Jedro

Pravna doktrina je skupaj z izvedenci medicinske stroke ločila strah v ožjem smislu (primarni strah), ki se kaže kot afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. Strah v širšem smislu pa je takoimenovano razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni in kot bolj ali manj enakomerno občutenje lahko traja več mesecev. Za obe obliki strahu je sodna praksa že od nekdaj določala enotno odškodnino, od uveljavitve ZOR pa je tako tudi predpisano. Sodišče najprej ugotavlja, če sta stopnja strahu in njegovo trajanje tolikšna, da je oškodovani upravičen do denarne odškodnine. To je le tedaj, ko je bil prestani strah dovolj intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma je brez posledic trajal dalj časa (stališče posvetovanja civilnih sodnikov sodišč splošne pristojnosti v SR Sloveniji, poročilo VS Slovenije, 1977, zvezek 3, stran 45).

Tudi možnost priznanja denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je oblika škode, ki je uzakonjena v prvem odstavku 200. člena ZOR. Je pravni standard, ki označuje oškodovančevo trpljenje, ker zaradi posledic telesne poškodbe ne more opravljati vsega, kar je delal pred poškodbo, ali pa to počne z večjim naporom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1,250.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 112.646,00 tolarjev, prav tako z obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je po pritožbi tožene stranke znižalo prisojeno odškodnino na 800.000,00 tolarjev in povrnitev pravdnih stroškov na 56.459,20 tolarjev, ker je znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za 71 (in ne 61) let starega tožnika na 400.000,00 tolarjev in za strah na 150.000,00 tolarjev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik sam.

Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in predlaga spremembo drugostopenjske sodbe in potrditev prvostopenjske sodbe ali razveljavitev drugostopenjske sodbe. Navaja, da je sodišče druge stopnje sicer priznalo odškodnino za primarni in sekundarni strah, ni pa sledilo prvemu sodišču glede strahu, ki ga tožnik občuti pri vožnji z avtomobilom, češ da to ni oblika, za katero bi se priznavala denarna odškodnina. Opisuje brezskrbno vožnjo, nato grozo ob prevračanju avtomobila in paniko, ko se je avto ustavil in je zaznal vonj po bencinu, pa ni mogel odpreti vrat. Ne strinja se z delitvijo strahu na oblike, za katere se prisoja odškodnina, in na oblike, ki ne upravičujejo denarne odškodnine.

Dodaja, da bosta kmalu pretekli dve leti od nesreče, pa si vseeno ne upa na daljše vožnje in zlasti ne ponoči. Zato meni, da mu za porušeno ravnovesje zaradi primarnega strahu pripada tudi odškodnina za strah, ko sede v avtomobil, torej sekundarni strah in to v višini, kot jo je določilo prvostopenjsko sodišče. V zvezi z omejeno gibljivostjo vratnega dela hrbtenice priznava, da iz izvedeniškega mnenja dr. Z. T. izhaja, da je omejenost le do polovica posledica poškodbe, preostalo polovico pa je pripisati degenerativnim posledicam. Poudarja pa, da pred trčenjem teh posledic ni občutil, da je bil trdnega zdravja in je do nesreče živel zdravo in intenzivno življenje. Res je star 71 let, kar je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo, saj to jasno izhaja iz zdravstvene dokumentacije in je šlo v sodbi samo za strojepisno napako. Opozarja še, da pojem invalidnosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti ni enak, ker je slednji širše narave, pa vendar izvedenec oboje ocenjuje s 5 %.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V prvem odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ št. 29/78 do 57/89), ki predvideva povrnitev negmotne škode v obliki denarne odškodnine, je med posameznimi oblikami nepremoženjske škode naštet tudi strah. Pravna doktrina je skupaj z izvedenci medicinske stroke ločila strah v ožjem smislu (primarni strah), ki se kaže kot afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. Strah v širšem smislu pa je takoimenovano razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni in kot bolj ali manj enakomerno občutenje lahko traja več mesecev. Za obe obliki strahu je sodna praksa že od nekdaj določala enotno odškodnino, od uveljavitve ZOR pa je tako tudi predpisano. Sodišče najprej ugotavlja, če sta stopnja strahu in njegovo trajanje tolikšna, da je oškodovani upravičen do denarne odškodnine. To je le tedaj, ko je bil prestani strah dovolj intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma je brez posledic trajal dalj časa (stališče posvetovanja civilnih sodnikov sodišč splošne pristojnosti v SR Sloveniji, poročilo VS Slovenije, 1977, zvezek 3, stran 45). V tožnikovem primeru je bil primarni strah intenziven in je pustil posledice, ki se kažejo kot strah pred vožnjo z avtomobilom. Sodišče druge stopnje ga je pravilno upoštevalo pri tisti obliki strahu, ki ga sodna praksa priznava kot primarni strah in ga ni vrednotilo kot posebno obliko strahu. Za navedeni primarni strah in za ugotovljeni sekundarni strah je sodišče druge stopnje s tem, ko je znižalo prisojeno odškodnino, določilo pravično zadoščenje, saj intenzivnost sekundarnega strahu vendarle ni bila tolikšna, kot v primerih, ko se oškodovanec boji za svoje življenje ali ga skrbi, da bo postal invalid. Tudi možnost priznanja denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je oblika škode, ki je uzakonjena v prvem odstavku 200. člena ZOR. Je pravni standard, ki označuje oškodovančevo trpljenje, ker zaradi posledic telesne poškodbe ne more opravljati vsega, kar je delal pred poškodbo, ali pa to počne z večjim naporom. Ker morajo sodišča trpljenje posameznika objektivizirati, si v postopku pomagajo z izvedenci, ki pogosto pojasnjujejo oškodovančevo stanje v odstotkih in pri tem uporabljajo različne tabele, ki se med seboj razlikujejo. Toda te so sodišču le pomagalo za ugotovitev telesne okvare in presojo, če je oškodovančevo duševno trpljenje utemeljeno, ali gre za preobčutljivost. Sodna praksa v primerih, ko gre za nizke odstotke namreč ne priznava denarne odškodnine in tožnikov primer je med mejnimi, zlasti ker je samo do polovice posledica poškodbe. Degenerativne spremembe so v tožnikovi starosti običajne in bi prej ali slej gotovo vplivale na tožnikovo upočasnitev. Pri tem ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje res napačno zapisalo oškodovančevo starost ali je zmotno štelo, da je star 61 let in ne 71. Pomembno je, da je za duševno trpljenje zaradi zmanjšane gibljivosti vratnega dela tožnikove hrbtenice in glede na njegovo starost sodišče druge stopnje utemeljeno znižalo denarno odškodnino in prisodilo pravično odškodnino v znesku 400.000,00 tolarjev. Tožnik sam priznava, da se kažejo posledice predvsem pri njegovem športnem udejstvovanju, ki pa zaradi tega ni prenehalo. Oškodovani še vedno opravlja vse dejavnosti, ki jih je opravljal pred poškodbo, le nekoliko težje. Seveda pa se njegovo duševno trpljenje nanaša le na športno udejstvovanje in ne morda tudi na večje težave pri osnovnih opravilih v vsakdanjem življenju ali celo pri delu in pridobivanju sredstev za življenje. Zato je sodišče druge stopnje v primerjavi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi pravilno ovrednotilo tožnikovo duševno trpljenje in odškodnino, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, znižalo za 200.000,00 tolarjev.

Ker je torej sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo 200. in 203. člena ZOR in tožniku določilo pravično odškodnino, revizijski razlog ni podan. Ker revizijsko sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.