Jedro

Oseba, ki ni več vodena v evidenci brezposelnih oseb, ni upravičena do denarne socialne pomoči. Za presojo, od katerega dne dalje tožnik ni bil več voden v evidenci brezposelnih oseb, je odločilen izrek odločbe, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za naprej, od dokončnosti odločbe dalje. Do izbrisa tožnika iz evidence brezposelnih je prišlo z dokončnostjo odločbe in od tedaj dalje tožnik šest mesecev ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb. Zato tožnik od izbrisa iz evidence brezposelnih oseb ni upravičen do denarne socialne pomoči.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 12. 2011 in št. ... z dne 27. 12. 2011 ter Centra za socialno delo A. št. ... z dne 14. 9. 2011 in št. ... z dne 15. 9. 2011 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 30. 3. 2012 in Centra za socialno delo A. št. … z dne12. 9. 2011, ter da se tožniku prizna pravica do denarne socialne pomoči po zahtevku z dne 26. 8. 2011 oziroma, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje (II. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega in upravnega postopka (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je izbris tožnika iz evidence brezposelnih oseb začel učinkovati z 22. 7. 2011, ko je bila izdana dokončna odločba, ki je potrdila odločbo o izbrisu z dne 18. 11. 2010 in ne torej z dnem izbrisa iz evidence brezposelnih oseb (12. 11. 2010). Tožena stranka navaja, da je takrat veljavni 39. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 in naslednji) določal, da CSD v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči prične postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru, če ugotovi, da upravičenec ni bil upravičen do denarne socialne pomoči. Tožena stranka je upoštevala dokončno odločbo Zavoda RS za zaposlovanje in tožniku ukinila denarno socialno pomoč z dnem, ko je bil ta izbrisan iz evidence brezposelnih oseb in ne šele od dokončnosti odločbe, s katero je bil tožnik izbrisan. Tožena stranka se pri tem sklicuje na 24. člen ZSV. Kot razlog se šteje tudi neprijavljenost pri pristojnem organu za zaposlovanje, kadar bi se oseba po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti lahko štela za brezposelno osebo (3. alineja drugega odstavka 24. člena ZSV). To pomeni, da tožnik do denarne socialne pomoči ni upravičen od dneva, ko je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb in ne šele od dokončnosti odločbe, s katero je bil izbrisan. Enako stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v drugi zadevi pod Psp 278/2014. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Zoper II. točko izreka in zoper zavrnilni del odločitve o stroških postopka in stroških upravnega postopka, je pritožbo vložil tudi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka oziroma CSD A. napačno presojal datum izbrisa, pri čemer je sodišče odločilo, da je datum, ko je izbris tožnika iz evidence brezposelnih oseb začel učinkovati 22. 7. 2011, ko je bila izdana dokončna odločba o izbrisu tožnika iz evidence brezposelnih oseb. Po mnenju tožnika pa bi moralo sodišče kot datum, od katerega bi izbris tožnika iz evidence brezposelnih oseb začel učinkovati upoštevati datum pravnomočne sodne odločbe. Tožnik je namreč uveljavljal tudi sodno varstvo. Prvostopenjska sodba je bila izdana 21. 12. 2011, drugostopenjska pa 29. 3. 2012. Če bi sodišče upoštevalo omenjeni datum nastanka pravnomočnosti, bi bil tožnik upravičen do denarne socialne pomoči tudi po zahtevku z dne 26. 8. 2011. Posledično, ker je tožnik prepričan, da je utemeljen njegov zahtevek tudi glede odprave odločb z dne 30. 3. 2012 in 12. 9. 2011 ter glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči, je upravičen tudi do povračila pravdnih stroškov in stroškov upravnega postopka, kar je sicer sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za odpravo dokončne odločbe z dne 30. 3. 2012 in prvostopenjske odločbe z dne 12. 9. 2011, ter da se tožniku prizna pravica do denarne socialne pomoči po zahtevku z dne 26. 8. 2011 in da se mu v celoti priznajo stroški pravdnega in upravnega postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Tožnik je vložil tudi odgovor na pritožbo, ki jo je vložila tožena stranka. V njej navaja, da je stališče tožene stranke neutemeljeno. Sodišče je v sodbi obrazložilo, zakaj je štelo, da je izbris začel učinkovati po dokončnosti odločbe z dne 18. 11. 2010 in ne z dnem izbrisa iz evidence, za kar se v pritožbi zavzema tožena stranka. Tožnik je celo prepričan, da je pomembna pravnomočnost, ne pa dokončnost odločbe. Glede sklicevanja tožene stranke na sodno odločbo pa tožnik navaja, da omenjeno še ne pomeni ustaljene sodne prakse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 12. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 9. 2011. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločbo z dne 30. 6. 2010 razveljavil z učinkom od 1. 12. 2010 in odločil, da mora tožnik neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v višini 223,28 EUR vrniti. Nadalje je sodišče presojalo dokončno odločbo št. ... z dne 28. 12. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 9. 2011. Prvostopenjski organ je razveljavil odločbo z dne 16. 12. 2010 z učinkom od 1. 1. 2011 in odločil, da mora tožnik prejeto denarno socialno pomoč v višini 1.377,12 EUR vrniti. V presoji pred sodiščem prve stopnje pa je bila tudi dokončna odločba št. ... z dne 30. 3. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 9. 2011. Prvostopenjski organ je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. 8. Sodišče prve stopnje je zadevo združilo za skupno obravnavanje in odločanje.

9. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 30. 6. 2010 priznana pravica do denarne socialne pomoči za čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 in z odločbo z dne 16. 12. 2010 za čas od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011. ZSV je v 24. členu med drugim določal, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnost, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Med te razloge štejejo tudi razlogi, zaradi katerih pristojni organ za zaposlovanje osebo preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, razen razlogov iz 1., 5., 6., 7. in 8. alineje prvega odstavka 70. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji). Skladno s tretjim odstavkom 38. člena ZSV se v primeri iz 2. alineje drugega odstavka 24. člena zakona za spremembo okoliščin šteje dan, s katerim se brezposelna oseba preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb.

10. Iz navedenih določb izhaja, da oseba, ki ni več vodena v evidenci brezposelnih oseb, tudi ni upravičena do denarne socialne pomoči. Za odločitev v sporni zadevi pa je odločilno, od katerega dne dalje tožnik ni bil več voden v evidenci brezposelnih oseb.

11. Evidenco brezposelnih oseb vodi Zavod RS za zaposlovanje. Od kdaj naprej tožnik ni bil več voden v evidenci brezposelnih oseb, je torej potrebno presojati po določbah ZZZPB, na podlagi katerih je Zavod RS za zaposlovanje izdal odločbo o prenehanju vodenja tožnika v evidenci brezposelnih oseb. Iz odločbe št. ... z dne 18. 11. 2010 (priloga A/2) izhaja, da se tožnik z 18. 11. 2010 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, s tem da se omenjena odločitev izvrši z dnem dokončnosti odločbe v upravnem postopku. Brezposelna oseba (tožnik) se šest mesecev po dokončnosti odločbe v upravnem postopku ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Zoper omenjeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila s pritožbo št. ... z dne 22. 7. 2011 zavrnjena. Zadeva je bila tudi v presoji pred sodiščem, ki je odločitev Zavoda RS za zaposlovanje potrdilo (sodba opr. št. I Ps 2338/2011 z dne 21. 12. 2011 in sodba opr. št. Psp 102/2012 z dne 29. 3. 2012).

12. Navedene odločbe so bile izdane na podlagi 70. člena ZZZPB, ki je v 9. alineji 70. člena določal, da zavod preneha voditi evidenco brezposelnih oseb, če brezposelna oseba ni na razpolago za zaposlitev. Skladno z drugim odstavkom istega člena se brezposelna oseba šest mesecev po prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb ne more ponovno prijaviti na zavodu. Glede vodenja evidenc je bil na podlagi 72. člena ZZZPB sprejet Pravilnik o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja, ki je v 26. členu določil, da zavod preneha voditi brezposelno osebo v evidenci brezposelnih oseb med drugim tudi, če ni na razpolago za zaposlitev in sicer z dnem, ko ni opravičila svoje odsotnosti na predpisani način. Iz obrazložitve že omenjenih odločb izhaja, da se tožnik neupravičeno ni udeležil svetovalnega razgovora, zato je Zavod RS za zaposlovanje odločil, da se tožnika z 18. 11. 2010 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. Taka odločitev je skladna s 26. členom že omenjenega Pravilnika. Vendar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča navedeni datum za presojo sporne zadeve ni odločilen, temveč je odločilen izrek odločbe od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za vnaprej, torej od dokončnosti odločbe dalje, kar izhaja tako iz 2. kot tudi 3. točke odločbe z dne 18. 11. 2010. Da je odločilna dokončnost odločbe nenazadnje izhaja tudi iz 70. člena ZZZPB, kajti šele od tega datuma dalje se oseba šest mesecev ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, bi nasprotno tolmačenje, torej da je odločilen 18. 11. 2010, pomenilo, da je tožnik več kot šest mesecev brez statusa iskalca zaposlitve, kar pa nikakor, glede na že citirani drugi odstavek 70. člena ZZZPB, ni bil namen zakonodajalca. Do izbrisa je prišlo z dokončnostjo odločbe in od tedaj dalje šest mesecev tožnik ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb, kar posledično pomeni, da tudi ni upravičen do denarne socialne pomoči, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. V zadevi, ki jo v pritožbi omenja tožena stranka opr. št. Psp 278/2014 z dne 7. 9. 2014 je bilo zavzeto enako stališče in sicer, da s tem, ko je bila oseba izbrisana iz evidence brezposelnih oseb tudi ni več upravičena do denarne socialne pomoči. Glede datuma, kdaj je prišlo do izbrisa, pa gre za vprašanje dejanskega stanja.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi bilo namesto dokončnosti odločbe potrebno upoštevati datum pravnomočnosti. Za tako tolmačenje v že citiranih določbah ni nikakršne pravne podlage. Gre za izvršitev dokončne odločbe, saj morebitna sodna presoja ne zadrži izvršitve dokončne odločbe. Sodišče je pravilno odločilo, da se tožbeni zahtevek za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, ki ga je tožnik vložil dne 26. 8. 2011 zavrne, saj tedaj tožnik ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb, kar pomeni, da tudi ni bil upravičen do denarne socialne pomoči. Zaradi delnega uspeha tožnika, je sodišče tudi pravilno odločilo, da je upravičen le do delne povrnitve priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pa stroškov, ki jih je uveljavljal že v predsodnem postopku in o katerih je tožena stranka tudi odločila z izpodbijanimi odločbami.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožnika in pa tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel in ker tudi odgovor na pritožbo, ki ga je vložil v zvezi s pritožbo tožene stranke ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in pa prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe in pa stroške odgovora na pritožbo.