Jedro

Vztrajno ponavljanje, da je tožnica tajna policijska sodelavka, ki nezakonito (ne pa v skladu z določbami ZKP) sodeluje s policijo, pri tem izrablja svoj položaj javne uslužbenke in zlorablja zaupanje poslancev in sodelavcev, je objektivno žaljivo. Tožnici je bilo pripisano ne le ravnanje v nasprotju z zakonom in Ustavo, pač pa tudi nemoralno ravnanje (zloraba zaupanja), kar nedvomno posega v ugled prizadetega.

Izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe, ne uživajo varstva pravice do svobode izražanja.

Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo večkratne posege toženca v čast in dobro ime tožnice kot celoto. Pravilno je opozorilo na njihovo število (desetkrat v časovnem obdobju od 12. 3. 2010 do 30. 8. 2010), toženčevo vztrajnost (ponavljal je žaljive in neresnične izjave o tožničinem nezakonitem in nemoralnem opravljanju dela javne uslužbenke, jim dodajal neresnične izjave o njenem osebnem življenju – intimni povezanosti z drugo, v javnosti znano osebo), odmevnost (objavo v več javnosti najbolj dostopnih medijih – splet, TV, časopis) in njihovo trajnost (spet).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti 545,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo 8.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2013 naprej. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za znesek 11.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2013 ter z zakonske zamudne obresti do 8.000,00 EUR za čas od 13. 3. 2010 do 10. 3. 2013). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 81,46 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Navaja, da jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo z zavrženjem tožbe ali z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s plačilom stroškov postopka ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Navaja, da je sodba v celoti nepravilna, nezakonita in neustavna. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava: 131., 132. in 179. člena OZ,(2) 160. člena KZ-1(3) in 14. člena ZPP. Zmotno in protispisno je tolmačilo 160. člen KZ-1. Kaznuje se storilec, ki o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu. Toženec je bil s kazensko sodbo IK 35201/2010 z dne 22. 4. 2013 spoznan za krivega štirih kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1, češ da je o tožnici trdil nekaj, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu. Ni pa bilo ugotovljeno, da so njegove izjave objektivno žaljive, oziroma da je z njimi toženec posegel v čast oziroma dobro ime oziroma pravice tožnice. Biti tajni policijski sodelavec, pisati poročila o članih ..., imeti intimne odnose z določeno osebo, ni objektivno žaljivo. Ugotovitev žaljivosti ni kvalifikatorni element kaznivega dejanja po 160. členu KZ-1. Kazenska sodba je irelevantna. Sodišče prve stopnje je v skladu s 14. členom ZPP ne sme upoštevati. Samo bi moralo ugotoviti, ali so podane vse predpostavke civilnega delikta. Teh ugotovitev ni (absolutna bistvena kršitev pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Elementov civilnega delikta ni. Tožnica ni trdila, katera izjava je posegla v njene osebnostne pravice in ji povzročila škodo. Sodišče se do tega ni opredelilo. Toženec z nobeno izjavo ni posegel v njene osebnostne pravice. Njegove izjave niso bile žaljive, niso bile podane z zaničevalnim namenom. Izvajal je le pravico do izražanja (39. člen Ustave RS). Tedaj je bil predsednik ... – politik in poslanec. Skrbeti je moral za ugled in koristi svoje politične stranke. Upoštevati bi bilo treba okoliščine, v katerih so bile izjave podane (začetek kazenskega postopka proti poslancu in članu ... A. A.), do česar se sodišče ni opredelilo. Ponavlja, da je bila tožnica tedaj zaposlena v Državnem zboru pri poslanski skupini ... na pobudo poslanca A. A., ki je bil kasneje skupaj s tožničinim očetom obsojen. Tožnica je 15. 1. 2010 podala izjavo policiji o domnevnem A. A. izsiljevanju njenega očeta, ki je 5. 1. 