Jedro

Enotno je stališče, sprejeto v sodni praksi, da na že pravnomočno končane postopke odločbe Ustavnega sodišča ne vplivajo, pač pa spreminjajo pravno stanje le glede vlagatelja ustavne pritožbe v konkretni zadevi. Pritožnica se tako ne more sklicevati na stališče, ki jo je v zvezi z razlago zakona (SZ) Ustavno sodišče sprejelo v odločbi U-I-128/08 v letu 2009, torej po tem, ko je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno, da je bila toženka upravičena skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.

V času sklepanja, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, sporna pogodba ni nasprotovala nobenim prisilnim predpisom, zato ni mogla biti nična, veljavno sklenjena pogodba pa tudi ni mogla postati nična zaradi naknadne spremembe zakona oziroma sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi v roku petnajst dni povrniti 1.560,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti med Mestno občino X. kot najemodajalko in toženko kot najemnico sklenjene najemne pogodbe z dne 28. 10. 1997 za stanovanje v drugem nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu ..., na izpraznitev navedenega stanovanja in na prepoved bodoče uporabe (I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 1.528,05 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da toženka s tožnico kot lastnico spornega stanovanja nima sklenjene veljavne najemne pogodbe, zato, upoštevaje določila stanovanjske zakonodaje, stanovanje že per se uporablja nezakonito. Razlog, ki utemeljuje zahtevek za toženkino izselitev in prepoved nadaljnje uporabe, je tako podan že po samem zakonu (58. člen SZ1 in 111. člen SZ-12). Izpodbijana odločba o tem nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP3. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča, da sklenitve najemne pogodbe za stanovanje ni šteti za (nedovoljeno) razpolaganje. Meni, da sklenitev najemnega razmerja za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, ki trajno omejuje lastninskopravna upravičenja denacionalizacijskega upravičenca, vsekakor spada pod nedopustna razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen4 obstaja dolžnost vrnitve. Nepravilna je tudi odločitev, da sporna pogodba ni nična v smislu določil OZ5. Toženka po nobeni materialnopravni podlagi v trenutku sklepanja najemne pogodbe s tedanjim lastnikom ... ni bila upravičena do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Tedaj veljavni SZ ni narekoval, da je potrebno najemno pogodbo po smrti nekdanjega imetnika stanovanjske pravice skleniti pod enakimi pogoji, kot je bila sklenjena predhodno, zato je bila izpodbijana najemna pogodba že ob sami sklenitvi v nasprotju z določbami SZ, iz tega razloga pa tudi v nasprotju z URS6. Takšno stališče je podalo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 98/2004 z dne 21. 4. 2005, ki jo pritožba citira. S tem, ko je bila sklenjena pogodba za neprofitno najemnino, je bilo brez vsakršnega legitimnega razloga poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine. Nejasno je, na temelju katere zakonske določbe je bila toženka upravičena do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, saj ni bila ožji družinski član bivše imetnice stanovanjske pravice. Tedaj veljavni SZ je prenos pravice sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas določal le v primeru, če je imetnik stanovanjske pravice umrl pred sklenitvijo najemne pogodbe za nedoločen čas. Tedaj se je pravica sklenitve najemne pogodbe prenesla na uporabnika, skladno z ZSR7. V obravnavanem primeru pa temu ni bilo tako. Opozarja, da se ničnost sporne najemne pogodbe presoja sedaj, v trenutku odločanja o tožbenem zahtevku, ko je že podano stališče Ustavnega sodišča o tem, da je bil prvi odstavek 56. člena SZ, na podlagi katerega je bila sklenjena sporna najemna pogodba, v neskladju z URS. Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-128/08 z dne 7. 10. 2009 jasno zavzelo stališče, da določitev neprofitne najemnine tudi za najemna razmerja, v katera vstopajo ožji družinski člani, pomeni trajno omejevanje pomembnega lastninskega upravičenja, zato bi priznanje pravice slednjim, da nadaljujejo najemno razmerje v denacionaliziranih stanovanjih za neprofitno najemnino, pomenilo nedopusten poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev. Pravica do nadaljevanja najemne pogodbe pod enakimi pogoji, kot jo je imel sklenjeno bivši imetnik stanovanjske pravice, se zato razteza zgolj na zakonskega oziroma zunajzakonskega partnerja bivšega imetnika stanovanjske pravice, kar pa toženka ni. Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena URS. Predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju toženkina babica; da je slednja dne 18. 10. 1992 sklenila najemno pogodbo za neprofitno najemnino in za nedoločen čas z Občino X (ki je v skladu z drugim odstavkom 113. člena SZ postala lastnica stanovanja z dnem uveljavitve SZ); da je bila toženka v tej pogodbi navedena kot uporabnica stanovanja; da je toženka po smrti babice (najemnice spornega stanovanja in bivše imetnice stanovanjske pravice) dne 28. 10. 1997 sklenila najemno pogodbo z Mestno občino X. za neprofitno najemnino za nedoločen čas, leta 1998 pa je postala pravnomočna tudi sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani VI P 715/94 z dne 30. 11. 1994, s katero je bilo ugodeno toženkinemu zahtevku na sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da skladno s tedaj veljavnimi, kot tudi sedaj veljavnimi predpisi, toženka, ki ni bila niti imetnica stanovanjske pravice, niti zakonski oziroma zunajzakonski partner nekdanjega imetnika stanovanjske pravice, ni (bila) upravičena do sklenitve najemnega razmerja za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo status tožnice in toženke, ki sta ga v skladu s tedaj veljavnimi in uporabljenimi predpisi imeli ob sklenitvi sporne najemne pogodbe, ob tem pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa kot bistveno za odločitev v konkretni zadevi poudarja dejstvo, da je bila upravičenost toženke do sklenitve najemne pogodbe za sporno stanovanje za neprofitno najemnino in za nedoločen čas, kot pravilno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, ugotovljena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani VI P 715/1994 z dne 30. 11. 1994, ki je postala pravnomočna leta 1998. S to sodbo je bila občini kot takratni lastnici stanovanja naložena sklenitev pogodbe s toženko pod navedenimi pogoji. Sodišče je sprejeto odločitev utemeljilo na podlagi ugotovitve, da je toženka z babico, imetnico stanovanjske pravice, živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, zato je (bila) po določilu tedaj veljavnega 56. člena SZ, po katerem je moral v primeru, če je najemnik stanovanja umrl, lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo z zakoncem najemnika ali z osebo, s katero je živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti oziroma z enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi, pri čemer se je v skladu s sodno prakso štelo, da ni bilo ovire, da bi se za ožjega družinskega člana v smislu določbe 6. člena tedaj veljavnega SZ štel tudi vnuk, v kolikor se je ugotovilo, da je med njim in babico obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost, upravičena do sklenitve najemne pogodbe po njeni smrti.

