžnikovi odgovori, glede na (sicer razumljivo) precej pavšalne upnikove očitke, dovolj prepričljivi.

10. Višje sodišče zato ne pritrjuje sodišču prve stopnje, da si dolžnikove izjave glede plačevanja stroškov prebivanja v hiši, dane v različnih fazah postopka, tako zelo nasprotujejo, da bi jih zaradi tega lahko ocenili kot neresnične. V (za odločitev pomembnem delu) se namreč ujemajo z izjavo dolžnikovega brata (p.d. 256), da dolžnik živi z družino v njegovih objektih in stroške energentov plačuje sam, najemnine ne plačuje, v zameno zanjo pa vzdržuje objekte in ureja okolico. Dolžnik mu tudi kot strokovnjak svetuje pri vseh nepremičninskih postopkih, pri legalizacijah objektov ter z nasveti pri investicijskem vzdrževanju in odpravi napak na objektih.

11. Pri tem pa tudi ni mogoče spregledati upnikovih trditev (vloga p.d. 275), da ima dolžnik vpisano dosmrtno osebno služnost stanovanja na parcelah št. 69/2, 70 in 71/1 k.o. ...

12. Upnik je trdil, da se v hiši v X nahajajo vredne premičnine, ki so že bile prodane v izvršilnem postopku v letu 2016. Dolžnik je to ves čas zanikal. Povedal je, da je bilo na objektu več izvršb, izvršitelj pa je opremo odpeljal in prodal (v letih 2013 in 2014), upnik je bil delno poplačan, v letu 2018 pa je upnik angažiral novega izvršitelja, ki v objektu ni več našel vrednejših predmetov.

13. Utemeljeno pritožnik opozarja, da zaključki sodišča prve stopnje o oceni vrednosti nepremičnine in premičnin na podlagi zaslišanja D. D. in E. E. za odločitev v sporu ne morejo biti relevantni. Gre za nepremičnino (X), ki je v lasti dolžnikovega brata, dolžnik pa za premične stvari in opremo, ki je v hiši, trdi, da niso v lasti stečajnega dolžnika, temveč njegovega brata. Višje sodišče ugotavlja, da iz izpovedbe stečajne upraviteljice ne izhaja, da bi se v navedeni hiši nahajale dolžnikove stvari, ki bi jih bilo mogoče unovčiti. Dolžnik pa je predložil tudi dokazilo o zavarovanju nepremičnine, v kateri živijo, iz police pa izhaja, da je zavarovalec in zavarovanec lastnik objekta, B. B., ki ima zavarovano tudi odgovornost za škodo dolžnikove družine in vso opremo.

14. Višjega sodišča ne prepriča obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem navaja, da je na podlagi izjav prič (D. D., E. E. in na podlagi ogleda slik, ki jih je E. E. predložil v spis na zaslišanju) „nedvomno“ zaključilo, da se že zarubljeni in nato prodani predmeti ponovno nahajajo v objektu. Dolžnik namreč trdi, da so predmeti sicer enaki (podobni), vendar ne isti, in da je, potem ko je izvršitelj prvotne odpeljal in nato prodal, brat kupil in v hišo pripeljal nove. Brez podlage v dokazih pa je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je navedene predmete dolžnik ali kdo od članov njegove družine kupil (na dražbi?) in se zato nahajajo v hiši. 15. Drži, da „življenjski slog“, ki ga živi dolžnik in njegova družina, ni značilen za „običajne“ dolžnike v osebnem stečaju. Dokazi, ki jih je predložil upnik, vzbujajo dvom v resničnost dolžnikovega poročila o njegovem premoženju ob začetku stečajnega postopka. Višje sodišče je zato prvi sklep o zavrnitvi upnikovega ugovora zoper odpust obveznosti razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da bi sodišče izvedlo dokaze, ki jih je v podkrepitev svojih trditev (ne glede na to, da niso bile dovolj specificirane) predlagal upnik v ugovoru. Po izvedbi dokazov pa višje sodišče ne soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi iz izvedenih dokazov za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, dovolj prepričljivo izhajalo, da dolžnik skriva premoženje, o katerem ni poročal upraviteljici in iz katerega si „privošči življenjski slog“, kot mu to očita upnik. Dolžnik namreč (lastna) potovanja zanika, pojasnjuje, da so potovale večinoma hčerke, on je šel le k ženini teti v Italijo in poleti na slovensko ali hrvaško obalo k prijateljem. Za odločitev v zadevi pa je pomembno: da vse, kar je upnik zatrjeval (in kar bi, če bi se izkazalo za resnično, pomenilo, da ima dolžnik nekje “črni fond“ iz katerega financira svoje življenje tekom postopka osebnega stečaja), ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano; da je veliko (prej opisanih) okoliščin, ki mu jih očita upnik, dolžnik dovolj prepričljivo pojasnil, pomembno težo pa ima tudi izjava upraviteljice o njegovem poročilu o premoženju in o dolžnikovem obnašanju tekom stečajnega postopka. Utemeljeno namreč pritožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo v nasprotju z izpovedbo upraviteljice, zaslišane kot priče. 16. Oviro za odpust obveznosti, ki jo v tem postopku uveljavlja upnik, sodišče presoja na ugovor upnika ali upravitelja (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Ravnanje dolžnika v skladu z njegovimi obveznostmi mora upravitelj preverjati v okviru nadzora po drugem odstavku 402. člena ZFPPIPP. Zaradi ugotovitve stanja premoženja, ki spada v stečajno maso, mora dolžnik, proti kateremu je vložen predlog za začetek postopka osebnega stečaja, sodišču dati poročilo o stanju svojega premoženja (prvi odstavek 384. člena ZFPPIPP). Poročilo dolžnika o stanju njegovega premoženja mora po drugem odstavku 384. člena ZFPPIPP vsebovati (med drugim tudi) popis vsega dolžnikovega premoženja in izjavo dolžnika, da je v poročilu navedeno vse njegovo premoženje, za katero ve, in vsi transakcijski računi. V tem primeru upraviteljica, ne glede na to, da je, kot je izpovedala, izvajala nadzor v skladu z zakonskimi določbami, ni ugotovila nobenih kršitev, ki bi zahtevale vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.