2010 pisno privolil v sodelovanje s policijo. Ko so se izvajale hišne preiskave, pa je odšla na dopust. Trditve, naj bi bila tožnica "tajna policijska sodelavka", niso objektivno in subjektivno žaljive. Toženec je imel podlago zanje v A. A. izjavah. O tožnici ni dajal vrednostnih sodb (vohunka, špicelj). Za take opredelitve v medijih ni odgovoren. Pri vseh obravnavanih člankih gre zgolj za njegov komentar novinarjevih trditev. Drugačne ugotovitve sodišča so protispisne. Ugovor pasivne legitimacije je nepravilno zavrnjen. Izjave so bile dane pri uresničevanju politične in družbene dejavnosti, do česar se sodišče ni opredelilo. Toženec je v okviru svoje profesionalne dejavnosti želel seznaniti javnost le z lastnim pogledom in presojo, ni imel namena žaliti. Zmoten in protispisen je zaključek, da naj bi toženec podal žaljivo vrednostno sodbo, češ da je tudi tožnica "lopov" in "šrot". V okviru resne kritike slovenskega zakonodajnega sistema je na ta način izrazil svoje nestrinjanje s sistemom. Tožnica v izjavah ni objektivno razpoznavna. Toženec je bil v tem delu oproščen obtožbe. Šlo je za manjši del članka o političnem sistemu. Glede tožnice je odgovoril le na eno od postavljenih vprašanj in povedal, da z njo ne morejo več sodelovati. O intimnih odnosih z B. B., sinom ..., mu je povedala tožnica sama. Mislil je zgolj na prijateljevanje. Dogajanje v poslanski skupini ... v Državnem zboru, kjer je bila zaposlena, je v interesu javnosti. Tožničin oče je bil javno in medijsko večkrat obravnavan. Sama je bila članica državne ... komisije (DK). Zato je morala trpeti tudi morebitne posege v svojo zasebnost. Ne drži, da jo je toženec hotel prikazati kot del velike zarote proti zakonodajalcu, parlamentarni politični stranki in znanemu politiku. Ni je prikazoval kot kolaborantko in spletkarko, ki naj bi se gibala v visokih krogih ter izdajala tajne svojega delodajalca. Zaključki sodišča so napačni. Zmotni so zaključki o toženčevem obnašanju do tožnice po vrnitvi z dopusta in o njenih delovnih obveznostih. Sama je s svojimi nastopi v medijih širila neresnice in blatila dobro ime toženca. Izrek kazenske sodbe je bil na stroške toženca objavljen v časopisu ... S tem je bil dosežen namen odškodnine in ki ga tožnica edinega lahko zasleduje v tem postopku. Dejansko zasleduje le premoženjski interes. Do tega se sodišče ni opredelilo. Napačna je dokazna ocena izpovedbe A. A. in tožnice glede groženj s pištolo. Tožbo oziroma tožbeni zahtevek bi bilo treba v celoti zavrniti, ker ni podan temelj zahtevka. Iz previdnosti graja dosojeno višino. Tožnica ni trpela duševnih bolečin. Zaključki sodišča so nelogični, nejasni in zmotni. Navedbe in izjave tožnice so neresnične, izmišljene, pretirane. Ni bilo jasne trditvene podlage o trajanju in obsegu duševnih bolečin. Trpela je zaradi drugih vzrokov (kazenski postopek zoper očeta). Dosojena odškodnina je previsoka. Toženec v izjavah ni bil vztrajen. Niso imele velikega odmeva. Nejasni so zaključki o bodoči škodi. Tožnica ni trpela nobene škode, kar so potrdile toženčeve priče in izhaja iz medicinske dokumentacije. Ni dokazil o iskanju službe. Pri odmeri odškodnine bi bilo treba upoštevati objavo kazenske sodbe v časopisu in dejstvo, da so k nastanku in višini škode pripomogli mediji. Sodišče v obrazložitvi prihaja samo s seboj v nasprotja, sodbe se ne da preizkusiti. Kršene so toženčeve ustavne pravice do enakega varstva (22. člen Ustave RS), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), do pravnega varstva (25. člen Ustave) in do svobode izražanja (39. člen Ustave RS). Opozarja še na ustavno odločbo Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015, ki pojasnjuje, v katerih primerih je lahko podana osebna žalitev. Za oceno, ali je toženec imel zadostno dejansko podlago za svojo izjavo, je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila podan, in predhodno ravnanje oškodovanca, ki jo je izzvalo, česar sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške postopka. Velik del pritožbe tvorijo toženčeve trditve, ki neobrazloženo nasprotujejo posameznim segmentom sodbe. Materialno pravo je pravilno uporabljeno. Žaljivo izražanje ni ustavno varovano. Tožnica ni bila ne relativno ne absolutno javna oseba. Do spornih izjav se na noben način ni pojavljala v medijih. V javnosti se je znašla zgolj zaradi toženčevih slabšalnih izjav o njej. Argumentirano prereka posamezne pritožbene navedbe in pritrjuje ugotovitvam in razlogom sodbe. Opozarja na nedovoljene pritožbene novote (da je bil tožničin oče javno in medijsko obravnavan, da je tožnica sama nastopala v medijih in blatila toženca, o domnevnem denarju A. A. na njenem fiduciarnem računu). Kazenska sodba ni bila objavljena. Pravilno je dosojena višina odškodnine. V odločbi Up-1128/12-17 je bilo obravnavano drugačno dejansko stanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba navaja, da izpodbija sodbo v celoti, čeprav vsebinsko graja le obsodilni del. Za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa, ker je v tem delu toženec v postopku uspel. V okviru vsebinskih pritožbenih navedb in z uradnim preizkusom je zato pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v delu, kjer je toženec obsojen na plačilo 8.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

