Jedro

Tožena stranka je racionalizirala in reorganizirala delo tako, da je med drugim ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so bile delno prenesene na direktorja tožene stranke, delno pa predane občasnim zunanjim sodelavcem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo zgolj za fiktivno ukinitev delovnega mesta tožnice. Ker je bila tožnica edina zaposlena na ukinjenem delovnem mestu, ni bila neenako obravnavana z ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nedopustnega odpovednega razloga v osebnih okoliščinah na strani tožnice, ampak dejansko zmanjšane potrebe po delu poslovne sekretarke in s tem povezano prerazporeditev preostalega administrativnega dela. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek: da se odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2015 razveljavi kot nezakonita; da se ugotovi, da velja pogodba z dne 1. 4. 2012 in je trajala do 29. 2. 2016; da je tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna tožeči stranki izplačati plače, ki bi jih prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za minuli mesec do plačila, od pripadajočih mesečnih bruto plač pa plačati tudi vse prispevke in davke; ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 7.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške tega delovnega spora.

2. Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da vsaka sprememba glede dela, delovnega mesta ali delovnih potreb ni poslovni razlog. Moralo bi iti za obstoječe razloge, ne zgolj za drugačna poimenovanja. Ni sporno, da je tožnica v času, ko je delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 za delovno mesto poslovna sekretarka, imela tudi položaj direktorja in je opravljala tudi te naloge. Prav tako ni sporno, da sedanji direktor tožene stranke, opravlja del nalog poslovnega sekretarja. Z delom za toženo stranko je začel tedaj, ko je pri tožnici nastopil razlog začasne nezmožnosti za delo zaradi rizične nosečnosti (delo je prenehala opravljati 18. 11. 2013, A.A. je bil imenovan za prokurista 1. 2. 2013). Navedeni je vsekakor bolj fleksibilen, saj za razliko od tožnice ni zaposlen pri toženi stranki. Sodišče je glede nalog poslovnega sekretarja zgolj naštelo alineje iz tožničine pogodbe o zaposlitvi in zaključilo, da so bila to strokovno manj zahtevna opravila, ki niso bila na ravni eksperta. Saj pa tožnica ni trdila, da je izvajala naloge eksperta, ampak le, da A.A. ne opravlja nič bolj ekspertnih del, kot jih je sama. Sodišče se ni opredelilo do protislovnega izpovedovanja navedenega o finančnih delih, o poznavanju tožničinega dela ter glede kadrovske odločitve, da je ena oseba preveč. Vseeno je sodišče sledilo toženi stranki, da se je zmanjšala potreba po administrativnih opravilih, povečala pa potreba po zahtevnejših opravilih. Tožnica je opravljala tudi takšna opravila. Meni tudi, da se je obseg dela tožene stranke podvojil, da ni prišlo do bistvene spremembe v vsebini produktov. Ker gre za iste eksperte, se ni mogla spremeniti narava administrativnih podpornih storitev. Tožena stranka ni dokazala, da bi se preusmerila v mednarodne projekte ter v pravno podporo v gospodarstvu, zaradi česar naj bi prišlo do upada administrativnih del. Sodišče je le na splošno navedlo povečanje delovanja na področju zgodnjih nevtralnih ocen in mednarodnega sodelovanja. Tožnica je predložila listine, ki dokazujejo, da je tožena stranka tovrstno dejavnost počela že v času, ko je pri njej delala tožnica. Še enkrat poudarja, da je A.A. prišel kot zamenjava zanjo zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi zapletov v visoki nosečnosti, odsotnosti zaradi starševskega dopusta ter nepripravljenosti na fleksibilne oblike opravljanja dela. Zato je začasna zamenjava postala trajna.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14. 5. 2015 upoštevalo obrazložitev odpovedi, v kateri je tožena stranka navedla, da je iz ekonomskih in organizacijskih razlogov racionalizirala in reorganizirala delo tako, da bi znižala stroške poslovanja in stroške dela. To je storila na način, da je ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja, katere naloge so bile delno prenesene na direktorja tožene stranke, delno pa predane občasnim zunanjim sodelavcem.

7. Zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se presoja z vidika določbe iz 89. člena ZDR-1, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer mora biti razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožnice, da je bila zatrjevana reorganizacija le navidezna, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno oziroma podala odpoved zaradi tožničine bolniške oziroma porodniške odsotnosti, ter da jo je tožena stranka zgolj nadomestila (sprva začasno, nato trajno) z A.A. Tožena stranka je v bistvenem navajala in dokazala, da je bila njena dejavnost sprva s poudarkom na mediacijah, ki niso nikoli zares zaživele, ter na reševanju potrošniških sporov, glede katerih je prišlo v letu 2013 do takšnega upada, da jih je prenehala reševati. Tudi tožnica je izpovedala o tem, da je bila v juniju 2013 odpovedana večina pogodb glede zagotavljanja alternativnega reševanja sporov. To je narekovalo reorganizacijo, da je tožena stranka začela ponujati nove storitve, zlasti z usmerjanjem v mednarodne projekte in v pravno podporo gospodarstvu, kar pa je vplivalo na poenostavitev administracije ter na dejstvo, da je delo poslovnega sekretarja postalo nepotrebno. Tožena stranka s tem v zvezi ni zaposlila drugega delavca, ampak je preostalo delo organizirala drugače. 9. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo le formalni opis delovnega mesta poslovni sekretar, ki ga je tožnica zasedala od 1. 4. 2012 dalje, ampak tudi tožničino izpoved, in sicer da je skrbela za administrativno podporo, izstavljala račune, skrbela za potrebno logistiko v okviru morebitnih srečanj, medtem ko so vsebinsko delo opravljali zunanji izvajalci, sama pa je z njimi komunicirala. Svojo vlogo je opredelila kot poštarsko. Izpovedala je tudi, da je pripravila ponudbe za mednarodne projekte v Srbiji in na Kosovem. Čeprav ni vedela natančno izpovedati o vsebini dela A.A., v pritožbi vseeno vztraja, da opravlja enako delo kot ga je opravljala sama.

10. Četudi bi A.A. sprva pomenil tožničino začasno zamenjavo (kot navaja tožnica v pritožbi, je zaradi nosečnosti delo prenehala opravljati 18. 11. 2013, A.A. pa je bil 1. 2. 2013 imenovan za prokurista tožene stranke), pa je bila izpodbijana odpoved (v posledici spremenjenih poslov, kar je terjalo reorganizacijo – tudi v smislu ukinitve delovnega mesta poslovni sekretar) podana šele 14. 5. 2015. Ob tem A.A. pri toženi stranki ni bil nikoli zaposlen, pač pa je od 25. 2. 2015 njen direktor.

11. Za presojo zakonitosti odpovedi, glede katere je ključno vprašanje, ali je prenehala potreba po tožničinem delu poslovne sekretarke pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ni pomembno, katera dela je A.A. opravljal predhodno kot zunanji izvajalec. Prav tako ni pomembno, katera ekspertna dela ali katera bolj zahtevna dela od tožnice naj bi navedeni opravljal v času odpovedi oziroma po njej. Ključno je vprašanje, ali je prenehala potreba po delu poslovnega sekretarja, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tako formalno kot dejansko predstavljalo administrativna opravila.

12. Kot pritožba navaja, ni sporno, da je tožnica v času, ko je delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 za delovno mesto poslovna sekretarka, imela tudi položaj direktorja in je opravljala tudi te naloge. Pomembna je torej okoliščina, da je bila tožnica v času od 28. 3. 2012 do 24. 2. 2014 ne le poslovna sekretarka, ampak tudi direktorica tožene stranke. Naloge, povezane s to funkcijo, so očitno presegale delokrog poslovne sekretarke, tj. delovnega mesta, glede katerega je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki. Pritožba prav tako izrecno navaja, da ni sporno, da sedanji direktor tožene stranke, opravlja del nalog poslovnega sekretarja. Nenazadnje to okoliščino izpostavlja tudi sama odpoved, kar pa še ne pomeni, da zaradi tega ni prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi – npr. glede zaposlitve za polni delovni čas.

13. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka nima nikogar več zaposlenega, niti namesto tožnice niti sicer. Zato je poudarilo, da ni šlo zgolj za fiktivno ukinitev delovnega mesta kot tudi ni moglo iti za zaposlitev namesto tožnice. Ker je bila tožnica edina zaposlena, je izključilo diskriminacijo oziroma možnost neenake obravnave z ostalimi zaposlenimi. Ni ugotovilo nedopustnega odpovednega razloga v osebnih okoliščinah na strani tožnice, ampak dejansko zmanjšane potrebe po delu poslovne sekretarke in s tem povezano prerazporeditev preostalega administrativnega dela, kar je ključno za ugotovitev zakonitosti obravnavane odpovedi.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).