8. Ker je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, o veljavnosti pogodbe, ki je s takšno sodbo določena oziroma sklenitev katere (s točno določeno vsebino in pogoji) sodišče v takšni sodbi nalaga, ni mogoče (več) odločati oziroma s tožbo v predmetnem postopku uveljavljati ničnosti take pogodbe.8 S pritožbenimi navedbami, da veljavnosti najemnega razmerja oziroma sporne najemne pogodbe z vidika nasprotovanja prisilnim predpisom doslej še nobeno sodišče ni presojalo, pritožnica tako ne more uspeti. Glede na navedeno so neutemeljene tudi navedbe, da toženka že po tedaj veljavnih predpisih ni bila ožji družinski član bivše imetnice stanovanjske pravice, zakonske določbe pa naj obveznosti sklenitve takšne najemne pogodbe sploh ne bi določale. Ta vprašanja so bila predmet presoje (in razlage) v že pravnomočno razsojeni pravdi, zato tožnica v tem (novem) postopku ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem o nasprotnem. Dejstva, ki naj bi bila ugotovljena v postopku, ki je tekel pred Temeljnim sodiščem, in ki naj bi nudila podlago za drugačno odločitev, kot je bila sprejeta v pravnomočno razsojeni zadevi, ne morejo predstavljati podlage za novo (drugačno) odločitev v novi pravdi.

9. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sporna najemna pogodba z dne 28. 10. 1997 ne nasprotuje ob njeni sklenitvi veljavnim prisilnim predpisom, tudi če štejemo, da je bila sklenjena na zahtevo toženke (in ne na podlagi pravnomočne sodbe). Stališče, da bi priznanje pravice do neprofitne najemnine tudi osebam, ki ob prehodu pravne ureditve stanovanjske pravice po ZSR na stanovanjski režim najemnih razmerij niso bile imetniki stanovanjske pravice oziroma ožjim družinskim članom bivših imetnikov stanovanjskih pravic (razen zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju), pomenilo nedopusten poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev, na katero opozarja pritožba, je sodna praksa sprejela kasneje.9 Ustavno sodišče je takšno stališče podalo šele konec leta 2009. Prav tako iz tedaj veljavnih določb SZ ni (bilo) moč razbrati, da bi bila sklenitev najemne pogodbe z osebami iz 56. člena zakona po smrti nekdanjega imetnika stanovanjske pravice pod enakimi pogoji kot prejšnja, prepovedana in zato nična. Materialnopravno zgrešena so tudi tožničina izvajanja, da pomeni sklepanje najemnih pogodb z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, nedopustno razpolaganje, ki ga prepoveduje 88. člen ZDen. Razlogom prvostopenjskega sodišča o tem ni kaj dodati.

10. Pritožbeno sodišče prav tako v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z učinkovanjem ustavnih odločb na pravnomočno končane postopke oziroma konkretno odločbe U-I-128/08 z dne 7. 10. 2009, na katero se sklicuje pritožba. Enotno je namreč stališče, sprejeto v sodni praksi, da na že pravnomočno končane postopke odločbe Ustavnega sodišča ne vplivajo, pač pa spreminjajo pravno stanje le glede vlagatelja ustavne pritožbe v konkretni zadevi (44. člen ZUstS10). Pritožnica se tako ne more sklicevati na stališče, ki jo je v zvezi z razlago zakona (SZ) Ustavno sodišče sprejelo v odločbi U-I-128/08 v letu 2009, torej po tem, ko je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno, da je bila toženka upravičena skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.

11. V času sklepanja, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, sporna pogodba torej ni nasprotovala nobenim prisilnim predpisom, zato ni mogla biti nična, veljavno sklenjena pogodba pa tudi ni mogla postati nična zaradi naknadne spremembe zakona oziroma sodne prakse. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da pogodba, ki jo je občina sklenila s toženko, ni nična in zato zavrnilo vse tožničine zahtevke. Glede na vse navedeno z izpodbijano sodbo tudi ni bilo poseženo v pritožničine ustavne pravice.

12. Ne glede na to, da je sodišče zahtevek glede ugotovitve ničnosti sporne pogodbe v celoti zavrnilo, pa pritožbeno sodišče v zvezi s sankcijo ničnosti zgolj ob robu pojasnjuje še naslednje. V našem pravnem redu ničnost velja za skrajno in najstrožjo sankcijo za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo in se poskuša pravne posle v načelu ohraniti v veljavi (86. člen OZ). Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila namreč ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (prvi odstavek 88. člen OZ). Pogodba pa ostane v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega (drugi odstavek 88. člena OZ). Zaradi dogovora o neprofitni najemnini (in/ali najemu za nedoločen čas), tudi če bi bilo ugotovljeno, da je (bil) v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato ničnost celotne pogodbe po presoji pritožbenega sodišča v vsakem primeru ne bi bila primerna (ustrezna) sankcija.

13. Pritožba glede na navedeno ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžna povrniti 1.560,60 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Gre za stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 1.259,20 EUR, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost, pri čemer mora skupni znesek 1.560,60 EUR tožnica plačati v petnajstih dneh, po preteku tega roka v primeru neizpolnitve pričnejo teči zakonske zamudne obresti.

1 Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ. 2 Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/2003 s spremembami, v nadaljevanju SZ-1. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 4 Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/1991 s spremembami, v nadaljevanju ZDen. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 6 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami, v nadaljevanju URS. 7 Zakon o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 35/1982 s spremembami, v nadaljevanju ZSR. 8 Prim. odločbo VS RS II Ips 268/2011. 9 Tako odločbi VS RS II Ips 98/2004 z dne 21. 4. 2005 in II Ips 616/2005 z dne 17. 1. 2008 10 Zakon o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/1994, s spremembami, v nadaljevanju ZUstS.