Jedro

Od povprečno skrbnega človeka je mogoče (in treba) pričakovati, da bo v taki situaciji, v kakršni se je znašla tožnica, uporabil tisto pot, na kateri mu ne preti nobena nevarnost zdrsa zaradi snega in ledu pod njim. Če tako ne ravna in uporabi bistveno nevarnejšo pot, na kateri je možnost zdrsa zelo velika, je mogoče govoriti o neprevidnem in premalo pazljivem ravnanju. Tako ravnanje pa v smislu določbe prvega odstavka 192. člena ZOR brez dvoma predstavlja krivdni prispevek oškodovanca k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Ob večji previdnosti in skrbnosti, ki jo je bilo od tožnice mogoče pričakovati, bi se tožnica lahko nastanku škode izognila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati tožnici 2.600.000,00 tolarjev z zakonskimi obrestmi od 12.10.1999 do plačila in ji, prav tako nerazdelno, povrniti 494.894,00 tolarjev stroškov postopka z obrestmi od 12.10.1999 do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbam tožeče in toženih strank delno ugodilo in sicer tako, da je na pritožbo toženih strank odločilo, da znaša tožničina soodgovornost za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode 50 odstotkov, na pritožbo tožnice pa zvišalo odškodnino iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin na 1.500.000,00 tolarjev, iz naslova prestanega strahu pa na 1.000.000,00 tolarjev.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi so razlogi nejasni in so med seboj v nasprotju. Nasprotje obstaja tudi med odločilnimi dejstvi in vsebino listin in zapisnikov, pa tudi med vsebino zapisnikov in listin. V sodbi sodišča druge stopnje tudi ni izrečno zapisano, da naj bi znašala tožničina soodgovornost 50 odstotkov. Tožnica hodi k prvotoženi stranki že vrsto let in vedno uporablja zadnji vhod.

Dokazano je, da pot do zadnjega vhoda ni bila očiščena. Očitek pritožbenega sodišča, da je bila tožnica premalo skrbna zato, ker je kljub visoki nosečnosti izbrala zadnji vhod, ni korekten. Tožnica ni vedela, da je bila pot pod snegom poledenela. Če bi prvotožena stranka očistila tudi to pot, tožnica ne bi padla. Odločitev pritožbenega sodišča, da je tožnica soodgovorna za to, de je prišlo do nastanka škode, je zato pravno napačen. Napačna pa je tudi odločitev o višini odškodnine. Zahtevek iz naslova skaženosti je bil neutemeljeno zavrnjen, saj pri tožnici skaženost obstaja. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je prenizka. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožnici, ob upoštevanju izključne odgovornosti prvotožene stranke, prisojena odškodnina, ki je bila predlagana v pritožbenem postopku.

Revizija je bila vročena nasprotnima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri obravnavanju te zadeve uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP 1977) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožnica v reviziji sicer zatrjuje, da naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar so v tem delu njene revizijske trditve splošne in neobrazložene. Trdi namreč le, da naj bi bili razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju (v čem naj bi bila nejasnost in v čem naj bi bila nasprotja, ne pove), nasprotje pa naj bi obstajalo tudi med listinami in zapisniki (tudi tega, katere listine naj bi bile v nasprotju z zapisniki ali njihovimi deli, ne pove). Dolžnost vlagatelja revizije kot izrednega pravnega sredstva je, da opredeljeno navede razloge, ki jih uveljavlja, revizijsko sodišče pa preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah opredeljeno navedenih razlogov in ni dolžno samo iskati morebitnih nejasnosti in nasprotij, katerih obstoj se v izrednem pravnem sredstvu zatrjuje le na splošno. Revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zato ni utemeljena.

Neutemeljena pa je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava. V obširnih trditvah tožnica opisuje nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešila prvotožena stranka, ki ni očistila tudi stranskega vhoda. Pri tem pa pozablja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je imela tožnica na razpolago dve poti, ki se po dolžini nista bistveno razlikovali. Razlikovali pa sta se po tem, da je bila ena očiščena, druga pa še ne. Do škodnega dogodka je prišlo v zgodnjih jutranjih urah. Tožnici je bilo znano, da je mogoče priti v prostore prvotožene stranke po dveh poteh. Kljub temu, da je videla, da pot do zadnjega vhoda še ni očiščena (delavci privotožene stranke so najprej očistili pot do glavnega vhoda), je izbrala to pot, namesto da bi uporabila ne bistveno daljšo, vendar pa že očiščeno pot, na kateri ni bilo ne snega ne poledice.

