Jedro

Pri tem pa sodišče še dodaja, da se je tožena stranka pravilno oprla na 1. odstavek 62. člena ZSZ, ki določa da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe, zato je pravilno odločila, da solastnica ni zavezana k plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nepremičnino v A . Tožnik pa v tožbi ne navaja in ne dokazuje nobenih drugih okoliščin, kot izhajajo iz upravnega spisa, zato je odločitev tožene stranke pravilna, ker obveznost plačevanja nadomestila temelji na neposredni uporabi zemljišča oziroma nepremičnine in to ne glede na lastništvo.

Tožena stranka je pravilno uporabila tudi 3. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Logatec, po katerem se od 7. 4. 2000 plačuje nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča na katerem stojijo nedograjene oziroma nevseljene stavbe in je od izdaje gradbenega dovoljenja poteklo pet let.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Davčnega urada B, Izpostava C št....z dne ..... Organ prve stopnje je tožniku za leto 2001 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjsko površino na naslovu A v izmeri 256 m2 in D v izmeri 144 m2 v skupnem znesku 16.751,00 SIT. Tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje odločil na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZSZ) in na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine B (Uradne objave Občine Logatec, št. 2/99, 4/00 in 5/01). Nadalje tožena stranka navaja, da iz poročila Občinskega urada Občine B št. ... z dne ... izhaja, da tožnik živi v stari hiši v izmeri 256 m2 in je torej dejanski uporabnik tega stavbnega zemljišča, zato je zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, ki se na podlagi 60. člena ZSZ plačuje od stanovanjske površine stavbe. Tožena stranka navaja, da zaradi tega ni mogoče slediti ugovoru tožnika, da bi moralo biti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno tudi solastniku. V zvezi z nepremičnino na naslovu D pa tožena stranka navaja, da se na podlagi Spremembe in dopolnitve odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine B (Uradne objave Občine B, št. 4/00) od 7. 4. 2000 dalje plačuje tudi nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, na kateri stojijo nedograjene, nevseljene stavbe, pri katerih je od izdaje gradbenega dovoljenja poteklo pet let. Tožena stranka navaja, da pri določitvi višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča samega stanja objekta ni mogoče upoštevati, zato ne more upoštevati pritožbene navedbe, da gre za stavbo potrebno rušenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je hiša D novogradnja in gre za nadomestno gradnjo za hišo A. Tožnik in njegova žena sta pridobila odločbo o gradbenem dovoljenju z dne ..., objekt pa je zgrajen do podstrehe in notranjost še ni končana in hiša še ni vseljiva. Tožnik trdi, da ker še ni dokončal nove hiše, ni zavezanec za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Pri hiši A pa tožnik ni izključni lastnik te nepremičnine, ampak je solastnica do 1/8 tudi FF, zato bi morala biti tudi ona zavezanka za plačevanje nadomestila za stavbno zemljišče do 1/8 v kolikor sploh obstajajo pogoji za kakršnokoli zaračunavanje nadomestila, ker zgradba ni primerna za bivanje in je potrebna rušenja. Predlaga, da se odločba tožene stranke razveljavi in da se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev zahtevka in navaja, da so razlogi razvidni iz njene odločbe.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001 za nepremičnino stanovanjski objekt A in nepremičnino D. Tožnik v tožbi ponavlja razloge, ki jih je navedel že v svoji pritožbi z dne ... proti odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožena stranka je pravilno uporabila določila ZSZ in tudi določila Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine B, prav tako je v izpodbijani odločbi preizkusila odločbo organa prve stopnje v delu, v katerem jo tožnik izpodbija (1. odstavek 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). V izogib ponavljanju se zato sodišče sklicuje na razloge, ki jih je navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Pri tem pa sodišče še dodaja, da se je tožena stranka pravilno oprla na 1. odstavek 62. člena ZSZ, ki določa da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe, zato je pravilno odločila, da solastnica ni zavezana k plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nepremičnino A. Tožnik pa v tožbi ne navaja in ne dokazuje nobenih drugih okoliščin, kot izhajajo iz upravnega spisa, zato je odločitev tožene stranke pravilna, ker obveznost plačevanja nadomestila temelji na neposredni uporabi zemljišča oziroma nepremičnine in to ne glede na lastništvo.

Tožena stranka je pravilno uporabila tudi 3. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju B, po katerem se od 7. 4. 2000 plačuje nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča na katerem stojijo nedograjene oziroma nevseljene stavbe in je od izdaje gradbenega dovoljenja poteklo pet let. Tožnik v tožbi ne izpodbija, da je od izdaje gradbenega dovoljenja poteklo pet let oziroma ne navaja drugače, prav tako pa tudi ne izpodbija prikazanega izračuna, kot ga je obrazložila tožena stranka. Tožnik tudi v tožbi ponavlja pritožbeni ugovor v zvezi z neprimernostjo hiše A za bivanje in vprašanjem ali obstaja pravna podlaga za zaračunavanje. Tožena stranka je tudi na ta ugovor že odgovorila in dala tudi pravilna napotila v zvezi s posebnim upravnim postopkom za zahtevek za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in zato je pravilno stališče tožene stranke, da zahtevek tožnika v zvezi z oprostitvijo plačila ni bil predmet tega upravnega postopka.

Ker je izpodbijani upravni akt tožene stranke pravilen in je odločba tožene stranke pravilna in tudi utemeljena na zakonu, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.