6. Tožeča stranka vtožuje plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Zatrjuje in dokazuje toženčev nedopusten poseg v njeno pravico do zasebnosti, ki ji je povzročil škodo, in sicer zaradi trinajstih izjav, objavljenih v različnih medijih (tisk, splet, TV): da je tožnica kot zaposlena v poslanski skupini ... v Državnem zboru (DZ) tajna policijska sodelavka, ki je policiji poročala o dogajanju v stranki in poslanski skupini, izdelovala profile poslancev ter članov državne ... komisije (DK), da je povezana z namestitvijo prisluškovalnih naprav v DZ, da je v intimnih odnosih z B. B. in da je "lopov" in "šrot". Podane so bile z namenom preusmeritve pozornosti medijev od takratnega dogajanja v ... (uvedba kazenskega postopka zoper poslanca ... A. A. zaradi suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja njenega očeta C. C., pridržanje toženca zaradi suma kaznivega dejanja podkupovanja, hišna preiskava pri tožencu in v prostorih stranke) in prevalitve krivde na tožnico, in z namenom osebne diskvalifikacije tožnice v očeh javnosti.

7. Toženec, tedaj poslanec in predsednik ..., se je branil z ugovorom zgrešene pasivne legitimacije (češ da določenih vrednostnih sodb ni izrekel), da trditve niso žaljive in s sklicevanjem na ustavno pravico do svobode izražanja (češ da je izjave podal pri izvajanju politične in družbene dejavnosti brez zaničevalnega namena in za katere je na podlagi izjav A. A. utemeljeno verjel, da so resnične).

8. Obe pravici, na kateri se sklicujeta pravdni stranki, sta ustavno varovani in hkrati omejeni s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). V koliziji dveh enakopravnih pravic (pravica tožnice do časti in dobrega imena – 34. in 35. člen Ustave RS; in pravica toženca do svobode izražanja – 39. člen Ustave RS) je treba obe vsebinsko omejiti tako, da pri izvajanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o spornem razmerju pravilno izhajalo iz navedenih materialnopravnih izhodišč in se oprlo na merila civilnega odškodninskega prava o splošnem odškodninskem deliktu. Vse potrebne elemente zanj je po celostno opravljenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo in obrazložilo (protipravnost v točkah 30 do 57 sodbe; škodo v točkah 58 do 66 sodbe, vzročno zvezo v točki 67 in krivdo v točki 68 sodbe).

9. Za upravičenost do denarne odškodnine na podlagi 179. člena OZ mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico in potrebno žaljivost, ki se presoja objektivno. Civilni predpisi ne določajo, kaj je žalitev časti in dobrega imena. Pri presoji protipravnosti, kot enega od potrebnih elementov civilnega delikta, sodna praksa upošteva vrednostna merila iz KZ-1 za presojo žaljivih trditev (dejstev) in žaljivih vrednostnih sodb (mnenj). Glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera je sprejeta odločitev skladna z navedenimi materialnopravnimi izhodišči, ki so pravilno obrazložena v točkah 9 in 10 sodbe. Pritožbena graja o pomanjkljivostih v sodbi in o nepravilni uporabi 160. člena KZ-1 je neutemeljena.

10. Pritožba ponavlja ugovor pasivne legitimacije (češ da toženec ni izjavil vrednostnih sodb, da naj bi bila tožnica vohunka, špicelj).

11. Kadar objavljene informacije temeljijo na izjavah drugih oseb, je treba jasno ocenjevati, katere informacije izvirajo od novinarja in kdaj gre zgolj za navajanje izjav drugih oseb. S toženčevim zaslišanjem se je sodišče zanesljivo prepričalo, da so bile v vseh medijih objavljene njegove izjave, razen v prispevku ... z vsebino, da je tožnica delovala kot "špicelj" ... V tem delu je ugovoru pasivne legitimacije ugodilo. V pritožbi izpostavljenih vrednostnih sodb torej ni pripisalo tožencu in so nasprotne pritožbene navedbe zgrešene. V preostalem delu je ugovor pasivne legitimacije s pravilnimi razlogi zavrnjen, saj je toženec v svoji izpovedbi priznal, da so bile objavljene njegove izjave.