Od povprečno skrbnega človeka je mogoče (in treba) pričakovati, da bo v taki situaciji, v kakršni se je znašla tožnica, uporabil tisto pot, na kateri mu ne preti nobena nevarnost zdrsa zaradi snega in ledu pod njim. Če tako ne ravna in uporabi bistveno nevarnejšo pot, na kateri je možnost zdrsa zelo velika, je mogoče, kot pravilno ocenjuje pritožbeno sodišče, govoriti o neprevidnem in premalo pazljivem ravnanju. Tako ravnanje pa v smislu določbe prvega odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) brez dvoma predstavlja krivdni prispevek oškodovanca k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Ob večji previdnosti in skrbnosti, ki jo je bilo od tožnice mogoče pričakovati, bi se tožnica lahko nastanku škode izognila. Zato odločitev pritožbenega sodišča, da znaša njen soprispevek k nastanku škode 50 odstotkov, ni materialnopravno napačna, kot zmotno zatrjuje revizija.

Prav ima revizija v delu, ko trdi, da v odločbi sodišča druge stopnje številka "50" in beseda "odstotkov" nista navedeni. Zmotno pa meni, da to pomeni bistveno kršitev postopka. Drugotožena stranka je namreč v pritožbenem postopku v svoji pritožbi uveljavljala soodgovornost tožnice in izrečno navedla, da naj bi ta znašala 50 odstotkov.

Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe (prvi odstavek na šesti strani) povsem jasno zapisalo, da je v delu, ki se nanaša na soodgovornost tožnice, "pritožbi drugotožene stranke v celoti ugodilo". Tudi pri znižanju odškodnine zaradi tožničine soodgovornosti, je tako iz izreka sodbe sodišča druge stopnje kot tudi iz razlogov povsem jasno razvidno, da gre za 50-odstotno soodgovornost. Končno tudi tožnici ni nejasno, koliko naj bi znašala njena soodgovornost, saj je v njeni reviziji povsem jasno zapisano (peti odstavek na tretji strani), da znaša po mnenju pritožbenega sodišča njena soodgovornost 50 odstotkov, čeprav to ni izrečno navedeno.

V celoti je neutemeljena tudi tožničina revizija v delu, ki se nanaša na prisojo odškodnine zaradi utrpljene nepremoženjske škode. Revizija izpodbija le zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Po končanem zdravljenju je ostala tožnici na levem gležnju na notranji strani 5 cm dolga brazgotina, ki je slabo vidna le takrat, ko nima nogavic. Po oceni tožničine izpovedbe je sodišče ugotovilo, da "ni mogoče zaključiti, da tožnico brazgotina moti takrat, ko jo npr. na morju kdo pogleda".

Pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova pravno priznane škode je pomemben objektivni kriterij (obstoj skaženosti) in subjektivno doživljanje objektivnih sprememb v zunanjosti oškodovanca. Skaženost sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca medicinske stroke, vendar je pravno pomembno tudi, za kakšne spremembe v zunanjosti človeka gre, koliko so opazne za povprečnega človeka, na katerem delu telesa se spremembe nahajajo, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca, kakšne reakcije povzročajo spremembe v zunanjosti oškodovanca pri drugih ljudeh. Pri presoji teh okoliščin je lahko zelo pomembno tudi opažanje sodnika, ki v zadevi sodi. Subjektivni kriterij je vpliv vseh objektivno opisanih elementov na oškodovančevo psihično ravnovesje in počutje nasploh, upoštevati pa jih je treba do razumne meje (primerjaj Poročilo VS RS, št. 1/72). Opisanim ugotovitvam mora slediti še primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse.

Upoštevanje vseh opisanih kriterijev zagotavlja dosojanje pravične denarne odškodnine, ki je tudi v skladu z namenom in naravo odškodnine za negmotno škodo. Objektivni in subjektivni elementi, ki so bili pri tožnici ugotovljeni v zvezi z zatrjevano skaženostjo in duševnimi bolečinami, ki naj bi jih zato trpela, kot sta materialnopravno pravilno ugotovili sodišči druge in prve stopnje, ne narekujejo prisoje denarnega zadoščenja iz tega naslova.

Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih dejstev, pa tudi denarno zadoščenje, ki je bilo tožnici prisojeno iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 800.000,00 SIT, ni prenizko odmerjeno. Po končanem zdravljenju ima tožnica zaradi rahlo zadebeljenega in le v skrajni legi upogiba navzgor omejeno gibljivega gležnja težave le pri večjih obremenitvah in gospodinjskih delih, ki jih mora opravljati čepe. Več napora mora vložiti pri delu na vrtu, pri hoji pa mora po eni uri počivati. V znesku 800.000,00 SIT odmerjeno denarno zadoščenje je ob upoštevanju opisanih tožničinih težav primerna odškodnina, ki je v skladu z določbami ZOR (200 in 203. člen) in je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Po povedanem se je pokazalo, da tožničina revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977).