Jedro

V obravnavanem primeru je toženka prekoračila pooblastila iz 24. člena ZBPP. V izpodbijani odločbi je namreč med drugim ugotovila, da osumljenka ni storila očitanih dejanj. Za navedeno pa toženka po sodni presoji nima zakonskega pooblastila. ZBPP namreč ne določa, da bi se lahko organ za BPP v postopku odločanja o dodelitvi BPP prosilcu spuščal v presojanje o obstoju kaznivega dejanja, in kot v konkretnem primeru še, ali je osumljena storila naznanjena dejanja ali ne. S takšnim ugotavljanjem se po presoji sodišča presega opisani standard očitnosti. Zato je v tem pogledu napačno uporabila 24. člen ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1580/2020 z dne 20. 8. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje za začetek in vodenje subsidiarnega pregona v zvezi s kazensko ovadbo tožnika zoper osumljeno A.A. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po prvem odstavku 190. člena KZ-1. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Toženka navaja, da je potrebno pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP in oceniti ali so izpolnjeni procesni pogoji iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter upoštevati kriterij razumnosti zadeve. Ugotavlja, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (v nadaljevanju tožilstvo) s sklepom Kt/21636/2018/TG/MP z dne 3. 4. 2020 zavrglo kazensko ovadbo tožnika zoper osumljeno A.A., ter da ima tožnik zakonsko možnost, da v roku 30 dni od prejema sklepa tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe sam začne kazenski pregon zoper navedeno osumljenko.

3. Toženka ugotavlja, da nadaljevanje kazenskega pregona ni razumno in nima verjetnega izgleda za uspeh. Sklicuje se na sklep tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe, iz katerega naj bi izhajalo, da iz dokumentacije, ki je bila priložena kazenski ovadbi, ne izhaja, da bi osumljena storila katerokoli kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ugotavlja, da je tožilka v zvezi s preostalimi osumljenki očitanimi dejanji vložila obtožni predlog in oceni, da je državna tožilka kazensko ovadbo tožnika utemeljeno zavrgla. Ob tem navaja, da je sklep o zavrženju kazenske ovadbe prepričljiv, skladen in podrobno obrazložen.

4. Toženka meni, da tožniku ni uspelo izkazati, da obstajajo nova dejstva in dokazi, ki tožilstvu ob izdaji sklepa o zavrženju kazenske ovadbe niso bila znana in s katerimi bi izkazal, da obstaja utemeljen sum, da je osumljenka storila očitano kaznivo dejanje. Navaja, da tožnika ni pozvala k dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP, saj je to dolžna storiti le v primeru, da bi bila prošnja za dodelitev BPP iz formalnih razlogov nepopolna ali nerazumljiva. Ob tem se sklicuje na sodbi tukajšnjega sodišča I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019 in I U 1753/2019 z dne 7. 1. 2020. 5. Ugotavlja, da v konkretnem primeru ni podan niti utemeljen sum, da bi osumljena storila kakšno kaznivo dejanje, še manj pa gotovost, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Zato meni, da ni verjetno pričakovati, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspel in navaja, da če tožilstvo ni prepoznalo elementov kaznivih dejanj, tega tožnik kot subsidiarni tožilec ne more spremeniti. Toženka zaključi, da ne gre le za pomanjkanje utemeljenega suma, temveč za to, da naznanjena dejanja sploh niso predmet pregona kazenskega pravosodja. Ob tem poda tudi ugotovitev, da osumljenka ni storila naznanjenih dejanj. Tožnikova prošnja je bila zato zavrnjena kot neutemeljena zaradi neizpolnjevanja objektivnega kriterija za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

6. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek oziroma podredno, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožnika za dodelitev BPP ugodi. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožnik navaja, da je prošnji za dodelitev BPP, vloženi na predpisanem obrazcu, priložil tudi sklep tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe, ne pa tudi obtožnega predloga, ker za vložitev tega še ni iztekel rok. Navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno ali je toženka ugotavljala izpolnjevanje pogojev iz 11. člena do 23. člena ZBPP. Določilo 24. člena ZBPP pa je uporabila nepravilno, saj se je spustila v oceno, ali je podan utemeljen sum oziroma gotovost, da je osumljenka storila kaznivo dejanje ter zaključila, da v kolikor tožilstvo ni prepoznalo elementov kaznivih dejanj, tega tožnik kot subsidiarni tožilec ne more spremeniti, saj očitana dejanja niso predmet pregona kazenskega pravosodja. Z navedenim pa je po mnenju tožnika presegla pomen 24. člena ZBPP in ga tako nepravilno uporabila. Toženka se namreč ni ukvarjala z vprašanjem očitne nerazumnosti zadeve oziroma verjetnosti izgledov za uspeh, pač pa je prevzela funkcijo kazenskega pravosodja. Toženka je namreč presojala utemeljenost kazenske ovadbe oziroma bodočega obtožnega predloga, kar pa ni namen 24. člena ZBPP.

8. Tožnik se nadalje sklicuje na 60. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki omogoča oškodovancu, da prevzame pregon kaznivega dejanja oziroma dopušča možnost, da lahko subsidiarni tožilec s pregonom uspe. Tožnik se sklicuje na ugotovitve toženke, v skladu s katerimi tožnik nima možnosti za uspeh. Navaja, da so ugotovitve toženke, po katerih dejanja osumljenke niso predmet pregona, v nasprotju z listinami v spisu in z izrekom sklepa tožilstva. Toženka je po mnenju tožnika zaradi preširoke argumentacije 24. člena ZBPP pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila določbe materialnih predpisov. Upoštevaje pravico tožnika, da na podlagi 60. člena ZKP prevzame kazenski pregon, ne zadostuje sklicevanje toženke na sklep tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe. Toženka ne navaja razlogov za ugotovitev, da so pričakovanja in zahteve tožnika v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Prav tako toženka ni navedla kdaj in iz kakšnih razlogov je vpogledala v kazenski vpisnik, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik je namreč 1. 7. 2020 vložil obtožni predlog, zato meni, da bi morala toženka izpodbijano odločitev utemeljiti tudi na podlagi tožnikovih navedb v obtožnem predlogu. Zato meni, da je dejansko stanje v zvezi s 24. členom ZBPP pomanjkljivo ugotovljeno.

9. Tožnik navaja, da bi ga morala toženka pred izdajo odločbe seznaniti z ugotovitvami v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz 24. člena ZBPP. Po njegovem mnenju je v nasprotju z bistvom dodelitve BPP pričakovanje, da bodo stranke postopkov angažirale odvetnika, da jim bo sestavil vlogo za dodelitev BPP. Tožnik opozarja, da je toženka v obravnavanem primeru sledila razlogom sklepa o zavrženju kazenske ovadbe in ni konkretnega primera presojala z vidika 190. člena KZ-1, 60. člena ZKP in določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter Haaške konvencije. Stališče toženke iz 8. točke obrazložitve izpodbijane odločbe zožuje pomen stranke do izjave v upravnem postopku ter krši njeno pravico do enakopravne obravnave, posledično pa krši ustavno pravico do poštenega sojenja in dostopa do sodišča ter ustavno pravico iz 14. člena Ustave RS.

10. Tožnik nadalje pojasni razloge, zaradi katerih meni, da razlogi tožilstva za zavrženje kazenske ovadbe niso bili pravilni. Pri tem se sklicuje na sklep tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe, iz katerega izhaja, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ker mladoletna hčerka tožnika takrat ni bila s sodno odločbo dodeljena v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev. Pojasni, da je navedeno kaznivo dejanje inkriminirano s tremi izvršitvenimi oblikami, pri čemer prvi dve izvršitveni obliki ne določata kršitve izvršljive sodne odločbe. Ob tem se sklicuje na veljavno zakonsko ureditev v zvezi z izvrševanjem roditeljske pravice.

