Jedro

I. Tožnik, ki je po ugotovitvah nižjih sodišč skupaj s tedanjo ženo N.M. sklenil s tožencema sporazum o skupni gradnji prizidka, je aktivno legitimiran, da proti toženima strankama, ki sta zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine, zahteva ugotovitev, da je solastnik te nepremičnine.

II. Za pobotanje morajo biti izpolnjeni splošni pogoji iz 336. člena ZOR. Ti pa v obravnavanem primeru niso podani, saj tožeča stranka uveljavlja proti toženi stranki zahtevek na priznanje solastninskega deleža, ki je stvarnopravne narave, tožena stranka pa ugovarja temu zahtevku v pobot svojo denarno terjatev, ki naj bi jo imela proti tožniku. Tudi izrecno sklicevanje revizije na določbo 341. člena ZOR, ki po revizijskih trditvah takega primera kot je obravnavani izrecno ne omenja, kar naj bi po mnenju revizije dokazovalo, da je pobotanje dovoljeno, ne dokazuje materialnopravne pravilnosti stališča tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožnik do 1/10 solastnik nepremičnine vl. št. 1589, ki je v naravi stanovanjska hiša na parceli št. 1930/2. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki izstaviti listino, ki bo primerna za vpis tožnikove solastninske pravice do 1/10 pri vl. št. 1589, k.o. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke in pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 3.272 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako dopolnilo, da je toženima strankama naložilo, da morata zemljiškoknjižno listino izstaviti v roku 15 dni. V ostalem je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo in v preostalih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti tistemu delu pravnomočne sodbe, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, je vložila pravočasno revizijo tožena stranka, ki v reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Obe sodišči sta sporazum o delitvi premoženja, ki je bil na podlagi določbe 64. člena ZZZDR sklenjen pred sodiščem dne 6.12.1989 med tožnikom in njegovo bivšo ženo N.M., zmotno razlagali. Po določbi 64. člena ZZZDR se mora s sporazumom razdeliti celotno premoženje. Razdelitev vsega premoženja zakoncev, tedaj ne le premičnin ampak tudi nepremičnin, je pogoj za sporazumno razvezo zakonske zveze. Iz sporazuma ne izhaja, da bi tožeči stranki pripadale kakršnekoli nepremičnine. To pomeni, da na spornem prizidku, ki naj bi spadal v njegov sklop skupnega premoženja pridobljenega v zakonski zvezi z N.M., nima nobenih pravic, oziroma do tega premoženja nima več nobenega zahtevka. V sporazumu je jasno zapisano, da so nepremičnine, ki "so vpisane na ime predlagateljice" njeno posebno premoženje. N.M. pa drugih nepremičnin, razen spornih, niti pred sklenitvijo sporazuma, niti po njem, ni imela. Zakaj je tožnik na sklenitev takega sporazuma pristal, ni odločilno. Verjetno je ob sklenitvi sporazuma upošteval, da so mu ženini starši dolgo časa nudili brezplačno stanovanje in številne druge dobrine, ter da je bivša žena v pretežni meri skrbela za oba otroka. Bistvena kršitev pa je podana zato, ker so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Tako sodišči ugotavljata, da sporazum ne obsega nepremičnin, čeprav je sporni prizidek predstavljal skupno premoženje. V sodbah tudi ni razlogov za to, da naj bi bil delež tožencev na prizidku enak deležu zakoncev. Obseg del, ki jih je opravil toženec, je ostal neugotovljen. Iz izjave tožencev z dne 4.4.1985 izhaja, da je bila dovoljena le adaptacija, sodišči pa kljub temu ugotavljata obstoj sporazuma za izgradnjo prizidka, kar je z vsebino izjave z dne 4.4.1985 v nasportju. Neutemeljeno je zavrnjen tudi pobotni zahtevek. Določba 341. člena ZOR takšnega pobotanja, kot ga je predlagala tožena stranka, ne izključuje. Pobotanje bi bilo mogoče, saj je izvedenec prispevek tožeče stranke denarno ovrednotil. Reviziji naj se tako ugodi, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da o izpodbijanem delu ponovno odloči. V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve, da sta nižji sodišči sporazum, ki je bil dne 6.12.1989 sklenjen med zakoncema razlagati napačno, zaradi česar naj bi zmotno uporabili materialno pravo, niso sprejemljive. Razlaga dne 6.12.1989 sklenjenega sporazuma "o delitvi premoženja in imetniku stanovanjske pravice "res predstavlja uporabo materialnega prava, vendar pa je ta uporaba tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilna. Kot sta ugotovili že nižji sodišči, v sklenjenem sporazumu o spornem premoženju in njegovi delitvi ni prav nobenih določb. Sedaj sporni prizidek je v sporazumu omenjen le v točki III in sicer v zvezi s stanovanjem v prizidku, ki naj bi ga po razvezi zakonske zveze uporabljala N.M., tožnik pa naj bi se iz stanovanja izselil. V tej točki sporazuma je tudi ugotovitev, da prizidek ni vpisan na nobenega od podpisnikov sporazuma, ampak je vpisan na "očeta predlagateljice". Po določbi 2. odstavka I. točke istega sporazuma pa naj bi bile posebno premoženje N.M. le tiste nepremičnine, ki so "vpisane na njeno ime". Toženec, ki je po ugotvitvah nižjih sodišč skupaj s tedanjo ženo sklenil s tožencema sporazum o skupni gradnji prizidka, je zato aktivno legitimiran, da proti toženima strankama, ki sta zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine, zahteva ugotovitev, da je solastnik te nepremičnine. Pravilnost materialnopravne odločitve nižjih sodišč, da tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljeno uveljavlja proti toženima strankama, pa ne potrjuje le v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejstvo, da sta zemljiškoknjižna lastnika sedaj sporne nepremičnine ves čas toženca, ampak tudi dejstvi, ki sta jih nižji sodišči tudi ugotovili in na kateri je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), da je tožnik skupaj s tedanjo ženo ravno s tožencema sklenil ustni sporazum o skupni gradnji prizidka, ki je bil v celoti realiziran, ter da je med skupnimi graditelji obstajal dogovor, da bosta toženca postala solastnika prizidka do 1/2, solastnika do druge 1/2 pa tedanja zakonca.

Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da sta nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve zagrešili bistveno kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Razloge o tem, zakaj sta deleža tožene stranke in tožnika ter njegove bivše žene na skupaj zgrajenem prizidku enaka, sodbi nižjih sodišč vsebujeta (sodba sodišča I. stopnje v drugem odstavku na 4. strani, sodba sodišča druge stopnje pa v prvem odstavku na 4. strani razlogov sodbe). Ker je bila po ugotovitvah nižjih sodišč med skupnimi graditelji višina deležev na skupno zgrajenem prizidku vnaprej dogovorjena, morebitnega večjega prispevka posameznega od skupnih graditeljev pri skupni gradnji ni bilo potrebno ugotavljati. Tudi nasprotje med listinskimi dokazi (izjavo o dovolitvi adaptacije z dne 4.4.1985) in ugotovitvami sodišča, ki so navedene v razlogih sodbe, ne obstaja. Po oceni izvedenih dokazov, ki jih tožena stranka v revizijskem postopku ne more izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP), sta nižji sodišči namreč prišli do ugotovitve, da je bil kljub pismenemu soglasju za adaptacijo podstrešnega stanovanja, sklenjen in realiziran tudi ustni dogovor o skupni gradnji prizidka.

Materialnopravno pravilno stališče pa sta nižji sodišči zavzeli tudi ob zavrnitvi pobotnega ugovora toženih strank. Za pobotanje morajo biti izpolnjeni splošni pogoji iz 336. člena ZOR. Ti pa v obravnavanem primeru niso podani, saj tožeča stranka uveljavlja proti toženi stranki zahtevek na priznanje solastninskega deleža, ki je stvarnopravne narave, tožena stranka pa ugovarja temu zahtevku v pobot svojo denarno terjatev, ki naj bi jo imela proti tožniku. Tudi izrecno sklicevanje revizije na določbo 341. člena ZOR, ki po revizijskih trditvah takega primera kot je obravnavani izrecno ne omenja, kar naj bi po mnenju revizije dokazovalo, da je pobotanje dovoljeno, ne dokazuje materialnopravne pravilnosti stališča tožene stranke. Za pobotanje morajo biti namreč najprej izpolnjeni splošni pogoji (336. člen ZOR), ki pa v obravnavanem primeru niso. V 341. členu ZOR pa je z zakonom določena nedopustnost pobotanja v nekaterih primerih, ko so splošni pogoji (336. člen ZOR) sicer izpolnjeni, pobotanje pa kljub temu ni dovoljeno. Primer, kot je obravnavani in v katerem za pobotanje nisi izpolnjeni niti splošni pogoji, zato v okvir določbe 341. člena ZOR sploh ne sodi.

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).