Jedro

Tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na samo storitev prekrška oziroma (verodostojnost) plačilnega naloga, skladno z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2, v postopku izvršbe ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ, Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Carinski urad Maribor, je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-123374/2013-3 z dne 8. 10. 2013, zoper dolžnika A.A., začel davčno izvršbo dolžnega zneska denarne kazni v višini 250,38 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v višini 25 EUR, na podlagi sklepa Policijske postaje Celje, št. 010279492-8 z dne 13. 11. 2012. Odločitev je obrazložil z navedbo pravnih podlag za odločanje.

2. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku izdal odločbo št. DT-499-23-27/2014-2 z dne 28. 2. 2014 in v 1. točki odločbe spremenil navedbo izvršilnega naslova, ki pravilno glasi plačilni nalog in datum izvršljivosti izvršilnega naslova, ki pravilno glasi 30. 11. 2012, v preostalem delu pa je izpodbijani sklep potrdil in pritožbo zavrnil. Pojasnil je, da podlago za izvedbo davčne izvršbe predstavlja določba 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in da v obravnavanem primeru izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa določba 151. člena ZDavP-2. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni pa v pristojnosti davčnega organa, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. To je dolžnost organa, ki je potrdilo o izvršljivosti izdal. Ne glede na navedeno je drugostopenjski organ pritožniku pojasnil, da mu je bil plačilni nalog vročen 13. 11. 2012, na kraju prekrška in da je pritožnik ob prejemu odklonil podpis na plačilnem nalogu. Pritožniku je pojasnil tudi, da v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, kot to določa peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Odgovoril je tudi na pritožnikovo navedbo, ki se nanaša na opomin pred izvršbo ter sklep o izvršbi ter zavrnil pritožbeni ugovor stvarne in krajevne nepristojnosti. V zvezi s slednjim ugovorom se je skliceval na določbo 8. točke prvega odstavka Zakona o carinski službi in ugovor stvarne pristojnosti carinskega organa zavrnil. V zvezi s pritožbeno navedbo, ki se nanaša na opomin pred izvršbo, je drugostopenjski organ pritožniku pojasnil, da izdaja opomina ni obvezna. Pojasnil je tudi, da je stroške izvršbe v znesku 25 EUR dolžan pritožnik plačati v skladu s prvim odstavku 152. člena ZDavP-2, v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

3. Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Izpodbija odločbo drugostopenjskega organa in sklep o davčni izvršbi z dne 8. 10. 2013, iz vseh pritožbenih razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga da sodišče v sporu polne jurisdikcije spremeni izpodbijani upravni akt tako, da tožniku odpravi dolg iz naslova denarne kazni.

4. Izpodbijani sklep ni izdan po uradni dolžnosti, ampak je posledica nezakonito vodenega postopka s strani prvostopenjskega organa. Tožnik je kot neresničen zavrnil že opomin pred izvršbo, št. DT 4933-123374/2013-2 z dne 18. 6. 2013. Na območju PP Celje ni storil nobenega prekrška, kar je potrdila tudi priča B.B. V kolikor bi prekršek storil, bi ob upoštevanju določbe 87. člena ZUP moral plačilni nalog prejeti s priporočeno pošto, tudi če bi prevzem oziroma podpis naloga zavrnil. Prav tako bi moral od izdajatelja plačilnega naloga prejeti opomin pred izvršbo. Ker dejanja, ki se mu očita v plačilnem nalogu, niti plačilnega naloga ni dobil, tudi ni mogel plačati globe. Če bi nalog prejel, bi globo poravnal v zakonskem roku, ali pa bi v primeru nestrinjanja zoper nalog vložil ugovor. Tako je lahko ugovarjal samo opominu pred davčno izvršbo. Carinski organ je torej vodil postopek namesto domnevnega izdajatelja plačilnega naloga. Ni imel možnosti, da bi klavzulo izvršljivosti lahko izpodbijal pred organom, ki je vložil predlog za izvršbo. S tem mu je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi in pravica do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave.

5. Neresnična je navedba drugostopenjskega organa, da je odklonil podpis plačilnega naloga. Na dan 13. 11. 2013 ni bil s strani PP Celje izdan noben plačilni nalog, ker tega prekrška ni storil. Na opominu pred izvršbo z dne 18. 6. 2013 ni navedeno niti za kakšno dejanje gre, oziroma za kateri prekršek je zaračunana denarna kazen. To velja tudi za sklep o davčni izvršbi z dne 8. 10. 2013, niti ta podatek ni razviden iz drugih dopisov. Prav tako je prvostopenjski akt izdal stvarno in krajevno nepristojen organ. Izmišljenost dolga oziroma denarne kazni potrjuje tudi dolžina vodenja postopka. Da dolg ni obstojal potrjuje tudi vračilo zneska preveč plačane dohodnine in dne 22. 11. 2013 prejeto potrdilo pristojnega davčnega urada, iz katerega je razvidno, da ima do dne 22. 11. 2013 poravnane vse obveznosti pri tem organu.

6. Izdani sklep o davčni izvršbi je posledica suma storitve več kaznivih dejanj s strani uradne osebe prvostopenjskega organa. Nezakonitost sklepa o davčni izvršbi pa potrjuje tudi čas, ki ga je potreboval prvostopenjski organ za odpremo pritožbe drugostopenjskemu upravnemu organu. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitve prvostopenjskega sklepa in odločbe organa druge stopnje. Pojasnjuje, da ni dolžna preverjati vročitve plačilnega naloga in ugotavljati njegove izvršljivosti, ker to lahko zahteva pri tem organu tožnik. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan na podlagi listin in podatkov upravnega spisa. Ne odločba št. DT 21-00210-0 z dne 26. 9. 2013 o preplačilu dohodnine, niti potrdilo o plačilu evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev stranki, ne dokazuje neobstoja obveznosti. Tožena stranka je za popravo izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je spremenjen naziv izvršilnega naslova ter datum izvršljivosti, imela pooblastilo v določbah ZUP. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe, kot neutemeljene.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

10. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska denarne kazni na podlagi plačilnega naloga Policijske postaje Celje, št. 010279492-8 z dne 13. 11. 2012, torej gre v obravnavanem primeru za odločanje na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. Izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse, v določbi 151. člen ZDavP-2, predpisane sestavine.

11. Sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse z zakonom predpisane sestavine, tudi v 3. točki 151. člena ZDavP-2 zahtevan podatek o izvršilnem naslovu, z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Izvršiti je namreč mogoče le tisti pravni naslov, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti. Iz listin predloženega spisa izhaja, da je plačilni nalog št. 010279492-8 z dne 13. 11. 2012 opremljen s klavzulo izvršljivosti, ki je podpisana in opremljena s štampiljko, nalog pa je postal izvršljiv 30. 11. 2012. 12. Glede na prej navedene podatke je bila po presoji sodišča odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita, tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na samo storitev prekrška oziroma (verodostojnost) plačilnega naloga, pa skladno z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2, v postopku izvršbe ni mogoče uveljavljati.

13. Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sodišče, ob upoštevanju 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, sprejelo na seji.