17. Da bi upravitelj lahko preveril stanje premoženja, ki spada v stečajno maso, morajo banke, borznoposredniške družbe, klirinškodepotna družba, sodišča, davčne uprave in drugi upravljavci zbirk podatkov po osmem odstavku 384. člena ZFPPIPP upravitelju na njegovo zahtevo posredovati vse podatke, vključene v zbirkah osebnih podatkov, ki jih upravljajo, pomembne za ugotovitev pravnega položaja in premoženja stečajnega dolžnika, premoženja njegovega zakonca ter poslov, ki bi lahko imeli značilnosti izpodbojnih pravnih dejanj. Upraviteljica je povedala, da se je natančno pozanimala o vsem dolžnikovem premoženju, dolžnik ji je pregledno pojasnil tudi povezave s stečajem družbe A. d.o.o. in svoje poroštvene obveznosti. O dolžnikovem premoženju je upraviteljica v skladu z zakonom opravila tudi uradne poizvedbe, ki so se ujemale s tem, kar ji je povedal dolžnik.

18. Upraviteljica je podrobno pojasnila, kako se je v tem postopku oblikovala stečajna masa in kako so se poplačevali upniki. Potrdila je dolžnikove trditve, da je bil skoraj celotno obdobje postopka osebnega stečaja zaposlen in da je prejemal minimalno plačo. Povedala je, da je seznanjena s tem, da dolžnik z družino živi pri bratu, ona pa nima nobenih indicev o zatrjevanem razkošnem življenju dolžnika in njegove družine.

19. Ali dolžnik res ima kje skrito premoženje oziroma ali pridobiva dohodke, o katerih upravitelju ne poroča, je po stališču višjega sodišča pomembno odvisno od izjave, ki jo je bila dolžna podati stečajna upraviteljica v okviru nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti dolžnika iz 401. člena ZFPPIPP (drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP). Če namreč upravitelj po drugem odstavku 402. člena ZFPPIPP ugotovi, da obstaja razlog za ugovor proti odpustu obveznosti, mora vložiti ugovor proti odpustu obveznosti (tretji odstavek 402. člena ZFPPIPP). Ker v konkretnem primeru stečajna upraviteljica ni podala nobenih trditev v zvezi z neskladnostjo v dolžnikovem poročilu o njegovem premoženju oziroma je to celo izrecno zanikala, to po prepričanju višjega sodišča potrjuje dolžnikove navedbe v ugovoru, da nima nobenega premoženja, o katerem ob začetku stečajnega postopka ni poročal upraviteljici.

20. Trditve upnika, da je dokaz, da ima dolžnik premoženje, njegovo lagodno življenje, je višje sodišče zato presojalo v luči podatkov, ki jih je zbrala stečajna upraviteljica (kot organ postopka zaradi insolventnosti). Ugotovilo je, da iz otvoritvenega poročila upraviteljice izhaja premoženje, ki ga ima dolžnik, upraviteljica pa je, zaslišana kot priča, potrdila, da nima dolžnik nobenega drugega premoženja kot tistega, ki ga je navedel v poročilu ob začetku stečajnega postopka, pri tem pa iz njenih rednih poročil ne izhaja ugotovitev kakršnegakoli dejanja dolžnika, za katerega bi upraviteljica ocenila, da je izpodbojno.

21. Dolžnik je, kot to navaja on sam in tudi upnik, (bivši) podjetnik s široko mrežo znancev in prijateljev, kar mu, kakor to sam (nadvse podrobno in slikovito) opisuje, znatno olajša življenje v preizkusni dobi. K temu po dolžnikovih trditvah v veliki meri prispeva njegova (razširjena in ožja) družina: dolžniku pomagajo njegov brat, ženini sorodniki, vsi ti pa so, kot trdi dolžnik (in kot to potrjuje tudi njegov brat), dokaj premožni. Očitno sta iznajdljivi in podjetni tudi hčerki, ki služita denar že tekom študija.

22. Višje sodišče ocenjuje, da po izvedenih dokazih upnik ni uspel prepričati sodišča, da je med dolžnikovim prihodki in stroški tak razkorak, da bi bilo očitno, da ima dolžnik prihodke oziroma premoženje, ki jih pred sodiščem in upniki skriva, dovolj prepričljiva za sprejem odločitve pa so prej opisana dolžnikova pojasnila. Kot je bilo že prej navedeno, gre pri uveljavljani kršitvi za izpodbojno domnevo, ki jo je po oceni višjega sodišča, sploh glede na to, da upnikove trditve temeljijo le na posrednih dokazih, sklepanjih in domnevah, dolžnik uspel izpodbiti.

23. Zaradi navedenega višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je upnikov ugovor proti odpustu obveznosti zavrnilo (358. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.