Jedro

Le z ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, ob tožnikovem vztrajnem zatrjevanju, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo tam ubili, pa ni mogoče utemeljiti stališča tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 2. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2009, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee prvega odstavka 52. člena v povezavi s 1. alineo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ po izvedenem rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter odločila v skladu s četrtim odstavkom 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje delno strinja z ugotovitvami tožene stranke glede tožnikove splošne neverodostojnosti. Po presoji sodišča prve stopnje pa je preuranjen zaključek tožene stranke, da ni podan razlog po tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Navaja, da tožena stranka ni s podvprašanji in dodatnimi vprašanji ugotavljala razloge, zakaj tožnik meni, da ga bodo v izvorni državi ubili, če bi se tja vrnil, ob dejstvu, da je izrecno odgovoril, da je bil preganjan zaradi političnega prepričanja. Ocena tožene stranke, da tožniku ne gre subsidiarna oblika zaščite, pa tudi ni zadostno obrazložena, ker ni presodila, ali zaradi prisilne odstranitve tožniku grozi resna škoda. Dokazno breme je pri tem razdeljeno in ne veže samo tožnika (prvi odstavek 21. člena ZMZ), ampak tudi toženo stranko (prvi odstavek 22. člena ZMZ). Sklicuje se na prakso Ustavnega sodišča. 3. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba tožnika zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Navaja, da glede na izjave, ki jih je tožnik navajal med postopkom priznanja mednarodne zaščite, v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v matično državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Prosilec namreč subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega, saj je podajal neskladne izjave, zaradi česar ni bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti namreč individualno utemeljena in če tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti (čemur je sodišče pritrdilo), tudi ni mogoče slediti njegovim navedbam o tveganju izpostavljenosti resni škodi, zaradi česar bi mu lahko bila priznana subsidiarna zaščita. Preverjanje splošnih informacij o izvorni državi, kot to nalaga sodišče toženi stranki v primeru, ko je na podlagi izjav tožnika nesporno ugotovljeno, da ta ni dokazal splošne verodostojnosti, je nesmiselno in nemogoče. Nesmiselno je, da bi morala tožena stranka na podlagi izjav, ki jih je ocenila za neresnične, ugotavljati, če bi bil prosilec v izvorni državi podvržen resni škodi. Pri tem ne gre prezreti tudi dejstva, da nikjer ni določeno, da se za uveljavitev resne škode zahteva nižji dokazni standard, kot za uveljavljanje preganjanja.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi tožena stranka v svoji odločbi svoje ocene, da tožniku ne gre subsidiarna oblika zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ, ni zadostno obrazložila. Tožnik je ves čas v postopku zatrjeval, da bi ga v izvorni državi Kamerun ubili, če bi se tja vrnil, v izvorno državo pa se tudi noče vrniti, ker tam nima nikogar več. Tožnik naj bi bil po lastnih navedbah preganjan zaradi političnega prepričanja. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na v obrazložitvi svoje sodbe navedeno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije in na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je Vrhovno sodišče v svoji sodbi ponovno ne povzema, da se ne bi ponavljalo. Po sprejetem stališču obeh navedenih sodišč je prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

7. Tožnik je dolžan v nadaljnjem postopku navesti dokaze, ki kažejo na utemeljeno podlago za sklep, da bo v primeru izročitve izpostavljen resni nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Ocena tožene stranke, s katero bi ovrgla dvom o tem, pa mora temeljiti na predvidljivih posledicah odstranitve tožnika v izvorno državo, pri tem pa mora upoštevati tako splošno stanje v državi kot tudi tožnikove osebne okoliščine. Takšne ocene pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni podala.

8. S tem, ko je tožena stranka sicer šele v svoji pritožbi zoper izpodbijano sodbo podrobno obrazložila svoje stališče o tem, da v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v matično državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more nadomestiti pomanjkljivosti v obrazložitvi svoje odločbe. Le z ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, ob tožnikovem vztrajnem zatrjevanju, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo tam ubili, pa ni mogoče utemeljiti stališča tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 2. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.

9. Glede na navedeno pritožbeni ugovori, ki se nanašajo le na del izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 10. Vrhovno sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi 76. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.