11. Toženka je po tožnikovem mnenju s presojo, da osumljenka očitanih dejanj ni storila, da le-ta niso predmet pregona kazenskega pravosodja, in da ni podan utemeljen sum kaznivega dejanja, prevzela funkcijo kazenskega sodišča. Navedena vsebinska presoja po tožnikovem mnenju spada v pristojnost kazenskega sodišča in presega standard očitnosti, za kar nima zakonske podlage. Ob tem se sklicuje tudi na sodno prakso tukajšnjega sodišča v zadevah I U 847/2019 in III U 18/2016 in navaja, da morajo sodišča v tovrstnih primerih predstaviti zakonske in druge predpise, na podlagi katerih so zadevo vsebinsko presojali z vidika 24. člena ZBPP, česar pa toženka ni storila.

12. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je sporno ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za začetek in vodenje subsidiarnega pregona tožnika zoper osumljenko zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

15. Prvi odstavek 24. člena ZBPP med drugim določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Iz tretjega odstavka istega člena istega zakona pa med drugim izhaja, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

16. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

17. Navedeno za konkretni primer po sodni presoji pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.

18. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru toženka prekoračila pooblastila iz 24. člena ZBPP. V izpodbijani odločbi je namreč med drugim ugotovila, da osumljenka ni storila očitanih dejanj. Za navedeno pa toženka po sodni presoji nima zakonskega pooblastila. ZBPP namreč ne določa, da bi se lahko organ za BPP v postopku odločanja o dodelitvi BPP prosilcu spuščal v presojanje o obstoju kaznivega dejanja, in kot v konkretnem primeru še, ali je osumljena storila naznanjena dejanja ali ne. S takšnim ugotavljanjem se po presoji sodišča presega opisani standard očitnosti. Zato je v tem pogledu napačno uporabila 24. člen ZBPP. Poleg navedenega sodišče ugotavlja, da je toženka v obravnavani zadevi celo presegla ugotovitve tožilstva z navedbo, da naznanjena dejanja niso predmet pregona kazenskega pravosodja. Tožilstvo je namreč le v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 192. člena KZ-1 kazensko ovadbo zavrglo iz razloga, ker naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ob tem sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, od kje toženki podlaga za takšen zaključek, zato je po presoji sodišča utemeljen tudi očitek o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Vse navedeno pa po oceni sodišča tudi pomeni, da se je toženka postavila v funkcijo sodišča. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati.

19. Sodišče nadalje ugotavlja, da toženka svoje odločitve ni oprla na ustrezen vsebinski preizkus zadeve v zvezi z relevantno zakonsko ureditvijo, temveč zgolj na podatek, da je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, kar po mnenju toženke pomeni, da tožnik kot subsidiarni tožilec ne more uspeti. Vendar pa po presoji sodišča zgolj to, da se državni tožilec odloči, da ne bo vztrajal pri kazenskem pregonu, ne more avtomatično pomeniti, da gre za očitno nerazumnost zadeve, saj daje tožniku kot oškodovancu že sam zakon (60. člen ZKP) možnost, da prevzame pregon. Če je oškodovanec v tem primeru upravičen do BPP, potem ni dopustna taka razlaga 24. člena ZBPP, ki bi mu to možnost dejansko odvzela v tovrstnih primerih že zaradi okoliščine, ker tožilstvo meni, da ni pogojev za nadaljevanje postopka.

20. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja nobena okoliščina, iz katere bi bilo mogoče sklepati, kako je toženka napolnila zakonski standard očitnosti. Svojo odločitev je namreč, kot že rečeno, izrecno oprla na presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, v zvezi s katerim bi želel tožnik kot subsidiarni tožilec nadaljevati kazenski pregon. Zaradi navedenega izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP1) v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka.

21. Ker izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP, zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in bistvenih kršitvah določb postopka, je sodišče v skladu z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Na podlagi tretjega in četrtega odstavka istega člena je sodišče zadevo vrnilo organu za BPP v ponoven postopek, v katerem je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, se sodišče do preostalih tožbenih ugovorov ni opredelilo.

22. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

23. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 ZUP se v postopku za dodelitev BPP subsidiarno uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.