Jedro

sodišče ni dolžno pojasnjevati, zakaj se ni odločilo za krajšo preizkusno dobo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24. 9. 2010 R. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. členu in goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje ponarejanja listin določilo dva meseca zapora, za kaznivo dejanje goljufije pa sedem mesecev zapora ter mu določilo enotno kazen osmih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je kaznivi dejanji, za katera je bil obsojen s prvostopenjsko sodbo, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in mu za to kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev kazenskega zakonika. Predlaga ugoditev zahtevi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obsojenega oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je mnenja, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo drugostopenjske sodbe, ker je v izreku zapisano, da se pritožbi zagovornika delno ugodi, v obrazložitvi pa, da je pritožba neutemeljena (3. točka obrazložitve) oziroma da je utemeljena (12. točka obrazložitve). Iz tega razloga izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Trdi tudi, da bi moralo sodišče natančno obrazložiti, zakaj je sledilo izpovedi zaslišanih prič D. D., H. H. in S. R., česar pa ni storilo. Ne sodišče prve stopnje ne druge stopnje ni ugotovilo verodostojnosti navedenih prič in jim je zgolj nekritično sledilo. Sodbi prve in druge stopnje prav tako nista ustrezno obrazložili odločbe o kazenski sankciji, saj nista obrazložili, zakaj se je sodišče odločilo za preizkusno dobo, ki je daljša od zakonskega minimuma. Sicer pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo s tem, da neutemeljeno ni uporabilo instituta majhnega pomena, na kar je bilo opozorjeno že v pritožbi, a je pritožbeno sodišče uporabo tega instituta zgolj pavšalno zavrnilo. Dejstvo pa je, da so izpolnjene vse predpostavke, saj je nevarnost očitanih dejanj neznatna že zaradi višine premoženjske koristi, ki naj bi jo po obtožbi pridobil obdolženi, škodljivih posledic tudi ni več, ker jih je obdolženi v celoti poravnal. 6. Očitek nasprotja med izrekom in obrazložitvijo drugostopenjske sodbe je neutemeljen. Tako iz izreka kot iz obrazložitve povsem jasno izhaja, v katerem delu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika in v katerem delu ter iz katerih razlogov jo je zavrnilo. V 3. točki sodbe pritožbenega sodišča je sicer navedeno, da pritožba ni utemeljena in v sledečih točkah sodišče obrazloži razloge za to. V 6. (in delno 12. točki) sodišče izrecno pove, v katerem delu je pritožba utemeljena in obrazloži razloge za delno ugoditev pritožbi. Vsebinsko se izrek v ugoditvenem delu povsem ujema z razlogi iz obrazložitve sodbe, ki pritrjujejo pritožbi in zavrnilni del izreka z razlogi v obrazložitvi, ki utemeljujejo neutemeljenost pritožbe. Iz navedenega izhaja, da ni vsebinskega nasprotja in nejasnosti, ki bi pomenile kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Glede neobrazloženosti oziroma odsotnosti razlogov o izpovedbah prič D. D., H. H. in S. R. Vrhovno sodišče ugotavlja, da imata tako prvostopenjska kot tudi drugostopenjska sodba ustrezne razloge o verodostojnosti navedenih prič in za to, da sta sodišči verjeli njihovim izpovedbam. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da priči D. D. in H. H. nista pričali tako, da bi po krivem obremenili obdolženca, ampak sta izpovedali le o dejstvih, s katerimi sta bili seznanjeni. Verodostojnost priče S. R. pa je ocenilo kot prepričljivo in potrjeno z listinskimi dokazi in ob tem poudarilo, da ni našlo razloga, da bi po krivem obremenjevala obdolženca, ki je bil njen sodelavec. Vse te izpovedbe pa je ocenilo tudi v povezavi z obdolženčevim zagovorom, ki je bil izpodbit z izpovedbami navedenih prič in listinskimi dokazi. Iz teh razlogov je tudi ta očitek zahteve neutemeljen in ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Prav tako imata sodbi potrebne razloge za izbiro kazenske sankcije in dolžino določene kazni zapora in preizkusne dobe. Prvostopenjsko sodišče je v zadnjem odstavku devete strani in v prvem odstavku desete strani obrazložitve svoje odločbe jasno in natančno obrazložilo odločitev o izbiri in trajanju kazenske sankcije (kot olajševalne okoliščine je upoštevalo skrb za dva mladoletna otroka, odplačevanje škode oškodovancu in nekaznovanost). Neutemeljena je tudi pavšalna trditev v zahtevi, da tudi drugostopenjsko sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj se je odločilo za preizkusno dobo, ki je višja od zakonskega minimuma in obdolžencu znižalo le določeno zaporno kazen, ne pa tudi preizkusne dobe. V 12. točki obrazložitve je ocenilo ustreznost dvoletne preizkusne dobe in tako opravilo presojo, da je to obdobje primerno zaradi utrditve obsojenčevega bodočega pozitivnega vedenja. Ni pa bilo dolžno pojasnjevati, zakaj se ni odločilo za krajšo preizkusno dobo.

9. Glede zatrjevane napačne uporabe materialnega prava zaradi neuporabe instituta majhnega pomena Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, ki je takšne očitke utemeljeno in obrazloženo zavrnilo v 11. točki šeste strani svoje odločbe.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).