12. Pritožba priznava, da je bil toženec s kazensko sodbo pravnomočno obsojen za štiri kazniva dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1. V pritožbi ponovljeno naziranje, da sodišče pri ugotavljanju protipravnosti ni bilo vezano na obsodilno kazensko sodbo (češ da kazensko sodišče ni ugotovilo, da je toženec z obravnavanimi izjavami posegel v čast in dobro ime), je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje (razlogi v točkah 32 do 34 sodbe). Žaljivost izrečenih trditev je kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen. V primeru identičnega dejanskega stanja je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen KZ). Pri presoji odškodninske (civilnopravne obveznosti) samo ugotavlja obstoj elementov odškodninske odgovornosti. Vendar pri tem ne more odločiti v nasprotju z ugotovitvami, ki so bile podlaga za obsodilno kazensko sodbo. Ugotovitev obstoja kaznivega dejanja v kazenski sodbi je podlaga za ugotovitev protipravnosti v civilni sodbi. Kazensko obsojeni storilec zato v pravdi nima več ugovorov, da storjeno dejanje ni bilo protipravno v civilnopravnem pogledu, oziroma da izjave, za katere je bil kazensko obsojen, niso bile objektivno žaljive. Ker je civilna odgovornost strožja od kazenske, pa civilno sodišče ni vezano na oprostilne sodbe kazenskega sodišča. Pri dejanjih, za katera je bila izrečena oprostilna sodba (ali ki sploh niso bila predmet kazenskega postopka), samo ugotavlja vse elemente civilnega delikta. V obravnavanem primeru je sodišče povsem pravilno uporabilo 14. člen ZPP tako glede dejanj, za katera je bil pritožnik kazensko obsojen, kot glede izjav, za katere je bil v kazenskem postopku oproščen. Odločitev je pojasnjena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne najde.

13. Pritožba kljub obstoju kazenske sodbe K 35201/2010 z dne 22. 4. 2013 vztraja, da izjave o tožnici kot "tajni policijski sodelavki" v ugotovljenih okoliščinah primera niso bile objektivno žaljive.

14. Poseg v čast in dobro ime ter s tem povezana ocena žaljivosti je pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Pri presoji je treba upoštevati čas, okoliščine konkretnega primera, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera.(4) Ne drži, da je sodišče prezrlo v pritožbi izpostavljene okoliščine, ki naj bi po pritožnikovem mnenju opravičevale njegove izjave (o funkciji in položaju toženca v ..., o zaposlitvi tožnice v poslanski skupini ..., o njenem sorodstvenem odnosu z C. C. o njegovi ovadbi in privolitvi v izvajanje posebnih ukrepov pod nadzorom policije – 155.a/IV člena ZKP – zoper poslanca ... A. A. zaradi suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja, o predkazenskem postopku zoper tega poslanca, o njegovem pridržanju in pridržanju toženca, o hišnih preiskavah pri tožencu in v prostorih stranke ..., opravljenih v času, ko je bila tožnica na dopustu v tujini). Natančno so ugotovljene v točki 14 sodbe, toženčeve izjave o tožnici, podane na tiskovni konferenci po odpravljenem pridržanju obeh poslancev, in nadaljnje izjave, podane in objavljene v medijih, pa v točkah 15 do 27 sodbe. Pritožba neutemeljeno meri na procesno kršitev 7. člena ZPP, ko trdi, da ni bilo konkretnih tožbenih trditev, katere izjave naj bi posegle v osebnostne pravice tožnice in katere naj bi ji povzročile škodo. Sodišče jih je obravnavalo v okviru jasnih in konkretiziranih tožbenih navedb(5) in kršitve razpravnega načela niti kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 239. člena ZPP ni zagrešilo.

15. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni oceni, presoji in razlogom sodbe (točke 34 do 41), da so bile izjave o tožnici kot tajni policijski sodelavki objektivno žaljive. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Po stališčih sodne prakse se šteje za razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled, s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivih dejanj z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način.(6) Vztrajno ponavljanje, da je tožnica tajna policijska sodelavka, ki nezakonito (ne pa v skladu z določbami ZKP) sodeluje s policijo, pri tem izrablja svoj položaj javne uslužbenke in zlorablja zaupanje poslancev in sodelavcev, je objektivno žaljivo. Tožnici je bilo pripisano ne le ravnanje v nasprotju z zakonom in Ustavo, pač pa tudi nemoralno ravnanje (zloraba zaupanja), kar nedvomno posega v ugled prizadetega. Nasprotno pritožbeno naziranje, ki kaže, da toženec kljub obsodilni kazenski sodbi nima občutka protipravnosti takih izjav in jih v pritožbi vrednostno dodatno slabšalno obarva (kot kolaborantko proti lastnemu delodajalcu in spletkarko, ki naj bi se gibala v visokih krogih ter izdajala tajne svojega delodajalca), je zmotno. Ugotovljene okoliščine primera niso primerljive z zadevo II Cp 1378/2007. Pritožnik s sklicevanjem nanjo sprejete odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati.

16. Pravilno je zavrnjen toženčev ugovor o izključitvi protipravnosti, pri katerem vztraja v pritožbi. Dokazna ocena je celovita, utemeljena v jasnih, prepričljivih in popolnih razlogih v točkah 43 do 50 sodbe, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil po 14. in 15. točki ZPP ni.

17. Protipravnost je lahko izključena, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega, pa tudi v primerih, če se nekdo o nekom žaljivo izrazi pri izpolnjevanju politične ali druge družbene dejavnosti, na kar se sklicuje toženec. Vendar to velja le, če svoboda izražanja ni zlorabljena z namenom zaničevanja. Za mnenja (vrednostne sodbe) velja, da njihove (ne)resničnosti ni mogoče presojati. Protipravnost je izključena, če odgovorna oseba dokaže, da pri izjavi ni imela zaničevalnega namena. Bistveno je, da je imela zanjo zadostno dejansko podlago, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila sporna izjava podana, in predhodno dejanje oškodovanca, ki jo je izzval. Drži, da je Ustavno sodišče RS upoštevaje prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) že večkrat poudarilo, da je pri tehtanju interesov treba dati posebno težo svobodi do izražanja.(7) Tudi v odločbi Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015, na katero opozarja pritožnik, in v kateri je obravnavalo toženčeve izjave o državnem tožilcu kot nosilcu javne funkcije, pa je poudarilo, da varstva pravice do izražanja ne uživajo tiste izjave, ki se ne nanašajo na predmet javne razprave, pač pa je njihov ključni namen le sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe, ter tiste vrednostne sodbe, ki so podane brez kakršnekoli dejanske podlage. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje gre v obravnavani zadevi za tak primer.

18. Pravilno je ugotovilo, da toženec za izjave o tožnici kot tajni policijski sodelavki ni imel nobene dejanske podlage. O tem se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem toženca in A. A. Njuni izpovedbi je povsem pravilno ocenilo v povezavi s podatki kazenskega spisa in listinami v spisu. Pritožba sprejete dokazne ocene o neverodostojnosti A. A. v ničemer ne omaje. Pravilna je tudi ugotovitev, da se toženec na pavšalno, neverodostojno in z listinami nepodprto izjavo ni mogel (niti smel) zanesti. Istovrstni zagovor je bil kot neutemeljen zavrnjen že v kazenskem postopku. Listin, ki bi potrjevale A. A. izjavo, ni. Če je tožencu pred tiskovno konferenco pokazal uradni zaznamek o opravljenem razgovoru kriminalistov s tožnico, pa je toženec v izpovedbi sam priznal, da ga ni niti prebral. Dejstvo, da je tožnica 15. 1. 2010 opravila razgovor s kriminalistom o domnevnem izsiljevanju njenega očeta s strani A. A., ne opravičuje toženčevih izjav, da je tajna policijska sodelavka. Zbiranje obvestil policije od občanov o sumu storitve uradno pregonljivih kaznivih dejanj ne predstavlja tajnega policijskega sodelovanja. Toženec ni mogel biti v dobri veri glede resničnosti navedenega. Zato ugotovljeni poseg v tožničino čast in dobro ime že iz tega razloga ni dopusten.

19. Obravnavanih izjav ni mogoče razumeti kot toženčev komentar – izražanje lastnega pogleda (kot trdi v pritožbi) na vprašanje pojava ali načina odkrivanja odklonskih dejanj članov politične stranke, kar bi lahko bilo predmet zanimanja javnosti oziroma javne razprave. Brez osnove so bile usmerjene izključno v tožničino osebnost, njeno žaljenje in sramotitev z namenom, da se pozornost medijev odvrne in s tem zmanjša možnost javne razprave o za politično stranko neželenih temah (nepravilnih ravnanjih članov). Bistvena značilnost sramotenja je v tem, da gre avtorju izjav zgolj za osebno žalitev, dejansko stanje pa je potisnjeno v ozadje.(8) Pritožbeno vztrajanje, da izjav ni podajal z namenom zaničevanja tožnice, je pravilno zavrnjeno. Izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe, ne uživajo varstva pravice do svobode izražanja.(9)

20. Za pritožbo je nadalje sporna dokazna ocena in presoja, da je toženec z vrednostnimi sodbami: "lopovi" (intervju za revijo ...) in "šrot" (izjava za ...) meril tudi na tožnico.

21. Sodišče je pravilno in popolno ocenilo oba sporna članka v celoti in sporni izjavi v njem. Upoštevalo je, da je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen uporabljene izjave.(10) Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni in presoji, da se je sporna izjava o lopovih, ki jih ščiti zakonodaja (razlogi v točki 51 do 53) in šrotu, ki ga ščiti delovna zakonodaja (razlogi v točki 54 do 55), nanašata tudi na tožnico. V obeh primerih je bil toženec kot delodajalec vprašan o možnostih za nadaljnje delo s tožnico. Ob izrecnih odgovorih, da s tožnico sodelovanje in delo z njo ni več mogoče, a ga zaradi zakonodaje (ki ščiti lopove in vse vrste šrota), ni mogoče prekiniti, je povprečni bralec lahko razumel, da se obe objektivno žaljivi vrednostni sodbi nanašata tudi na tožnico. Dejstvo, da je bila tožencu za izjavo: "lopovi" v kazenskem postopku izrečena oprostilna kazenska sodba, ni odločilno, kar je pravilno pojasnjeno v točki 53 sodbe. Zatrjevanih nasprotij v razlogih sodbe ni. Na oprostilno sodbo civilno sodišče ni vezano. Protipravnost toženčevega ravnanja kot predpostavka za civilni delikt je pravilno ugotovljena upoštevaje kontekst celotnega članka. Od triindvajsetih vprašanj so se štiri (in ne zgolj eno, kot trdi pritožba) nanašala neposredno na tožnico, posvečena ji je bila 1/5 celotnega članka. Celoten kontekst toženčevih odgovorov na vprašanja o njej je bil objektivno žaljiv (povzet v točki 51 sodbe). Sporna (splošna) izjava o lopovih je umeščena v zadnji odgovor na direktno vprašanje o tožnici, kar povprečnemu bralcu omogoča možnost razlage, da je bila s slabšalnim izrazom označena in prepoznavna tudi tožnica.

22. Pritožba neutemeljeno trdi, da bi morala tožnica kot javna oseba trpeti poseg v svojo zasebnost, vključno s toženčevimi izjavami o njenem intimnem življenju (da je bila v intimnih odnosih z B. B.).

23. Drži, da je bila tožnica javna uslužbenka, zaposlena kot strokovna sodelavka v poslanski skupini v Državnem zboru in na predlog stranke tudi članica DK. Po ustavno sodni presoji, oprti na sodno prakso ESČP, so tudi javni uslužbenci lahko relativno javne osebe. Njihova ravnanja so načeloma predmet javnega interesa.(11) V zvezi z opravljanjem svoje službe morajo trpeti večji obseg sprejemljive kritike kot zasebni subjekti. Po pravilnih ugotovitvah sodišče prve stopnje pa se tožnica v javnosti ni izpostavljala ne poklicno (kot članica DK ali strokovna delavka poslanske skupine ...) ne zasebno (kot hči C. C.), vse dokler medijem na ugotovljeni protipravni način o njej ni začel govoriti toženec. Pritožbene navedbe, da je s svojimi nastopi v medijih sama širila neresnico in blatila dobro ime toženca, so neopravičene in nedovoljene ter neupoštevne novote, ker jih na prvi stopnji ni bilo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker je tožnica skrivala svojo zasebnost, njeno poklicno delo pa tudi ni bilo predmet javnega zanimanja, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je njena zasebnost lahko varovana bolj od zasebnosti relativno varovanih oseb (to je oseb, ki zanimajo javnost v zvezi z določenim konkretnim dogodkom). Trditve o intimnih povezavah prizadetega z drugimi osebami sodijo v najbolj nedotakljivo področje človekove zasebnosti. Brez privolitve prizadetega jih praviloma ni dopustno objavljati. Če gre za absolutno javno in relativno javne osebe, pa le izjemoma. Pritožbeno vztrajanje, da je tožnica sama povedala tožencu za razmerje z B. B., je bilo v dokaznem postopku ovrženo. Po povedanem ga niti ne bi moglo opravičiti. Izjavljanje o tožničinem intimnem življenju je bilo nedopustno in je prekomerno poseglo v njene osebnostne pravice.

24. Zaradi razžalitve časti in dobrega imena ima oškodovanec na voljo več različnih oblik sodnega varstva (odškodninsko po 134., 178. in 179. členu OZ, kazenskopravno varstvo in zahtevek za objavo popravka in odgovora po Zakonu o medijih). Po stališčih teorije in sodne prakse(12) ima pravico do izbire vrste sodnega varstva in do kumulacije več zahtevkov. Dejstvo, da prizadeti ne izbere samo ene vrste pravnega varstva, praviloma ne vpliva na večjo ali manjšo utemeljenost drugega pravnega sredstva. Pritožnikovo naziranje, da je bil namen odškodnine dosežene že z izrekom kazenske sodbe, ki je vsebovala objavo sodbe na toženčeve stroške v časopisu ..., je torej zmotno. Ker dejanske objave sodbe niti ni dokazal, tega dejstva ni bilo mogoče upoštevati niti pri odločanju o višini odškodnine.

25. Kolikor pritožba z navedbami, da je tožnica v obravnavanem postopku zasledovala le premoženjski interes, meri na penalno naravo zahtevane odškodnine, je treba ugotoviti, da se je sodišče do tega opredelilo v točki 70 sodbe. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo veljavno sodno prakso. Pravilno je izhajalo iz meril 179. člena OZ, ki z denarno odškodnino oškodovancu zagotavljajo le satisfakcijo za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnica penalnega namena niti ni zasledovala.

26. Pritožnik vztraja, da tožnica ni dokazala pravno relevantne škode po 179. členu OZ (duševnega trpljenja) in relevantne vzročne zveze z njegovimi izjavami. Trpela naj bi zaradi drugih vzrokov (kazenski proces proti očetu, stresno opravljanje državnega pravniškega izpita in odvetniške dejavnosti).

27. Obstoj škode je pravilno ugotovljen na podlagi zaslišanja tožnice in njene prijateljice D. D. ter zdravniškega potrdila. Sodišče je le delno sledilo tožeči stranki in ugotovilo škodo, ki ji jo je priznalo. Delno je sledilo ugovoru deljene vzročne zveze. Ocenilo je, da je bilo njeno duševno trpljenje v obravnavanem času v manjši meri tudi posledica drugih stresnih dogodkov: kazenskega postopka zoper njenega očeta (točka 64) in toženčevega ravnanja kot tožnici nadrejenega v Državnem zboru (točka 63). Pritožnik z ničemer ne omaje dokazne ocene o tem (razlogi v točki 61), čeprav jo obširno graja. Opravljena je skladno z 8. členom ZPP, po oceni celotnega dokaznega gradiva. Izpovedbe toženčevih prič (nekdanjih sodelavk tožnice v poslanski skupini ...) so pravilno ocenjene v povezavi z izpovedbo poslanca E., ki je potrdil izpovedbo tožnice. Ugotovitve o deljeni vzročnosti so tožniku v korist in za njihovo izpodbijanje nima pravnega interesa. Dosojena odškodnina je namreč zaradi njih nižja, dosojena le za ugotovljeno škodo, ki je posledica tu obravnavanih toženčevih nedopustnih izjav, ki so posegle v čast in dobro ime.

28. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o dosojeni višini. Glede na posledice objavljenih izjav, ki jih je ugotovilo sodišče pri tožnici, je dosojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR (osem povprečnih neto plač v RS v času sojenja) pravična in odmerjena ob pravilni uporabi meril iz 179. člena OZ o individualizaciji in objektivizaciji odškodnine.

29. Ugotovljeno je dolgo trajanje ugotovljenih bolečin (več kot tri leta in pol stalnih bolečin, občasne sedanje in bodoče bolečine zaradi še vedno dostopnih izjav toženca, objavljenih na internetu). Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ocene in presoje, da so bile duševne bolečine hude v času tožničinega dopusta in ob prihodu domov. Ob šoku, ki ga je doživljala, ko je za izjave izvedela v tujini in ko se je z njimi natančneje seznanila ob prihodu domov, se je zanesljivo prepričalo z njenim zaslišanjem in zaslišanjem priče D. D. Huda intenzivnost duševnega trpljenja je bila ugotovljena tudi v nadaljnjem dvomesečnem obdobju. Pripeljala je do popolne psihične in fizične izčrpanosti tožnice, ki je terjala obisk pri lečeči zdravnici in jemanje pomirjeval. Tudi dokazna ocena o tem je pravilno oprta na izpovedbi tožnice in njene prijateljice ter predloženo zdravniško dokumentacijo, ki dokazuje, da so pritožbene navedbe o pretiranosti tožničinih izjav neutemeljene. Kot je bilo že povedano, je primerno upoštevana in razmejena škoda, ki jo je toženec povzročil tožnici zaradi nedopustnih izjav v medijih, od drugih vzrokov, ki so prispevali k ugotovljenemu poslabšanju zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču in ne pritožbi tudi glede ugotovljene zaskrbljenosti za nadaljnjo poklicno pot. Toženec je tožnico osebnostno in poklicno diskreditiral na začetku njene poklicne kariere. Zaradi toženčevih izjav, ki so jo subjektivno močno obremenjevale, je težje delala v Državnem zboru in DK do prenehanja mandata in si brez dvoma težje poiskala novo službo po izteku mandata. Sodišče je upoštevalo, da potrdil o iskanju službe ni predložila. Po zaslišanju D. D. pa ji je utemeljeno verjelo, da poklic odvetnice opravlja težje, kot bi ga, če toženčevih izjav ne bi bilo. Priča je namreč potrdila, da stranke odklanjajo njeno odvetniško zastopanje, če in ko se seznanijo s toženčevimi izjavami, ki so še vedno dostopne na spletu. Tako ne more biti dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je popolna poklicna in zasebna rehabilitacija tožnice zaradi nikoli preklicanih in na spletu še vedno dostopnih izjav, ki jih ni mogoče odstraniti, praktično onemogočena.

30. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo večkratne posege toženca v čast in dobro ime tožnice kot celoto. Pravilno je opozorilo na njihovo število (desetkrat v časovnem obdobju od 12. 3. 2010 do 30. 8. 2010), toženčevo vztrajnost (ponavljal je žaljive in neresnične izjave o tožničinem nezakonitem in nemoralnem opravljanju dela javne uslužbenke, jim dodajal neresnične izjave o njenem osebnem življenju – intimni povezanosti z drugo, v javnosti znano osebo), odmevnost (objavo v več javnosti najbolj dostopnih medijih – splet, TV, časopis) in njihovo trajnost (spet). Ob takih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, so neutemeljene pritožbene navedbe, ki zanikajo pritožnikovo vztrajnost, pomen in odmevnost podanih izjav.

31. Dosojena odškodnina je glede na ugotovljeni obseg škode pravilno ovrednotena in individualizirana. V primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse je tudi pravilno objektivizirana (ugotovitev v točki 73 o objektivizaciji odškodnine pritožnik konkretizirano ne izpodbija). Po presoji pritožbenega sodišča je zato ni treba zniževati.

32. Odgovoriti je treba še na pritožbene navedbe o soprispevku medijev k nastanku in višini škode, ker so objavili sporne izjave.

33. Če bi bili mediji odgovorni za objavo informacij, ki jih je podala druga oseba, bi to resno ogrozilo prispevek novinarjev k javni razpravi o zadevah javnega pomena. Zato je taka odgovornost lahko podana le izjemoma in če obstajajo posebej upravičeni razlogi.(13) V obravnavanem primeru ni bila zatrjevana niti ugotovljena. Tudi če bi bila, na višino dosojene odškodnine ne bi vplivala. Odškodnino po 171. členu OZ je mogoče sorazmerno zmanjšati, če sam oškodovanec prispeva k nastanku škode ali njenemu povečanju, za kar v obravnavanem primeru ni dejanske podlage. Kadar pa isto škodo povzroči več oseb skupaj, gre za položaj iz prvega odstavka 186. člena OZ, po katerem za škodo storilci odgovarjajo solidarno. Vsak od njih upniku odgovarja za celo obveznost (prvi odstavek 395. člena OZ).

34. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo ni očitanih procesnih niti ustavnih kršitev in tudi tistih procesnih kršitev ne, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

35. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel. Do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen. Povrniti pa mora pritožbene stroške tožeči stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na odgovoru na pritožbo in po ZVodT,(14) ki se uporablja v tem postopku. Nanašajo se na odvetniške stroške s pripravo odgovora na pritožbo, materialne stroške in pripadajoči DDV. V primeru zamude bo toženec dolgoval tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ), ki tečejo od prvega dne izpolnitvenega roka do plačila.(15) Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-226/95, Up 345/01, Up-422/02, Up-584/12. Op. št. (5): Primerjaj točka I/1-I/13 tožbenih navedb na red. št. 1 spisa in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke.

Op. št. (6): Primerjaj odločbe VSRS II Ips 405/2002, VSL I Cp 1736/2013 in druge.

Op. št. (7): Primerjaj npr. Up-2940/07 in Up-584/12. Op. št. (8): Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015, točka 19, opomba 24. Op. št. (9): (Up-1128/12, tudi Up-1019/2012 in druge).

Op. št. (10): II Ips 509/2004 in druge.

Op. št. (11): Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009. Op. št. (12): Jadek Pensa, D., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 1028. Op. št. (13): Up-2940/09 z dne 5. 2. 2009. Op. št. (14): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. Op. št. (15): Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.